kmet in pesnik
Portret
Milan Debeljak
Nekaj besed o Milanu Debeljaku:
Pater Marko Ivan Rupnik je po prebranih pesmih v Milanovi knjigi Molitve zapisal, da gre za enega najbolj tenkočutnih, globokih in svetlih teologov poezije, ki nima teološke ampak povsem tehnično izobrazbo in je človek, ki je vse svoje življenje posvetil zemlji, družini in skupnosti . Je skrbni in požrtvovalni oče štirih otrok in v svoje okrilje je vzel še Darka, dobro znanega fanta s posebnimi potrebami, ki pod njegovim varstvom in vodstvom uspešno napreduje pri študiju, športu in osamosvajanju. Milan je podpredsednik KUD-a Tabor Podbrezje in je izdal že štiri knjige svoje poezije: Pesnitev o Taborski Urški, Molitve, Pesmi za prijatelje in Spevi molitev. Je človek, ki namesto negodovanja in iskanja napak pri drugih, raje ustvarja in po svojih močeh prispeva v dobro skupnosti, v katero se je preselil pred več kot 25 leti. Če se kaka pesem začne rojevati med delom na polju ali v gozdu, pa ima pesnik vedno v žepu kak listič in svinčnik, da se ne izgubi v spominu.
Zapisala: Daca Perne
Življenjska pot
Rodil se je leta 1958 in petindvajset let preživel Na Logu v Poljanski dolini. Po zaključeni srednji elektrotehniški šoli je prišel v Podbrezje, kjer je njegov oče kupil Kočarjevo kmetijo. Z ženo Veroniko in petimi otroki živi na kmetiji in se ukvarja s pridelovanjem mleka, jabolk in krompirja. Je dolgoletni ključar in sodelavec podbreške župnije in član upravljavskega sveta kulturnega doma. Njegovi najljubši hobiji so čarovniški triki, igranje šaha in pesništvo.
Milanovo ustvarjanje
Svoje članke in pesmi objavlja v Podbreškem glasu, Naklancu in v Plamenih, glasilu Slovenske skupnosti krščanskega življenja. Leta 2004 je izšla Taborska Urška, pesnitev z dvanajstimi poglavji o deklici, ki je v bolezni obljubila Taborski Mariji svoje lepe lase, a je kasneje pozabila na svojo obljubo. Opremljena je s fotografskimi motivi iz Podbrezij, narejena pa je tudi predstavitev za recital, ki ga spremljajo fotografije in prepevanje pevskega zbora. Leta 2007 pa je izdal zbirko šestinsedemdesetih sonetov z naslovom Molitve. Molitve so pesnikov pogovor z Bogom o vsem, kar ga obdaja. V njih Boga doživlja osebno in zelo blizu, ga časti, se mu zahvaljuje in ga vabi v vse trenutke svojega življenja. V pripravi je knjiga Pesmi za prijatelje. V njej bodo predstavljene pesmi, ki bodo spregovorile o vrednosti življenja, o naših odnosih, o iskanju medsebojne bližine, o prijateljstvu, ki si ga podarjamo. V njej bodo predstavljene tudi druge pesmi, ki so nastajale vse od pesnikove mladosti.
Odlomki:
Ni lepšega za starše na tem svetu,
kot gledati razraščanje otrok:
vsak dan nov list in nov poganjek k cvetu,
postanek, nov obrat, nov lok, nov krog;
življenje, ki je kar naprej v poletu,
a je še vedno komajda prolog;
mladost, ki hkrati tiplje v sto smeri,
da stara misel ji težko sledi.
Sedaj obraz, ki nam že razodeva
bogastvo sil v notránjosti srca
ni več otrok; na njem sta že dva speva:
spev srčnosti in tihi spev Duha;
in vse, kar čuti, jasno v svet odseva:
skrbi in sanj prikriti še ne zna.
Tak je deklič, ki ga imamo radi,
ko nam razkriva polno moč pomladi.
Katero stvar na njej naj pesnik hvali,
ko vse, kar je na njej, ji je v okras?
Če bi nečému vendar prednost dali,
je to prekrasna kita zlatih las,
ki so jo z modro pentljo zavezali
v mogočen rép za Urškin lep obraz,
ki nam, ki ljubimo jo, še stopnjuje
dekliški čar, ki čustvo ga ljubkuje.
(Taborska Urška, 4, 2-4)
Da, da, prepolna je bila življenja
in dobrih upanj vera mladih dni;
iščoč si moč iz Tvojega vstajenja
navdih je prekipeval v sto smeri.
A zdaj pogum že izzvenel je v treznost,
polet se je v ležernost umiril,
pretehtane ideje in opreznost,
zanos je star in ogenj je minil.
Čas vzel je moč, ki si nas z njo obhajal,
od vsega cvetja komaj kakšen plod,
od vseh smeri in hrepenenj ostaja
le strma, vsak dan počasnejša pot.
A Ti si mi še bliže, kot takrat,
še bolj Te ljubim, kot ko bil sem mlad.
(Molitve, 42)
Moj ljubi izvir je, še ves presenečen
nad sončkom, ki temo spremenil je v dan,
v ljubezen povabljen vesel je in srečen
na pot naravnan že, ko plane na plan.
Moj ljubi studenček je. Skače čez skale,
jih boža in gladi prijazno – lahnó.
Poln čustev jih hvali: »Polet ste mi dale,
jaz stečem v dolino, bodite lepo.«
Moj ljubi je reka. Široka blešči se,
hvaležna, da prav ji je tok vklesan.
Se skoraj ustavi, pa spet zapodi se
zdaj v tèsno korito, zdaj v širno ravan.
Morjé ni moj ljubi. A vem, da že sluti
prostranstva in moč in globino Duha.
In včasih ob njem vsa presrečna začutim:
Morjé ni moj ljubi, a v Njem je doma.
(Pesmi za prijatelje, Morjé ni moj ljubi)
Milan Debeljak je bral Povodnega moža
Milan, Ana in Uroš – recital
Milan ob spomeniku Karlu Mauserju
Na predstavitvi knjige Molitve
Ob dnevu samostojnosti
Pesnik za pisateljico
Nedavni komentarji