Tabor – splošno
Daca Perne
Pogled z avtoceste najpogosteje ujame cerkvico na hribčku, a šele ob vzponu na Tabor in ob pogledu na okolico se mu razkrije vse bogastvo, saj prostor odkrije vse elemente , ki sodijo v sklop sakralne arhitekture: kužno znamenje, križ, kapelice križevega pota s kalvarijo, kapelo in cerkev. Torej pravo bogastvo na tako majhnem prostoru.
Na taborski vzpetini stoji cerkvica Žalostne Matere Božje z vitkim zvonikom in kapelico. Bogastvo cerkvice sta sliki Ivane Kobilce in Leopolda Layerja ter freske Izidorja Moleta. V bogati notranjosti je pod glavnim oltarjem božji grob, nad njim kip Marije Sedem Žalosti in nad njo sveti Benedikt, zavetnik Evrope, ki je učil z besedami : »Moli in delaj!«. Na glavnem in še obeh stranskih oltarjih je okoli trideset kipov različnih velikosti iz Vurnikove delavnice. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših zgradba našega Tabora. V obzidje, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvici, je vdelanih enajst kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene slike križevega pota. Dvanajsta postaja je kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015. Zadaj za vso to podobo kraljuje mogočni Triglav, ki je še posebno lep ob sončnih zahodih. Spomin na novejše dogodke pa je velik osvetljen križ, ki se najlepše vidi ponoči. Tudi kužno znamenje, postavljeno leta 2012 in na novo poslikano dve leti kasneje stoji na Taboru ob spodnji terasi Pirčevega doma.
Legenda o Taborski Urški
Legenda pripoveduje, da je pod Taborom živela revna vdova s svojo hčerko Urško. Razsajala pa je takrat huda bolezen v deželi in med prvimi je položila v posteljo tudi hčerko. Urška je goreče molila in obljubila svoje dolge lepe lase Materi Božji, ako ozdravi. Res je ozdravela, pa tudi hitro pozabila na svojo obljubo. Turki so takrat nenadoma zopet udarili na Kranjsko in se tudi hitro bližali Taboru. Kmetje so se zatekli za obzidje, zadnja pa je hitela Urška z veliko culo. Turki so ji bili že tik za petami, ko je tako otovorjena prihitela na dvižni most, ki se je že zapiral. Prvi Turek jo je na mostu zgrabil za razpuščene in vihrajoče lase. V tistem hipo so jo brambovci potegnili za obzidje, eden pa je z mečem presekal lase. Tako je usoda Urško na strašen način pripravila do izpolnitve zaobljube. Izidor Mole je legendo upodobil na freski tik glavnega oltarja, v opomin vsem, ki prelahko pozabijo izpolniti dano obljubo.
Zgodovina Tabora
V 15. stoletju je slovenske dežele zadela velika nesreča, ki je bila za več kot sto let res prava “šiba božja”. To so bili vpadi turških roparskih vojska, ki so prizadeli predvsem kmečko prebivalstvo, ki je bilo na milost in nemilost prepuščeno napadalcem. Turki so plenili, pobijali in odganjali v sužnost. Da bi se kmetje zaščitili, so začeli postavljati protiturške tabore. Eden takšnih je nastal na konglomeratni skali okoli male cerkvice v Podbrezjah Kdaj točno je bil taborski kompleks zgrajen ni znano, najverjetneje pa je bilo to okoli leta 1470. Na severni in zahodni strani je bil obdan s suhim jarkom, vhod pa je bil speljan čez dvižni most na severni strani. Na mestu današnje kapelice je stal obrambni stolp, ki je dodatno varoval vhod. Obzidje je bilo dvovišinsko, z obrambnim hodnikom in streho. V notranjosti obzidja so bile kašče za spravilo dragocenosti in živeža. Turki so se v Podbrezjah verjetno oglasili prvič leta 1475, ko so mesec dni plenili na Gorenjskem, nato pa še vsaj dvakrat, oktobra 1476 na pohodu na Koroško in maja 1477. Turške vpade so naznanjali kresovi na Šmarni gori, Šmarjetni gori in Jamniku. Turški vdori so začasno prenehali, ko je ogrski kralj Matija Korvin sklenil s Turki leta 1483 premirje – od takrat Slovenci zelo čislamo Kralja Matjaža.
O prvotnem zavetniku taborske cerkve, sv. Benediktu
Evropa je v petem stoletju po Kristusovem rojstvu prživljala težke čase. Staro Rimsko cesarstvo, ki je skozi pet stoletij podredilo svojemu železnemu žezlu okrog 200 milijonov ljudi, so na kosce razbili barbarski narodi. Tudi samo Cerkev so pretresale notranje težave. V tem prelomnem času se je rodil sv. Benedikt v odlični in bogati plemiški rodovini Anijevcev, ki so dali Cerkvi in človeštvu več odličnih mož. Rodil se je v malem škofijskem središču Nursija [2] na Sabinskem gorovju v Umbriji skupaj s sestro dvojčico Sholastiko[3], ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu. Njen god obhajamo 10. februarja, Benediktovaga pa 11. julija.Starši so že sedemletnega nadarjenega in vedoželjnega fanta poslali na študije v Rim, kjer naj bi študiral pravo; mlad po letih je bil zrel po miselnosti in tako se ni mogel sprijazniti z lahkomiselnim, veseljaškim in razpuščenim življenjem študentov. Velikokrat je molil in jokal, da bi ga Bog rešil iz nevarnega okolja.
Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je »s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske.« Stari viri namreč postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen; tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je postal novo žarišče krščanske kulture.
Papež Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo »evangelij, presajen v resnično življenje«, je mogoče povzeti v treh besedah: »Ora et labora!« (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje Božje volje.
Sakralna arhitektura na Taboru
Kapelice križevega pota
Kalvarija
Kapela
Cerkev
Kužno znamenje
Križ
Kapelice križevega pota na Taboru
Taborske kapelice križevega pota od leta 2009 nudijo prostor že tretji generaciji slik, ki ponazarjajo Jezusovo trpljenje pred smrtjo na kalvariji. Te zadnje so slikali različni slikarji, vsak s svojim pristopom a na enotni plošči in v kvalitetnih barvah.
Križev pot, posebej v naravnem okolju, je namenjen tako verujočim kot neverujočim. Za prve je to spomin na Jezusovo zadnjo pot z osebnim poglabljanjem ali skupnim obredom, za druge pa je to lahko duhovna pot ali meditacija na posvečeni poti, kjer se na poseben način nebo dotika zemlje. Vsak človek, kdaj pa kdaj začuti potrebo, da se poglobi sam vase, da opravi inventuro sam s seboj in v odnosu do nekoga, ki je nad nami. In prav na tem hrimčku, ob kapelicah s slikami križevega pota, v tišini morda, ob razgledu na venec gora ali s sočlovekom najde priložnost, da seže do globine srca.
Ob premišljevanju lahko ugotovimo, da križev pot na nek svoj poseben način dopolnjuje Deset Božjih zapovedi.
Naše kapelice od 1. do 14. postaje nosijo naslednja sporočila:
- Odpuščajmo in ne obsojajmo!
- Sprejmimo in srčno nosimo svoj križ!
- Kadar pademo, ne obupajmo!
- Dovolimo si, da tudi nam stoji ob strani naša mati!
- Pomagajmo tudi mi obupanemu nositi križ in pojdimo po Simonovi poti!
- Naj sejemo dobro, da bomo tako tudi želi!
- Tudi, če pademo drugič, imamo še eno priložnost, da dostojanstveno vstanemo!
- Tolažimo svoje bližnje na način, ki resnično pomaga!
- Sledimo Jezusu in zaupajmo Bogu in ne štejmo svojih padcev—le dvige.
- Pomagajmo ponižanim ko opazimo krivico, pomagajmo jim tudi z molitvijo!
- Da bi, ko bo treba, tudi mi prenesli čim več, prosimo za pomoč Jezusa!
- Molimo za svojo srečno zadnjo uro na tem svetu!
- Da bi zmogli bolečino, ko odhajajo s tega sveta naši najbližji!
- Da bi po naši smrti krasila ta svet naša dobra dela v imenu ljubezni do soljudi!
Kalvarija
Kalvarija je izraz za opis in ime kraja, kjer je bila izvedena smrtna obsodba Jezusa iz Nazareta. Tako je to postala 12 postaja križevega pota in predstavlja postajo, ko Jezus umre na križu. Sledita ji še 13. in zadnja 14. postaja, ki sta pri nas nameščeni na cerkev. Kalvarija pri nas zdaj stoji ob obzidju. Še pred prenovo Pirčevega doma, do leta 2003 pa je stala pod lipo, pravokotno na današnjo postavitev. Verjetno so korpusi na križih stari več kot 250 let in so iz hrastovega lesa. Doživeli so že nekaj obnov in prepotrebno v letu 2015.
Molitev križevega pota pomeni, da v duhu spremljajmo Jezusa od Pilatove hiše do Golgote. Pri molitvi se verniki v mislih ustavijo pri vsaki od postaj, ki se začne z verzom
“Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.”
Sledi premišljevalna molitev, ki ni standardizirana. Njena lepota je ravno v odkrivanju novih in novih poudarkov. Molitev križevega pota je najbolj v navadi v postnem času, še zlasti na veliki petek, ki predstavlja obletnico Jezusove smrti.
Taborska kapela
Kapela ob taborski cerkvi je bila zgrajena iz obrambnega stolpa. Po prenovi leta 1694 se je v njej začelo čaščenje Žalostne matere Božje in trajalo do leta 1762, ko so Marijo zaradi premajhnega prostora v kapeli prenesli v cerkev, kjer ji je mesto odstopil sv. Benedikt. Kapela trenutno še čaka na prenovo. Do takrat pa hrani slike križevega pota, ki so že precej dotrajane visele v kapelicah do leta 2009.
Cerkev taborska
Cerkev Marije Sedem Žalosti pa najlepše opiše pesem Milana Debeljaka:
Bog nam zgradil je hribček lep, ljudje pa cerkvico,
ki Urško so rešili v njo pred Turkovo roko.
Mariji žalostni je v njej Podbrežan slavo pel,
pri njej je up in moč iskal, če je preveč trpel.
Cerkev taborska,
priča davnih dni,
mladih let spomin,
v nas tvoj zvon zvoni.
Cerkev taborska,
sveti Božji dom,
kjer se stikata,
zemlja in nebo.
Vsa lepa nas in našo vas ožerjaš z milostjo,
tvoj bel zvonik je kakor prst, ki kaže pot vnebo.
Za romarje si smer in cilj, a nam si dom miru,
ko vsem oznanjaš kod in kam, tvoj cilj je biti tu.
Če kdaj odhajamo na pot, nas spremlja tvoj smehljaj
in prva se razveseliš, ko pride kdo nazaj.
Z ljubeznijo, ki v njej živiš, napolni srca vsa,
otroke varuj nam in dom,Marija taborska.
Kužno znamenje
Kužno znamenje so po naključju našli pri prenovi poslopja v srednji vasi, ko je bil uporabljen kot vogelni kamen. V letu 2010 je bilo postavljeno, kot kamnit pomnik na Tabor pred spodnjo teraso Pirčevega doma. Zanj so izdelali steber in streho v obliki značilne slovenske štiristrane piramide, krita s skrilavcem. V maju 2010, je pomenilo zahvalo, saj smo že vedeli, da nas tokrat ni obiskala grozeča nevarnost gripe, ki je tisto zimo dodobra razgibala strahove med nami in zdravstvenimi ustanovami.
Na znamenju se je od štirih strani naslikana podoba delno ohranila le na eni, na vzhodni strani, ki prikazuje dva duhovnika ob mrtvem človeku na tleh, ki je po vsej verjetnosti umrl zaradi kuge. V tistem obdobju sta bila najbolj znana zavetnika sv. Krištof in sv. Boštjan. Tako je Barbara Pogačnik v letu 2014 izbrala zavetnika zoper kugo še za južno stran in upodobila sv. Roka. Na zahodni strani je podoba Marije angelske in prav zato je bil blagoslov kužnega znamenja na mali šmaren, 8. septembra, ko praznujemo Marijin rojstni dan. Na severni strani pa Pirčev dom na sliki gasi sv. Florjan. Želimo, da se to nikoli ne bi zgodilo. Tako je zdaj kužno znamenje na Taboru pred Pirčevim domom postalo kot okras in pomnik.
Križ na Taboru
Križ je bil prvič postavljen v času evharističnega kongresa leta 1935 in je bil večji od sedanjega. Prvotni križ je zdržal do konca vojne, ko je bil odstranjen. Ponovno pa so ga postavili Podtabrčani na pobudo sedanjega župnika Janeza Riharja v letu 2005. Na njem pa je pritrjena tabla, ki označuje namene, za katere je bil križ postavljen. Čeprav je cerkev na Tabru že mnogo let osvetljena, smo križ še dodatno svetlobno poudarili, da je viden tudi ponoči. Pri obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ki je na svojo željo hotel obiskati božjepotno Marijino cerkev na Brezjah, ga je pozdravila tudi naša taborska cerkev Žalostne Matere Božje. Na križu so obeležene tri letnice, leto prve postavitve, leto papeževega obiska 1996 in evharistično leto 2005.