Mari Ažman

Spomini na mladost

 

Kakor vam pravilno pokaže tale fotografija, je naša soseda Mari Ažman pri svojih štiriinosemdesetih letih še zelo korenjaška. Živi v svoji lepi hišici na križišču malo preden se iz Naklega pripeljete do podbreške župnijske cerkve. Za svojo hišo že mnogo let skrbi čisto sama. Skromna pokojnina tekstilne delavke tržiške predilnice ji zadošča, da vsako leto na svojem posestvu še kaj postori. Veseli se vseh drobnih zmag svoje skromnosti in marljivosti. Ponosni smo nanjo in jo imamo radi. Njena stara modrost nas podpira in njena mladostnost poživlja. Prijetno se je pogovarjati z njo, saj jo zanima naše življenje. Včasih pa, ko jo prosimo, povzame besedo in se takole spominja svojih mladih let:

 

Kočarjov Tona j mu kona, kobilo Lindo. Poj je pa posodu men pa tet Lindo pa voz za v mlin. Žit sva pelale s teto. Poj pa nisva vedle, ke se gre, pa ke j tist mlin v Gobokm. Tona pa prav, de Linda sama zna, de jo kar pstita, de Linda dobr ve.

Pa naja j res glih ke parpelava, v mlin. Nazaj pa glih tok, samo de sva nazaj pa že tud same znale.

 

Ankt sva pa s sestro K. same u mlin pelale v Gobok. Takt ankt med vojsko, a j bo še pred vojsko, k smo ke u Gobok v mlin vozil.

Takt sem bva stara anh deset let. Po pa s koreto nisva votle it, sva pa dobile pr Kočarj voziček na štir kolesa. Sva pa šle s tistmu vozičkam.

Mama nama j pa dava ano suho kobaso zboj, za malco.

K. j vse skoz prganava: »Kdaj bova kobaso pojedle?«

Jest sem pa prauva: »Jo bova že, predn bova nazaj domu pršle.«

K. pa spet: »Dej m kobaso! Zdele jo dejva!«

Jest pa skoz: »Dokler jo mava, j še dobra, poj jo pa ni več!« Sem skoz misluva, tamle na Posavc jo va pa pojedle.

Nazaj grede pa tam na vrh kvanca z Dobrga Pola naja adn s konam doide. Ja, tud je z mlina pelov, rajtam. Voz je imu, tak, z vojtram. Ne vem glih, kuga j vozu.

Prav: »Se pa vhka peleta.«

Medve pa odzad gor na voz, voziček sva držale, de se j odzad pelov, noge so nama pa dol visle.

Poj pa na tistmu ovink, k se spstiš z Dobrga Pola, ni nč bl počas pelov. Je pa voziček nagniv, kobaso sva imele pa gor na vozičk, na vrh, not v an makadurc. To je bva taka, z blaga ana torba. Pa je voziček tok nagniv, de je kobaso dol zvrniv, not pod breg. Pa j bva zgblena kobasa.

Un z vozam ni pa nč ustavu, še porajtov ni. Medve pa tud nisva nč upile nad nemu. Nisva upale.

K. j še dons mau huda name, k se na to spovneva. Pa j šva kobasa, pa tok je bva zaželena.

 

Včash nismo kar kobas imel na razpolago. Smo ih pa sam včaseh dobil kšn kolešček. Poj, k so ble pa kobase suhe, smo pa samo za pusta dobil vsak ano. Ata j že takt, k ih je devov, naredu za vsakga ano, čist mejhno.

Poj smo bli pa s sestro K. pa z atam sami doma. Ata je pa koline pospravlov za u rafkamro. Po pa nisva vedle, k nama j tok dišav, k se j nama tok lbiv pečenice, koko b mu ano zmaknile, de b jo dale pečt. Sva se pa tok zmenile, de bo ana merkova, če j ata še gor na vrh, ana bo pa kobaso zmakniva tist cajt.

Poj naja j pa skrbev, koko jo bova spekle, de nav dišau, sva pa v ror zaprle vse vuknce na vratch, de ni dišav vn. Po sva pa spet merkale, k je bla kobasa pečena, de ata ne b takt dol pršu, de ne b vidu, sva jo pa šle u hlev h kravam u jasva pojest. Na vem, če sva kdaj poj povedale to at.

Pr nas so ble kobase sam za takt, k je ata hodu u gmajno mah kosit pa butare devat, za nas pa sam kšn kolešček kdaj, ke ga j mama na košček kruha narezova.

 

To j bo takt, med vojsko, k je šva mama obiskat brata J. na Bavarsk, k je biu gor v an prsiln delavnc, kokr zaprt.

Smo bli pa z atam pa s sestro sami trije doma. Ata j reku, de nau nč južnov. Za naj sem pa nardiva za vsako dva jajca ocvrta, pa za ata tud tri. K poj ni nč jedu, sm pa še sama tiste tri pojedva, ih je bo pa pet.

 

To j bo tud med vojsko. Pr nas smo bli vsi doma. Pa slišmo an avion prletet prov nisk. Po pa nkat poč, smo rekl, zdej j pa tle nek ano bombo zagnov.

Smo pa šl pogledat, a j bo na Blekov, a j bo na Kočarjov niv, tamle gor. Nas je bo pa več sosedov tam okol jame, takt pa spet prleti an avion, smo se pa na vse strani razbežal. S sestro J. sva šle skoz Kočarjov Bošt, pa čez Brd, pa na šovo dol, pa domu. Čez pole nisva upale.

 

K sm bva v osemnajstmu let, sem začeva mislt, de b bo dobr, de b šva kam u kšno fabrko, k doma ni bo nobenga dnarja. Se m je pa urajmov v Tržč u Predilnc. Poj se nas je pa nabrav s Podbrezij kr ane deset takih, de smo vkp pasale. Devat smo mogle fejst, zato smo se pa med potjo mav razvedrile, pa kej ušpičle.

 

U fabrk je majster hodu na konc mašin gor pa dol, če smo vse devale, če je vse v red. Če j tud dobr laufov, tud če ni bo nč potrgan, smo mogle pa mašino pucat. Skoz s mogu nekej migat. Smo mel take mejhne omevčke. Če se j prah nabral u mašin, pa j mav popihav, pa se j tist bombaž na nitko parjev, pa j biv vozu.

Ana devovka je imeva po dve pa tud po tri mašine. Po s pa mogu skoz okol mašin hodt, pa gledat, de j bo vse vred. Adn s pisarn je včash pršu not u »zol«, j reku, de tolk korakov nardemo okol mašin v anmo šiht, de b pršle peš u Lublano pa nazaj. Zgori na mašinah so ble špule s flajarjov. To j biv že na ano sorto mau posvalkan bombaž, prpravlen za naše mašine. S tistga so se pa skoz celindre pocvirnane nitke devale. Nitke so se pa skoz trgale. Po s pa mogu špulo prjet, pa jo z roko ustavt, pa nitko dobit, de s jo spet prtisnu med valčke gor. Kuj od začetka, k smo u fabrko pršle, k še nismo imele tok prakse, koko špulo prjet, t je kar prste na rok posmodv.

K so ble ankat špule do vrha navite, je biu pa »obnem«. Takt je ane par menut mašina stava, smo pa mogle ana drug pomagat špule dol pobrat, pa prazne cevke spet gor na špinglne nataknt, de j mašina čim preh spet zalaufova. Zato, k j biv na konc mašine števc, pa če je mašina stava, števc ni laufov. Poj ke j biu konc šihta, j pa majstr al pa šmirar po tisth števcah numrce pisov, kolk s nalaufov, po tistm smo pa plačo dobile.

Smo mogle bit, k sej šiht začev, ob tist ur točn pr mašin. Smo na tri šihte deval, k je una odšva, s mogu bit že ti zravn. Pa tud na konc do zadne minute, predn s šu vn s fabrke.

V sobotah smo ano uro al dve pred koncam šihta mašine pucal. Na konc mašine j biv motor, poj pa povhn anih bekselnov. Tam je bo pa vse od šmira, pa z bombažam zabasan pa zapackan. Smo mogle vse obrisat s cunam pa z omevam omest. Tud če s mav pohtu taktt, de s biu mav preh fertik, se j bo treba še mav umit pa preoblečt, poj s pa pr vratarju čakov, k te ni spustu vn, dokler ni bva tista ura.

 

Ankt ano zimo nam je pa dava fabrka ano sobo na Frč, de nam ni bo treba vsak dan hodt domu. Tam je bva včash gostilna. Fabrka nam je dala postle, de smo uhka tam prespale.

Teta nam je s Podbrezij z vovam prpelava an voz butar, de smo ohka v peč zakrile.

 

Kokr dons je bo tud takt zv prepovedan, de b ga v fabrk pil. Včash, na redke cajte, če j imeva kšna rojstn dan al pa god, ga j prnesva, de smo ga mav spile, pa ni smu majstr za to nč vedt, pa na mašinah je mogv bit vse v red.

Kadar je kera cajt imeva, jo j pa tista, k je imeva pjačo, poklicava, prid, ga m mav naliva, pa sta šle dol v garderobo, pa kuj nazaj h mašinam.

 

K smo šle s popovdanskga šihta ob deseth zvečer, smo pršle u Bistrc na vrh brega, takt smo pa že vidle, de dol nek gori. Smo mislele, de v Kovorj. Pridemo u Kovor, nč. Poj smo mislele, de v Zvrčah. Poj smo pa vedle, de v Podbrezjah. Vsaka v strah: »Pr nas, pr nas, pr nas!!!«

Ble smo pa vse gasilke, po smo pa vidle, de u Sredn vas gori, pr Črnet.

Hitr smo letele dol pomagat gasit. Z ajmarjam smo vodo nosil s Franckove šterne, de so jo polival.

 

Takt, k sej pa Č. M. moživa gor na Loko, smo se pa me zvečer vračale s šihta. Smo pa najdle hleb kruha v gmajn sred ceste, k je z voza padu, k so bale pelal. Poj sta pa H.L. pa H.A. rekle: »H nam pejmo, ga bomo zrezale, pa vsaka an kos ga v dobiva.«

Tak fajn krh je bil, bev, mlečn.

 

Ankt polet smo šle s popovdanskga šihta peš damu. Takat smo nosile še kombineže. Smo pršle do Zvrčan, smo se pa slekle do kombinež.

Po j pa ana vse obleke od vseh oblekva, pa smo šle cv do doma tok.

 

Gor grede na šiht smo ankt šle h Jurjevmu Milanu, k je imu gostilno, naročt, de nej za zvečer, k bomo šle s šihta, prprav an litr mentola. K smo šle pa s šihta domu, smo pa not zavile, pa kr v stoje na brzino popile tist mentol, pa hitr naprej, de mo čim preh s Kovorja vn.

K smo pa pršle do Zvrčan, smo se pa pr an hiš sanke sposodile, de smo mav ana drugo pelale domu.

Drug dan sta pa A. pa M. sni okranclale s pisanm papirnatm trakcam, de sta jh pelale nazaj v Zvrče.

 

K smo šle z dopovdanskga šihta, smo se zmenile, če b šle v Naku na veselico u maškore. Poj nam je pa T.S. dav z dvorane nekej oblek od igravcov, pa še z nam je šu. Larf nismo imele, smo pa kar z gaze flikce narezale, pa v pirhovo farbo pofarbale, pa prvezale čez obraz.

K je bva pa povnoči, smo se pa mogle odkrit, smo ble pa vse flekaste, pobarvane po obraz. Smo šle v kuhno, če majo kej tople vode, de b se mav umile, so pa rekle, de majo sam tisto, k so se kobase not kuhale.

No, poj smo ble šele zmazane.

 

Ja, fantin zvrčansk so bli tok žleht. Na obe strani ceste j bva ankt ajda usjana, k je glih cvedeva.

Poj sej j pa prkadu kšn tam na cesto vn z ajde pred nas, de smo se prov ustrašle.

 

Al pa ankt, k je en vpu: »Ja ču pucat!«

Ja, pjen je biv. An Zvrčan. Zmerej se j tle v Podbrezjah kod napiv. Po j šu pa domu, s kolesam je biv. Me smo se dol vn pelale, je pa vpu: »Ja ču pucat!«

Pet nas je bo I. pa M. pa jest pa še dva možakarja. Pa sta se gune dva dedca bel ustrašva, k pa me: »Nazaj pejmo, nazaj!«

Smo šle nazaj do Nandeža, do ta prve hiše tam v Zvrčah. Je ana Nandežova tud takt pršva damu s šihta, smo šle pa gor h nej, k je še vuč imeva. Nam je kuj postvava, de b tam prespale.

V Kovorju so bli pa v an hiš vojak nastavlen. Vojska. Ane par let po vojsk je bo to. Poj sta pa gune dva rekva: »Mdva greva pa gor h vojakam prjavt, koga je to, ja ču pucat!«

Me smo pa že ležale tam pr un žensk, pa nazaj dol pride ana kompanija vojakov. So nam pa rekl: »Kar pejte domu, lepo normaln!«

Vojak so šl pa za nam, tkole pr vsak stran nekej. »Po pa, če bo še kej, na konc gmajne pa počakte!«

Po smo pa šle, pa ni bo nč. Po so pa rekl, de so ga že prjel, de so ga dobil, tistga pjanca.

 

Ankt je pa tud adn tamle, a j biv z Naklga, a j biv s Seben, smo ga pa tud večkat u gmajn srečale. J biv z avtom. Takt še ni bo tolk avtomobilov, ke pa! An automehanik je biv. J mu tkole luči obrnene not v gmajno.

Pa nas je tud ankt ustavu, pa nekej sprašvov. Tok de smo v fabrk povedale, kva se dogaja not v gmajn, de nas hod strašt, al koga. Po so ga pa tud tistga dedca najdl. Od takt ga poj ni bo več.

Luči j mu zmeri not u gmajno obrnene.

 

Nek u vas so ble ženske mav skregane zarad dedcov. Ženske so ble take, de so prov ajfrale nad svojm moškm.

Poj sta se pa dve not v an hiš steple, pa vpile, de se j vn slišov. Poj j pa od ane sestra mem pršva, jo j pa una, k j bva not v hiš, zmerjava, zakva ni pršva pomagat.

»Ja, jest nism vedva, koga je. Jest sm misluva, de se radia dere.«

 

V Zvrčah je pa ana mama imeva tri sinove, ane. Adn je fajn na harmoniko špilov, po j pa mama kuj domu zaviva, k j bva tista hiša bliz pr cest, de nej harmoniko potegne. De nas je ke sprauva.

Me pa, k smo harmoniko slišale, ke. Po nam je pa dava, a j še od povneta imeva ričet kuhan, smo pa tist ričet jedle, pa plesal tam na vem kok cajt, kšne dve ure, rajtam. Po pa ni važn, kolk je bva ura, k smo pršle domu.

Sinov nam pa ni oddava. An cajt je mu J.-co adn, sam po ga j pa ana druga prevzeva, predn se j oženu.

 

Od Trnovca dol preke most čez Bistrco, je bva vaška cesta. Poj j biv pa sneg zoran. Pr krajeh tokle vsok snega. Tam po pot nam je pa vodo spustu, grapo.

Do Trnovca gor vseskoz tokle vode. Mi pa zutrej na šiht po tist vod. Na vem, zakva jo j spustu, a mu j ušva, a se mu j kej zamašv. Nimam pojma.

Mi smo pa poj tak zmrznen šli naprej na vlak, pa na šiht.

 

Na svet večer smo imel popovne šiht. Zdej pa, koko bomo pršle do povnoči domu, de bomo šle h maš.

J. P. je pa reku: »Bom jest pršu s konam po vas.«

Pa res. Od naše fabrke j bva gor steza, bližnca za Bistrčane gor. Po tist stez, pred gostilno smo bli pa zmenen, de nas bo gor čakov. Res je s konam pršu, pa nas je na sani nabasov, pa nas je prpelov domu.

 

S popovdanskga šihta zvečer naja je an sodelavc, an parjatu, s P.-o povabu, j reku, pejta z menoj na Frčo, bom dav za an deci vsak. Na Frč se j pa rekve tist gostiln. Sva pa res šle.

Ta druge so šle pa spodej po bližnc mem Trajboha pa na Dunejc vn. K sva medve pršle na Bistrco dol, so ble pa une že velik spredej, a ne?

V Kovorj pred Jurjam, bo j pa to pozim, k je biv sneg, je biv pa tam an kon uprežen v sani. Tam zunej so bli pa dva fanta pa ana punca. J pa rekva punca unm dvema fantinama, dejta no, s tistmole konam jih pelta dol an cajt. De navta peš hodile.

Unedva pa res, tisga kona, medve pa gor na sni, pa naja peleta dol do znamna zvrčanskga. Po so ble pa že gune bliz, de sva jh uhka ujele.

Marija, nazaj gor prideta! Drug dan smo pa zvedle, koko jh je prčakov, pa jh je nagonu un, k mu j biu kon ukraden, pa še negov ni biv, k je imu sposojenga. Anmo j roko zvomu, ta drug mu j pa rajtam ušu.

Medve nisva ble nč uržoh. Una, k jh je naštimova.

 

Takt so bli še cestarj, k je biv še makadam. Dva sta bva. Adn s Kovorja, adn pa s Hudga. Tamle gor po gmajn sta konske dreke poberava, pa mav tiste jamce zasipova s peskam. An velk kimpež sta imeva, za pesek vozt, pa de sta vozila rištngo zboj. Poj sta pa kimpež zmerej mav ke u gmajno kam not sprauva.

Me pa, k smo šle gor vn, smo jo pa včash za kšnh deset metrov kam prestavle. De sta jo mav iskava. Sta bva taka za hec, de sta se hecova z nam.

 

Drgač pa, če j bo kej narobe v Kovorj al pa v Zvrčah, smo ble me uržah, zmerej.

Tamle gor v Zvrčah je pr cest rasu an špingel. Tak rmen. Fajn. Čist pr cest. Taka sliva. Kokar češpla, sam de j bo rmen.

Po pa zvečer, k smo šle s šihta, koko b tale špingel, de se ne b slišov, k ga tresemo. Ane so pele, ane smo pa tresle.

Smo pa s peskam pa z drekam vred tiste špinglne pobrale pa pojedle. Ni bo neč luči tokole po vaseh kokr zej.

 

K smo v Dple na vlak hodile, so pa tud Dplansk fantin večkt ke h nam pršl na železenško postajo. Poj so nam pa zagrozle, koko nas bojo, k bo Mkvavž, parkln tam počakal.

Me pa prefrigane, smo pa šle v Podnart na vlak, pa na Kran okol, pa skoz Dple. Smo jh pa vidle, k so tam čakal.

 

Mav teleh spominov sem nabrava spred mojh šedeset let nazaj. Vse sorte je bo, mav fletnga, pa tud težkga. Takle živlene smo imel.

 

Zapisal

Milan Debeljak