Podbreški cerkvi

Foto: Janez Medvešek
Farna cerkev Sv. Jakoba
Daca Perne
Opis farne cerkve sv. Jakoba st. v Podbrezjah
Z avtoceste, ko smo mimo Naklega na poti na Gorenjsko, se nam odpre pogled na dve cerkvi. Tista na levi je župnijska ali farna cerkev sv. Jakoba st. v Podbrezjah. V davni preteklosti je cerkev spadala v pražupnijo Kranj, in se prvič omenja že leta 1484. Ustanovitev župnije omenjajo v letu 1650. Štiri leta kasneje so cerkev predelali v baročnem stilu, zunaj pa je ohranila gotski slog. Torej je bila posvečena leta 1654. Obdana je s kamnitim zidom, ki je podoben tistemu na pokopališču in nosi prenekatere ostanke nagrobnikov.
Cerkev ima tri oltarje, ki so med seboj usklajeni. Veliki oltar ima v niši sv. Jakoba starejšega, ob katerem so štirje angeli. Na obhodnih lokih sta sv. Boštjan in sv. Rok. Dva stranska oltarja sta grajena v podobnem slogu kot glavni. Severni je posvečen Kraljici Mariji v tronu, ob kateri sta kipa njenih staršev, sv. Ane in sv. Joahima. Južni oltar je posvečen sv. Janezu Nepomuku ob katerm sta vojaka svetnika sv. Janez in sv. Pavel. Na obeh stranskih oltarjih sta v atiki še po dva angela. V čast sv. Jakobu v zvoniku zvonijo trije zvonovi.
Posebno vrednost cerkvi dajejo odlični kipi baročnega kiparja Petra Žiwobskega, ki se je v Podbrezjah naselil proti koncu 18. stoletja. V Podbrezjah najdemo zapis o njegovi poroki leta 1782 in rojstvu vseh štirih otrok. Po let 1786 pa o njem pri nas ni več podatkov, saj je zaključil kiparska dela in se preselil drgam, kjer je dobil nova naročila. Delo nadarjenega baročnega kiparja smo s pomočjo dr. Blaža Resmana že predstavili v knjižici zbirke o znamenitih Podbrežanih.
Nekaj besed o farnem zavetniku naše cerkve
Sv. Jakob Starejši (apostol)je zavetnik kmetov in romarjev.
Atributi: romarska palica, školjka.
Imena: Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki, Jakobina.
Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši.
Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome.
Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa, poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza, poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori,
pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti. Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili.
Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja.
Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!«
Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).
Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji.
Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela, v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot.
V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki.
Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori.
Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.
Kmetje na Jakobov dan odnesejo k blagoslovu prvo dozorelo jabolko in ga imenujejo “Jakobovo jabolko“; v prekmurščini pa mesec julij imenujejo jakobejšček. Na zgodnjih je prikazan kot apostol, na poznejših pa kot romar, z romarskimi atributi.

Foto: Daca in Jožef Perne
Podružnična cerkev Marije Sedem Žalosti na Taboru
Daca in Jožef Perne
Ko stopimo v notranjost cerkvice na Taboru, nas najprej osupne lepota treh baročnih oltarjev iz druge polovice 18. stoletja. Glavni oltar je posvečen Mariji sedem žalosti, katere kip s svojo mirno lepoto dominira v mali cerkvici. Žalostna Mati božja sedi pod križem z mrtvim sinom v naročju in sedmimi meči v srcu. Marijin kip obkrožajo na eni strani sv. Peter in sv. Janez Evangelist, na drugi pa sv. Marija Magdalena in sv. Marija Kleofa. Neizmerna žalost ob sinovi smrti, ki jo izraža Marijin kip, je obkrožena z VERO in UPANJEM. V zgornjem delu oltarja sta še kipa sv. Štefana in sv. Lovrenca. Pod oltarno mizo je Jezusov grob. Oba stranska oltarja sta pomanjšani verziji glavnega in dopolnjujeta notranjo baročno podobo. Oltar na listni strani ima glavno zavetnico sv. Ano, ki jo obkrožata sv. Barbara in sv. Lucija. Nad njimi so še sv. Anton Padovanski, Marija Snežna in sv. Valentin. Na evangelijski strani je oltar sv. Miklavža, ki kraljuje v sredini, obkrožata ga sv. Jurij in sv.i Florjan. Nad njimi so sv. Jožef, sv. Silvester in sv. Pavel. Oltarji so delo Valentina Vrbnika.
Najstarejši ohranjen zapis imena Tabor in cerkve sv. Benedikta je kupoprodajno pismo župnikove zemlje, iz leta 1502, katero vikar Florijan Martinc prodaja podbreški fari. Ko so cerkev prenavljali in jo leta 1682 razširili na sedanjo velikost, je bila posvečena še prvotnemu svetniku sv. Benediktu. Čaščenje Marijino se je na Taboru začelo v kapelici poleg cerkve, ko je bila leta 1694 preurejena iz obrambnega stolpa. Kapelica je kmalu postala premajhna in tako so Marijin kip prenesli v cerkev, ko so leta 1762 spremenili podobo glavnega oltarja. Prvotno je bila cerkvica posvečena svetemu Benediktu, ki goduje 11. julija.
V 18. in 19. stoletju je bil Tabor široko znana božja pot. Marija Sedem žalosti je bila priprošnjica za trpeče in bolne. Žalostna Mati Božja ali slovenska Madona je mnogo bližja slovenski duši, kot brezjanska Marija. Slovenske matere in žene so v njej videle svojo podobo, ko je kri njihovih sinov pojila bojišča. Turški vpadi, kmečki punti, boji za celjsko dediščino in fevdalne vojne so pustošile po slovenskem ozemlju v 15. in 16. stoletju. Obvezna vojaška služba in trdo življenje je kmečke fante zanesla v vrtince evropskih bojišč, s katerih se često niso vračali. Je mar torej čudno, da so si Slovenci Marijo Sedem žalosti izbrali za svojo zavetnico? K njej so se zatekali, saj ji je že starček Simeon prerokoval: IN TVOJO LASTNO DUŠO BO PREBODEL MEČ (Evangelij po Luku 2, 35).
Ozek in dolg prezbiterij kaže na to, da je bila prvotno to celotna cerkvica. Akademski slikar Izidor Mole je leta 1958 stene prezbiterija poslikal s freskami, ki s spodnjimi, največjimi podobami prikazujejo sedem Marijinih žalosti. Podobi Jezusovega darovanja v jeruzalemskem templju in prerokbi starčka Simeona, sledimo begu v Egipt, dvanajstletnemu Jezusu v templju, srečanju Marije in Jezusa na poti na Kalvarijo, križanju Jezusa, Mariji z mrtvim sinom v naročju in položitvi Jezusa v grob. Sedem podob, sedem mečev, ki so se zadrli v Marijino srce. Nad glavnimi podobami so prizori iz običajnega življenja. Navezujejo se na glavne podobe, saj so slovenske matere in žene trpele podobno kot Marija. In čisto na vrhu, pod oboki, so upodobljene značilne cvetice: rdeči mak, bela očnica, modri encijan, bela šmarnica, pšenični klas, …. Izidor Mole je s svojimi freskami poglobil sporočilo Taborske cerkvice. Realistične podobe, trpeči obrazi, oči, ki se obračajo v nas so sporočila iz Solzne doline: ZAKAJ PRAH SI IN V PRAH SE POVRNEŠ Vendar tudi: SVOJ MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM.
V cerkvi so v letu 2013 obnovljene orgle našega orglarskega mojstra Petra Rojca (1811-1894), ki so k nam prišle iz Ovsiš. Prvotne, ki jih je orglar in naš vaščan izdelal za taborsko cerkev, so bile skupaj z bronastimi zvonovi izropane že med prvo svetovno vojno. Restavrirane in prenovljene v delavnici Močnik spet milozvočno donijo v taborski cerkvi v veselje vseh nas.
V glavni ladji, ki ni poslikana z freskami, se nahajata dve dragoceni sliki. Avtorica prve, Brezmadežna, je slikarka Ivana Kobilca, ki je pogosto zahajala v Podbrezje in tu tudi slikala. Sliko, ki je njena edina nabožna podoba, je podarila cerkvi v Podbrezjah. Druga je Smrt sv. Frančiška Ksaverja slikarja Leopolda Layerja.
V Taborski cerkvici se nahaja nešteto velikih in malih umetnin, nekatere vrhunske umetniške vrednosti, druge pa plod ljudskega, včasih skoraj narodnega slikarstva. Petsto let dolgo pot je prehodila umetnost v Taborski cerkvici. Ko se počasi sprehodimo po njej in se zaziramo v kipe, slike, freske začutimo dih preteklih stoletij, začutimo globoko vero naših prednikov, ki so prihajali na Tabor po tolažbo in po upanje. V nebeškem zboru so si našli svoje zavetnike, se jim priporočali in verovali vanje. Največja tolažnica in priprošnjica pa jim je bila in je danes nam Mati Marija. Kdo nas bo bolj razumel v našem trpljenju in tegobah, kot ona z mrtvim Sinom v naročju.
Danes se romanja na Tabor nadaljujejo v postnem času, ko se v šestih nedeljah zvrstijo nekatere župnije Kranjske dekanije. Posebej pa je na Taboru živahno na Cvetno nedeljo. Pa tudi marsikateri zakonski par si tu pred bogom obljubi večno zvestobo.

Foto: Daca in Jožef Perne