Trinajsti Prešeren dan v Podbrezjah

Pod taborsko lipo, ki ji je komisija za NAJ PODBREŠKO DREVO 2022, pred dnevi »pripela« medaljo/tablico, smo se ob Zdravljici, ki jo je zapel Marko Kavčič, zbrali tisti, ki cenimo besede, rime, med seboj prešerno prepletene – Prešernove pesmi. Tu jih beremo že od leta 2011 in kažemo spoštovanje do našega pesnika, ustvarjamo spomin in tradicijo, ki bosta nove generacije vabila pod lipo, v našo vas, da bi skupaj brali, poslušali in občutili pesem našega največjega poeta.

Ob naših srečanjih smo se že posvetili zgodovini, Prešernovi osebni zgodbi, njegovim ljubezenskim pesmim, domovinski tematiki, gazelam, sonetom nesreče …

Tokrat smo spregovorili o Sonetnem vencu. Scenarij za uradni del je pripravil Milan Debeljak in prireditev tudi vodil. Ob njem je tekste bral še Marko Kavčič, izbrane sonete pa Jernej Jeglič v vlogi Prešerna (1. in 2. sonet), Jožef Perne (7. in 8. sonet), Romana in Ivan Bolka (13. in 14. sonet), ter Tone Potočnik (Magistrale).

Posebno pozornost smo namenili Sonetnemu vencu.

Objavljen je bil leta 1834 v nemškem časopisu Illyrisches Blatt oziroma v njegovi posebni prilogi. Venec je sestavljen iz 14 sonetov in dodatnega, 15. soneta – akrostiha – ki ga je Prešeren naslovil z Magistrale in je sestavljen iz začetnih črk imena Prešernove muze, Primičeve Julije.

Drugič je bil Sonetni venec natisnjen v leta 1846 v Poezijah, vendar v dveh variantah. Poezije so izšle v nakladi 1200 izvodov. V 150 izvodih je bil Sonetni venec natisnjen tak kot leta 1834; teh 150 izvodov je vzel Prešeren zase oziroma za svoje znance in niso bili za prodajo. V 1050 izvodih, namenjenih prodaji, pa je magistrale spremenil, da akrostih ni več tvoril Julijinega imena. Leta 1846 je bila Julija poročena in ji ni želel znova povzročati težav.

Zanimivo je prebrati obe verziji in ju primerjati med seboj. Vidimo, kako je Pesnik svojo pesem, čeprav si je dovolil pesniško svobodo, vedno dopolnjeval, popravljal, izboljševal. Tudi kasneje so jo še popravljali in jo »prevajali« v moderno, današnjo slovenščino, kolikor je to mogoče.

Na prireditvi smo prebrali nekatere sonete Sonetnega venca in si k razumevanju pomagali z uvodnimi komentarji. Pojasnili smo tudi nastanek sonetne oblike in venca v svetovni književnosti ter omenili posebnosti Prešernove mojstrovine.

Po Prešernovem navdihu je v naši literaturi nastalo še veliko sonetnih vencev, pa celo sonetni venci sonetnih vencev, ki so sestavljeni iz petnajstih vencev. Vendar prav noben venec doslej ni dosegel globine svojega vzora. Oblika klasičnega soneta je tako zahtevna, da smo veseli že, če nam uspe en sam sonet, kaj šele ta pesniška »čipka«, mojstrovina, spletena iz ran ljubezni in čustev do domovine.

Prav tako sveži in slikoviti so bili s svojo pesmijo in plesom člani FS DU Naklo, ki so se nam prvič pridružili na našem PREŠERNEM DNEVU. Na sam praznik pa so plesali v Kranju na Prešernovem semnju. Osnovno poslanstvo skupine je ohranjanje in prikazovanje plesne, pevske, instrumentalne in kostumske podobe ljudi, ki so v preteklosti živeli v različnih slovenskih pokrajinah. Povprečna starost članov v skupini je 73 let. Pri poustvarjanju plesov in petju sodeluje tudi par iz Podbrezij, Cilka in Ivan Vidmar.

Po njihovem nastopu so se pred mikrofonom zvrstili še številni bralci: Daca Perne, Erna Mokorel, Brane Klančnik, Matevž Oman, Marjanca in Andrej Potočnik, vsi iz uvodnega dela………Tone Strlič pa je med drugim bral tudi svojo pesem z naslovom Mirina.

Pri povabilu na pogostitev nas je Jernej spomnil na vzporednici med dr. Francetom Prešernom (1800-1849) in Francem K. Pircem (1785–1880), ko je prvi delil med ljudi svoje verze, v istem času pa drugi med drugim še sadike dreves in njihove cepiče.

Podbreški potici za pogostitev bralcev, plesalcev in obiskovalcev sta spekli Jana in Veronika, ki je skuhala tudi kompot iz tepk, Katarina kuhano vino, ki ji ga je delila skupaj z Marijo.

Daca je najmlajšima, Meti, ki je Prešernu pomagala deliti fige in Vidu, ki je opravil pripravništvo pri tonskem mojstru, očetu Damirju, izročila najnovejšo slikanico, ki govori Prešernovi prvi ljubezni (avtor Ivan Sivec).

Podbreški gasilci so zakurili in krotili ogenj pod lipo, Zdravko Purgar je naslikal Prešernov portret, Daca je poskrbela za cvetje, ki smo ga ob koncu za spomin in v zahvalo razdelili nastopajočim.

Hvala vélikemu Pesniku za njegove besede o ljubezni in domovini. Mislimo hvaležno nanje, ko bomo stopali po domači zemlji in srečevali obraze Slovenk in Slovencev.

»Ko sonce zahaja, se mrak približuje«, takrat ogenj, zakurjen pod lipo, še bolj oživi. Storžič se obarva v tople barve, ob kuhanem vinu in Podbreški potici nam je počakati, da se bo izza njega prikazala luna, ki nas bo spremljala na poti domov.

Dodajamo še del zapisa Mirka Kunšiča, ki je po prireditvi napisal reportažo z odličnimi fotografijami.

»Povabili so tudi oba domača “Prešerna”. Jerneja Jegliča, zaslužnega za sij blagovne znamke Podbreške potice in Toneta Strliča. Le-ta je za tokratni zapis dovolil, da si lahko tudi preberete njegovo pesem Mirina, ki jo je povedal na Prešernem dnevu ;

“Skozi oblake siplje
sonca večerna milina.
Zlatnina se zliva
na gorenjsko ravan.
V kozarcu vina
iskri se zlatnina.
Besede tok umirjeno
polni ušesa.
Podoba popolnega večera.
Nič ne bi dodal, prav nič vzel.
Pravzaprav mirina” !

Večer so žlahtili še domači pesnik Milan Debeljak, vse življenje zavezan družini, zemlji in skupnosti, predsednica KD Tabor Daca Perne in njen mož Jožef, Marko Kavčič, Romana in Ivan Boljka, Erna Mokorel, Tone Potočnik, Brane Klančnik, Matevž Oman, ki je preden je recitiral Prešerna, dirigiral tudi skupini FS DU Naklo, ki je prišla nastopat na Prešernov dan in še nekateri.

To, da je bila letošnja, osrednja občinska proslava občine Naklo, ob slovenskem kulturnem prazniku, prav v Podbrezjah, ni bil slučaj. S kulturo prežeto društvo Tabor in posamezniki so že velikokrat dokazali, da nimajo meja, posledično pa bogatijo vse, ki jih na izvirne načine nagovarjajo.

S Potjo kulturne dediščine, znanimi Podbrežani, knjigami in publikacijami, so zaznamovali kraj.«

Daca Perne, Milan Debeljak in Mirko Kunšič