Poštar, učitelj, organist in homeopat
1828 – 1911
Fran Černilec se je rodil premožnemu posestniku 31. avgusta 1828 v Šentvidu pri Stični na Dolenjskem. Njegova žena Margareta Štefelin pa je bila rojena 1836 leta in doma s Svetega križa nad Jesenicami. K nam v Podbrezje sta prišla 3. oktobra 1870. leta s tremi hčerkami, Marijo, Pavlo in Cecilijo, tu pa se je rodil še sin Anton. Fran Černilec je najprej eno leto učil v Ljubljani, nato 22 let na Jesenicah in nato 27 let v Podbrezjah. Naši vasi je podaril 42 let svojih moči, znanja in pripadnosti. Njegova 84 let dolga življenjska pot na koncu ni slutila strašnega razvoja kapitala, svetovne vojne in različne nedemokratične politične sisteme. Dve leti po njegovi smrti smo v Podbrezjah dobili novo šolsko zgradbo in zaselkom naše vasi so bile že natančno postavljene meje. Umrl je pred sto leti, 19. septembra 1911 v Podbrezjah, kjer je tudi pokopan. Po neutrudnem življenju, skupaj z ženo Margareto, ki je umrla le pol leta za njim, počivata v skupnem grobu.
Ime Fran Černilec je zapisano tudi v drugih različicah (Franc Črnivec, Črnilec) .
Černilec kot POŠTAR:
Najprej je 22 let delo poštarja opravljal na Jesenicah. Nato pa ga je Aleš Pavlin pripeljal v Podbrezje, kjer je to delo opravljal skoraj 41 let. Nastanil se je v hiši, na lokaciji sedanjega Kulturnega doma, ki je bila mežnarija, pošta in šola hkrati. Pošta v Podbrezjah je obsegala vse vasi današnjih Podbrezij, Bistrico, Žeje, Duplje, Zvirče, Ovsiše, Podnart in Ljubno. Kranjske klobase so prišle z vlakom v Podnart, nato s konjem na pošto v Podbrezje in nato nazaj v Podnart, podobno je bilo z ljubenskimi krtačami, ki so skozi Podbrezje romale na vlak . Trikrat na dan od ponedeljka do sobote je Černilec sprejemal in odpremljal pošto v Podnart, jo vpisoval in oddajal raznašalcu. Res je delo opravljal v isti stavbi kot je učil in so ga gotovo učenci takrat počakali, da se je učitelj spremenil v poštnega uradnika, pa vendar. Morda je uradoval kar v razredu, pa je dal otrokom tiho zaposlitev. Ko je Černilec kot učitelj šel 1897 v pokoj, se je pošta preselila k Štrithu v Srednjo vas. Danes je to zapuščena hiša, a dolga leta po drugi vojni je bila trgovina. Pošto je Černilec tam urejal še 14 let, skoraj do svoje smrti.
Černilec kot UČITELJ:
Star 19 let je že učil v šentpetrski šoli v Ljubljani, nato pa star 20 let odšel za učitelja v ljudsko šolo na Jesenice . V Podbrezje je prišel star 42 let v hišo z naslovom Britof št. 6 in v njej je bila na novo ustanovljena šola, seveda enorazrednica, z enim učiteljem in eno učilnico.Pouk je potekal štiri šolske ure dopoldan in štiri ure popoldan od ponedeljka do sobote, kar je 48 pedagoških ur. Prvo njegovo šolsko leto je šolo inšpiciral okrajni nadzornik Fran Krašan, prvosednik-predsednik šolskega sveta je bil župnik Matevž Slapnik, Jeglič, posestnik iz Podtabora, pa njegov namestnik. Osnovna šola na Slovenskih tleh je doživela štiri prelomne zakonodaje. 1774 Terezijanski zakon o obveznem šolanju otrok, zakon z leta 1805, ko se je po jožefinskih reformah šola spet vrnila v cerkveno okrilje, vmesno obdobje Ilirskih provinc pod Napoleonovo oblastjo od 1809 do 1813, in novi zakon, ki je dal šoli obraz do druge svetovne vojne, ki je šolo delno podržavil in cerkvi odvzel odločilno premoč. V taki šoli je poučeval Fran Černilec pred njim pa Franjo Praprotnik in Franjo Klinar, ki nista pisala šolske kronike. Černilec je šolska leta popisoval na kratko: začetek in konec šolskega leta, obiski nadzornikov, sestavo šolskih odborov, praznovanja cesarske družine, večje epidemije in vremenske neprilike. Nič še ne zvemo o številu učencev. Zanimivo je spremljati šolsko izrazoslovje: nadzornik je poslušal poučevanje, poučenje, nauk, pouk, pedagogično podajanje. 4. julija 1897 je bila v Podbrezjah velika slovesnost, ki jo je priredilo slovensko učiteljsko društvo in 29. julija sklep šolskega leta z navadno sveto mašo, ko je Fran Černilec zaključil učiteljevanje in šolsko kroniko. Takrat je že 5 let živel v Korenovi hiši, ki jo je kupil. V cerkveni kroniki je Venceslav Vondrašek, župnik v Podbrezjah od 1909 do 1948, zapisal, da je bil Černilec zadnji, ki je bil mežnar, organist in učitelj hkrati.
Fran Černilec, ORGANIST, CERKOVNIK, HOMEOPAT
Organist je bil vse do smrti, a na začetku pevcev še ni bilo veliko. Prva pevka je bila Reza Jeglič – Matijevčeva, potem sta mu prišli pomagat hčerki Marička in Pavla, ki sta bili še tako majhni, da ju je postavil na stol, da sta videli v cerkev. Ob praznikih mu je pomagala žena Margareta, da je sam Černilec še bolj povzdignil svoj bas. Kasneje je prišla še tretja hči Cilka. Župnik mu je honorar zvišal s 15 na 25 goldinarjev, učiteljska plača pa je bila 250 goldinarjev. Kljub nizkemu honorarju je Černilec zelo resno jemal orglanje v obeh cerkvah, ker so bile orgle takrat tudi na Tabru. Ko je s Trsta prišel poštni komisar pregledovat poštno poslovanje, ga je pustil v uradu in odšel orglat. Tudi šolske otroke je zaprl in odšel v cerkev. Ampak otroci so poskakali skozi okna in so pritekli v cerkev pred učiteljem. Skladbe se je učil sam in imel veliko vaj s pevci, saj sta bili že takrat po dve maši ob nedeljah in praznikih, pa množična romanja na Tabor. Podbrezje so imele do leta 1940 župnika in kaplana. Černilec je delo organista opustil le takrat, ko je gorelo pri sosedu Lenartu v Britofu. Skočil je v gorečo hišo misleč, da je v njej otrok. Na glavo se mu je zrušil hodnik z gorečimi drvmi, kar mu je prizadejalo hude opekline in takrat ga je v šoli nadomeščal kaplan Gregor Šlibar.
Mežnarska dela je opravljal za farno cerkev, ko je trikrat na dan na roko zvonil, ob petkih in sobotah po štirikrat, pa ob pogrebih, praznikih in nedeljah. Res so mu gotovo pomagali družinski člani, vendar je bila odgovornost njegova.
Z vso resnostjo sta o njem kot zdravilcu-homeopatu pisala, njegov učiteljski naslednik Ivan Kiferle in zelo strogi župnik Venceslav Vondrašek. Sklepamo, da je tudi to poslanstvo Černilec jemal resno. S kroglicami je zdravil tudi živino, torej je moral na pot, če so ga poklicali. Dobravčevi so bili izobraženi, premožni in preudarni, pa so povsem zaupali njegovemu zdravstvu. Njihovega pastirja je ozdravil na očeh s tem, da mu je kroglice vstavil pod trepalnice. Tako so Črnilčeve »kugelce« zaslovele daleč naokoli. Še leta 1930 je o njegovem zdravljenju pisal Andraž Jeglič .
Mi pa se, tako kot on, še danes sprašujemo, zakaj nima ta požrtvovalni, delovni in vsestranski mož v Podbrezjah prav nobenega obeležja.
Zapisala: Daca Perne
Nagrobni spomenik Černilcu in njegovi ženi
Nedavni komentarji