(27. september 1898 – verjetno 16. oktober 1926)
Josip Gorup je bil slikar, ki je upodabljal predvsem naravo in živali, njegove upodobitve sodijo v tedanji vrh slovenskega animalizma. Rodil se je na Reki, v bogati slovenski industrijalski in trgovski družini. Hodil je na ljubljansko gimnazijo. V Pragi je študiral slikarstvo leta 1920 in se dodatno izobraževal v Berlinu. Najprej je imel atelje v Gradišču v Ljubljani, kakor tudi Božidar Jakac. Od leta 1923, pa do prezgodnje smrti, je živel in delal v Podbrezjah. Sprva je slikal predvsem pejsaže, nato pa se je posvetil upodabljanju živali in lovskih motivov, ustvaril je tudi izvrstne študije vodnih živali. Dobro se je znašel predvsem pri slikanju akvarelov. V Hodoninu na Češkem se je udeležil razstave Strokovnega združenja jugoslovanskih likovnih umetnikov s področja Slovenije. Večina njegovih slik se nahaja na gradu Strmol na Gorenjskem, kjer sta od leta 1939 in do leta 1944 bivali njegova sestra Ksenija Gorup Hribar, plemenita Slavinjska in mama Amalija Gorup.
Josipova družina in življenje v Podbrezjah, v znameniti podbreški vili
Njegov stari oče Josip Gorup, plemeniti Slavinjski, je veljal za najbogatejšega Slovenca svojega časa. Družina Gorup je v Podbrezjah kupila znamenito vilo, ki jo je zgradila družina Pfäffinger (hčerka Rosa je bila prijateljica Ivane Kobilca). Schmitt je vilo leta 1918 prodal Amaliji (Liji) Gorup, plemeniti Slavinjski (1871-1948). Amalija Gorup se je na željo očeta Josipa Gorupa (1834–1912) leta 1894 poročila z bratrancem Milanom Gorupom (1870-1914). Imela sta troje otrok: Eleonora (Nora, 1895-1936), Josip Marija (Jozi, 1898-1926) in Ksenija (1905-1944). Angelika Hribar v Kroniki leta 2010 piše: »Zelo verjetno je Amalija kupila počitniško hišo v Podbrezjah, ki jo imenuje “naša bajtica”, v upanju, da se bo Nora na gorskem zraku pozdravila. Ohranjena so Lijina pisma iz Podbrezij, Reke in drugih krajev, naslovljena na Evgenijo Hribar iz let 1919, 1920 in 1926-1929, napisana v tedanji izbrani slovenščini. Med temi je tudi nekaj pisem Jozija in Nore Gorup.« (Hribar, 2010, str. 142) Hribarjeva še piše, da so Gorupovi podbreško vilo oddajali v najem ali pa so v njej gostili svoje prijatelje. Tako sta svoje medene tedne v podbreški vili preživela tudi Ana (Niča) Hribar in Izidor Cankarja, ki sta se poročila 17. julija 1926. Amalija Gorup je 24. avgusta 1926 z Reke pisala Evgeniji: » … Ravnokar sem dobila pisemce od mojega Punčka (tako je klicala svojo hčerko Ksenijo, op. ured.), v katerem mi piše, da sta se Ničica in Izidor odpeljala v Podbrezje. Bog daj, da bi se dobro počutila v naši bajtici.« (Hribar, 2010, str. 143)
Josipova tragična smrt
Josip Marija Gorup se je smrtno ponesrečil v dolini Vrat pod Triglavom med opazovanjem divjadi in bil pogrešan do druge svetovne vojne, ko so našli njegovo truplo; njegova mati je bila prepričana, da je napravil samomor. Mati Amalija je domnevala, da ni šlo za nesrečo, temveč za samomor iz ljubezni. Josip se je namreč v gore odpravil 14. oktobra 1926, ravno na dan, ko se je njegova nekdanja zaročenka baronica Carmen Codelli pl. Fahnenfeld (1901–1965) z gradu Turn (Kodeljevo v Ljubljani) poročila s slovenskim pisateljem in filozofom, grofom Robertom Barbom Waxensteinom. Uradno je obveljalo, da je šlo za nesrečo. Večino časa je zadnja leta življenja od leta 1923 do 1926 preživel v podbreški vili. Po njegovi smrti se je Amalija odločila, da bo vilo prodala. Hčerki Nori ni upala povedati, da je njen brat Jozi mrtev, Hribarjeva piše takole: »V naslednjem Amalijinem ohranjenem pismu Evgeniji z Reke 7. maja 1927 ji v začetku sporoča, da se dogovarja z nekim gospodom, ”ki misli vzeti v najem našo vilo; popoldne pa pride gosp. Meynier k meni”. Malo niže pa sprašuje Evgenijo: “Ljuba moja Ženka, povej, kaj naj rečemo Nori? Včeraj sem pisala Radotu, da bi se ji reklo, da je Jozi pisal, naj damo vilo v najem, da ostane on v Franciji. Ali se Ti zdi to prav? ”To pomeni, da se Nori sploh niso upali povedati, da je Jozi mrtev, in so ji celó natvezli, da je v Franciji. V tej družini pa prikrivanj bolj ali manj bolečih dejstev s tem še ni bilo konec. Enaintridesetega maja 1927 piše Amalija Evgeniji: “Kaj bo s prodajo vile še nič ne vem — čakam, poprašujem, marsikateri se zanima za vilo — ali ljudje nimajo denarja; za malo pa jo ne dam.« (Hribar, 2010, str. 144)
Zapisala Nataša Kne
Viri:
Hribar, Angelika (2010), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Kronika, letnik 58, številka 1
Tavčar, Lidija (2016), Videla sem svet in življenje, KUD Tabor Podbrezje in Narodna galerija
https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Marija_Gorup
http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:img-RB8GAB24
https://slov.si/mh/galerije/galeri308/target23.html
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/0d/Josip_Marija_Gorup_-_Gazele.jpg
Nedavni komentarji