PETER PAVLIN je bil ob koncu devetnajstega stoletja pobudnik za ustanovitev slovenskega Čebelarskega društva, bil tudi njegov soustanovitelj in prvi odbornik. Poleg tega pa je odločilno prispeval k uveljavitvi sedanjega AŽ panja in promociji modernega čebelarjenja pri nas.
Peter se je rodil leta 1853 v Dolenji vasi. Vpogled v rojstno knjigo takratne podbreške fare nam pove, da je bil rojen 25. junija in takoj naslednji dan tudi krščen v farni cerkvi. Očetu je bilo ime Janez, materi Marija, dekliški priimek Mihelič. Podatke so takrat zapisovali v nemščini, tako da je bila rojstna hiša zapisana kot Unterbirkendorf 24. Franciscejski kataster iz leta 1824 pokaže, da je hiša stala v »Zadnji luknji«, kot starejši domačini rečejo temu delu vasi in da je bila to manjša lesena stavba, ki danes ne stoji več, na prostoru pred hišo, ki se ji po domače reče pr Cimperman.
Družina je bila precej številna, Peter je bil tretji otrok, za njim se jih je rodilo še pet. Čeprav so trije umrli kmalu po rojstvu, je verjetno prav številna družina narekovala Petru, da je že kot devetnajstleten odšel od doma. V Ljubljani se je izučil dežnikarske obrti, leta 1882 pa se je priženil v Matelovo domačijo v Trnovem. In tam je začel samostojno čebelariti. Ko je v svojih spominih kasneje opisoval svojo čebelarsko zgodovino, je začetke postavil v svoja mladostniška leta. Sklepamo, da se je prvih osnov čebelarstva naučil že v Podbrezjah v Dolenji vasi od očeta ali sosedov čebelarjev.
(Peter Pavlin pobudnik in soustanovitelj ČEBELARSKEGA DRUŠTVA)
Peter Pavlin je v takratnem listu »KMETOVALEC«, priobčeval poljudne in poučne članke o čebelarstvu. Leta 1897 je v objavljenem članku med drugim tudi dal pobudo za ustanovitev čebelarskega društva. Takole piše:
»Mnogi čebelarji me obiskujejo, pritožujoč se o raznih nezgodah pri »muhi« , drugi mi dopisujejo. Tem in onim, znanim in neznanim čebelarjem svetujem: „Zberimo se v prijateljski shod in posvetujmo se , kako bi se čebelarstvo dalo postaviti na krepke noge, da bi bilo zdravo in bi napredovalo!” Najpripravnejši čas za to bi bil jesenski, morda semanji dan. Upam, da to ni zadnja beseda o tej stvari in da so še med nami možje prave korenine, ki se odzovejo prijaznemu vabilu.«
Odzivi bralcev »Kmetovalca« in čebelarjev so bili pozitivni, saj so v uredništvu njegovo pobudo pozdravili in v isti številki že zapisali, da z veseljem pozdravljajo pobudo glede osnovanja „čebelarskega društva” :
Opogumljen s pozitivnimi odzivi je šel Pavlin takoj v akcijo. Kako so potekali prvi koraki ustanovitve društva je zapisal v svojih spominih, ki jih je objavil v jubilejni številki lista »Slovenski čebelar« leta 1922. Takole je zapisal:
»Sedaj hočem še pojasniti, kako smo ustanovili sedanje Čebelarsko društvo. Namreč, pred 25. leti sem prihajal večkrat v Kmetijsko družbo zaradi čebelarskih člankov, ki sem jih pisal za »Kmetovalca«. S takratnim tajnikom družbe, g. Pircem, sva marsikatero izpregovorila o čebelah! Pri neki taki priliki mi je potožil, da dobiva družba vsako leto od ministrstva več stotakov v čebelarske namene. Težko pa porabi ta denar, ker ni čebelarskega društva, ki naj bi s tem denarjem pospeševalo naše zanemarjeno čebelarstvo. S Pircem sva se nato hitro dogovorila. Povabil je v »Kmetovalcu« čebelarje na razgovor in res se nas je zbralo 30 zavednih, ki smo sklenili ustanovitev društva, zlasti ker je bil g. Pirc medtem že sestavil pravila. Par tednov nato smo položili temelj društvu. Takrat se je začela nova doba za naše čebelarstvo. Če se ozremo nazaj, smo lahko zadovoljni. Iz slabotnega rojička se je razvil močan plemenjak«.
8. november leta 1897 je torej rojstni dan slovenskega »Čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko« s sedežem v Ljubljani. V letih 1905 do 1908 je društvo začelo ustanavljati podružnice. Po svetovni vojni leta1920 se je čebelarska organiziranost strnila v »Čebelarsko društvo za Slovenijo«.
(Peter Pavlin konstruktor AŽ panja)
Pavlin je imel tudi odločilno vlogo pri konstrukciji in uveljavitvi danes najbolj razširjenega AŽ panja. Po značaju je bil očitno inovator, vsako novo idejo je sam preizkusil in jo ali uveljavil ali zavrgel. Tudi razvoja AŽ panja se je spominjal v objavljenih »Spominih« – pa ga zopet kar citirajmo:
»Prvotno sem čebelaril, kakor vsi drugi, v kranjičkih. Kmalu potem, ko sem »mobiliziral« svoje čebele, sem se seznanil s slavnim amerikanskim čebelarjem Frankom Bentonom — Bog daj pokoj njegovi duši! Že pri prvem obisku na mojem domu je ta mož bistro presodil slabo stran mojega čebelarstva in me začel nagovarjati, naj se oprimem velike mere in ameriških panjev . Dal sem si torej napraviti šest stoječih panjev Langstrothove mere. Priljubili so se mi takoj. V njih so bile orjaške družine, ki so mi dale zgodnje in močne roje. Premišljeval sem, kako bi te »amerikance« združil v čebelnjaku, kakor je po Kranjskem navada. In ustvaril sem nov panj, ki se je potem precej razširil pod imenom “Pavlinovec”. Panj je imel podobo kranjiča s slikano končnico kakor je po Kranjskem navada. Opazoval sem panje in lahko trdim, da sem z izpremembo zadovoljen, ker vidim, da se panji spomladi prav dobro razvijajo in tudi več nabero. Velika mera, ki je bila svojčas malo v čislih, si je tekom let pridobila vse napredne čebelarje in je zmagala končno popolnoma z AŽ panjem.
(Pavlin domoljub)
Številne poučne članke, ki jih je Pavlin objavljal v Kmetovalcu in kasneje v Slovenskem čebelarju, je običajno zaključil s spodbudnimi in domoljubnimi besedami. To kaže na njegov značaj deliti svoje znanje s tovariši, spodbujati gospodarstvo in poučevati mladi čebelarski rod. Poudarjal je, da imamo Slovenci dobro deželo za čebelarjenje, a še boljšo lahko naredimo s tem, da pridno sadimo primerno drevje in medovite rastline. Poudaril je zlasti lipe in akacije. Zanemariti ne bi smeli tudi ali predvsem sadnega drevja. Nič nenavadnega, izhajal je iz sadjarske vasi. Iz člankov, ki jih je pisal še v času Avstro-ogrske države veje tudi domoljubje za slovenstvo, po svetovni vojni pa pozdravlja »pomlajeno slovensko zemljo«.
Peter Pavlin je umrl leta 1933 v Ljubljani. Zavzema častno mesto v zgodovini velikih ljudi slovenskega čebelarstva. Upravičeno ga smemo uvrstiti med ZNAMENITE PODBREŽANE.
Besedilo : Jožef Perne
P.S.: Ob koncu bi rad poudaril še to, da je potrebno veliko raziskovalnega dela po arhivih in knjižnicah predvsem Škofijski arhiv, NUK, arhiv Slovenije, … , da lahko take može in žene verodostojno predstavimo.
Viri:
- Status animarum, Rojstna knjiga Podbrezje 1837-1876,
- Franciscejski kataster 1824, K.O. Birkendorf, Krain,
- Slovenski čebelar, Glasilo čebelarskega društva za Slovenijo 1897 – 1922 Jubilejna številka 1.-4.,
- KMETOVALEC. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo, V Ljubljani, 15. februvarija 1897. Številka 3. in številka 7. Leto XIV,
- Tita Porenta: Veliki ljudje slovenskega čebelarstva (The great people of Slovenian beekeeping). Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije; Radovljica: Muzeji Radovljiške občine – Čebelarski muzej, 2018
- Andrej Praprotnik je učil v Podbrezjah 1845 in 1846.
- Franc Černilec je učil v Podbrezjah od 1870 …… (Pavlin star 17 let)
- Joža Tomše pl. Savskidol je bil rojen 1850
- Peter Rojc 1811 – 1894
Nedavni komentarji