Darko Đurić

Darko Đurič še naprej odlično plava za najžlahtnejše medalje

Po sprejemu v avgustu 2013 na SP v Montrealu smo na spl. strani »podbrezje.si« zapisali:

Darko Đurič si je tokrat po Berlinu in Londonu zdaj že tretjič prislužil poseben sprejem v Podbrzjah pred domačo hišo še po Montrealu. Seveda so ga športni navijači z Jernejem na čelu takoj po vrnitvi s posebnim transparentom v narodnih nošah pozdravili že v Ljubljani v prostorih Volkswagen Slovenija. A doma, v petek, 30. avgusta, štiri dni po tem, je bilo še bolj bučno, navijaško, veselo in celo ganljivo.

Izjemnega Darka je skupaj z dekletom in trenerjema skozi špalir vaščanov, prijateljev in navijačev pripeljala dvojna kočija iz Naklega. Sledil je neke vrste kulturni program, z govornimi vložki, ki ga je izjemno povezala Nataša Kne. Mojca Brezovec je v imenu vseh štirih podbreških društev, ki so za Darka pripravila posebno darilo, pozdravila vse navzoče, še posebej množico posebnih gostov: trenerje, župane, ravnatelje in celo legendarnega Tofa. Sestra Mojca je tokrat s kitaro spremljala najmlajša Moniko in Andraža v narodnih nošah, ki sta jima prelepo očetovo pesem »Darko naš junak si« pomagali zapeti še Teja in Klavdija. Posebno darilo za Darka je imel tudi domači župan Marko Mravlja, ki se mu je kasneje pridružil še tržiški župan Borut Sajovic, prav tako s prijaznimi besedami in darilom. Tudi Darkova botra in »prva mama« mu je izročila še prav posebno fotografijo izpred več kot 23 let. Vse nas je prevzela pesem z naslovom »Darko sanja o medalji«, ki sta jo mojstrsko izvedla oče Marko in sin Jure na kitari. Po pogovorih z družino, ko mami Veronika in ati Milan nista mogla skriti veselja in sta sestri Mojca in Ana povedali, kako spremljata in doživljata brata, je Tomaž spet postregel s spomini na vragolije, ki sta jih počela z Darkom. Tudi trenerja Jana Čander in Bor Štrumbelj sta pokomentirala treninge, nastope in vse kar sodi zraven v luči obeh zlatih medalj, ki ju je Darko prejel za paradno disciplino 50 m delfin in 100 m prosto ter tretjo srebrno na 200m prosto. Za konec je bila seveda obvezna »Golica« v izvedbi Duo Veseljak in povabilo na posebne domače podbreške slaščice spečene in pripravljene z ljubeznijo in golaž, ki ga je s prijateljem kuhal svak Gašper.

Takrat je bil čas za fotografiranja s šampionom, za stiske rok in obujanje spominov, saj se je dan podaljšal v prijetno poletno noč. In Darko ni imel tisti dan nobenih obveznosti več. Uro pred sprejemom v Podbrezjah so ga namreč veselo pozdravili tudi v Plavalnem klubu Radovljica Gorenjska banka, ki je po besedah predsednika, prav s svetovnim prvakom, ki je s treningi začel prav tu, lahko najlepše obeležilo svojo 80 letnico obstoja.

Ob sprejem po vrnitvi s POI v Riu smo v septembru 2016 na FB portal KD Tabor zapisali:

Ker sta se paraolimpijskih iger udeležila dva občana Naklega, poleg Darka še Sandi Novak se je v imenu obeh takole slišala zahvala: prebrala Milan Debeljak (avtor in Darkov krušni oče) ter Primož Černilec (iz Sandijeve ekipe).

“V svet sva nesla svojo domovino. Ponosno in z ljubeznijo, z zanosom. Na odru s športniki drugih narodov sva svetu razodevala njeno moč in vztrajnost. Ko bi šla v svoje boje sama, bi omagala. Domovina ni prazna beseda. To ste vi, dragi prijatelji. Z drugimi sva se kosala za vas in z vami. Tudi z vašimi darovi, ki ste jih nekoč sami nežno polagali v najini naročji. Ne potrebujemo vsi ljudje enako ljubezni, vsak pa potrebuje drugačno ljubezen zase. Naj bo danes dan najine zahvale. Ker ne moreva objeti vsakega posebej, vas objemava vse hkrati. Ne bova izrekala vaših imen, sami poznate zgodbo svoje dobrote. Tudi vam ne prinašava bleščečih zmag in kolajn, ki bi razgrele vaše čustvo z novim ponosom. Vaše darove sva spremenila v napor in žulje, v škropljenje vode in lahkotne korake. To in vedno nov neustavljiv pogum polagava pred vas za spomin najinega veselja nad vami. Prosiva vas, sprejmite najino hvaležnost.”

Poseben avto za posebna slavljenca, ki sta se pripeljala v športni park OŠ Naklo in posebni spremljevalki, Urška iz Tabora in Fani iz Poletja, so bili uvodni prizori, ki jih je dinamično povezoval podžupan Jure Renko. Pevka Fani Križaj je s svojim žametnim glasom zapela Zdravljico, kasneje pa še I belive I can fly. Težko bi izbrali primernejše besedilo za naša junaka, ki pa v polni meri velja tudi za pevko. Zvrstili so se govori, zahvale, obdarovanja ( občine in obeh vasi slavljencev), ples (male skokice s Slovenija moja dežela) in glasba (v prvi skupini trije mlajši harmonikaši, v drugi pa dva prekaljena). Nastopili so najmlajši in pogumno zapeli pesem Darko, naš junak si, pesem presenečenja za Sandija je prebral Ivan Meglič, obe pa napisal naš pesnik Milan Debeljak.

Z nami so bili predsednik ZŠIS – POK (g. Damijan Lazar), generalni direktor direktorata za šport (g. Boro Štrumbelj), selektorka plavalne paraolimpijske reprezentance Slovenije (ga. Jana Čander), predsednik PK Gorenjska banka Radovljica (g. Aleš Klement), trener (g. Roman Kejžar), koordinator (g. Primož Černilec), podžupan Občine Radovljica (g. Miran Rems), in vodja korporativnega komuniciranja družbe Lidl Slovenija (ga. Tina Cipot).
Ob koncu, po zahvali Sandiju in Darku, zahvali visokim gostom, zahvali vsem nastopajočim in obiskovalcem, je sledil še županov golaž. Občina Naklo je bila edina, ki ima dva paraolimpijca.

Župan Marko Mravlja je povedal, da oba športnika spremlja že dolgo, da sta mu navdih, sta motivatorja vsem občanom in državljanom. Ponosen je nanju in edini slovenski župan s kar dvema paraolimpijcema…

Dominika Jeglič v vlogi Fani iz Kobilčinega Poletja s šopkom za Darka, Ema Grašič v vlogi Taborske Urške s posebnim nagovorom in predsednik društva TVD Partizan Podbrezje Jernej Jeglič so v imenu vseh štirih podbreških društev (KD Tabor, TVD Partizan, RK Naklo/Podbrezje, PGD Podbrezje) Darku izročili darilo s tem posvetilom:

Dragi Darko!

Ker si za nas vse prav ti dragocen in
ena velika medalja, ti poklanjamo:
Zlat cekin,
ki naj nadomešča olimpijsko zlato,
ki je shranjen na posteljici iz orehove korenine,
ki je simbol trdnosti in notranje moči, lastne tebi,
ki leži v modri skrinjici,
ki je zaklad in simbolizira tvoj element, vodo,
ki je hkrati nežna in močna,
saj izdolbe tudi skalo.
Moč take vode ti, naš junak, želimo še veliko.

Podlago v orehovi korenini je izdelal za Darka Stane Aljančič, modro skrinjico pa podjetje Pelar iz Dupelj.
Tole pa je Darkov komentar iz tretjega polfinala: Tako, včeraj me je spet požegnal sv. Nikolajne, zavetnik vseh četrto uvrščenih. Ce sem na 100 m prosto sam zasral, lahko tu rečem da sem dal vse od sebe, 2x odplaval osebni rekord ampak eden mora vedno presenetit in sedaj je to naredil Kitajec. Sedaj pa se moram spet zmotivirat in se v soboto 50 m prosto odplavat tako kot znam. Hvala za podporo, ste najboljši navijači!!!

Sprejem evropskega prvaka Daraka Đuriča po vrnitvi iz EP 2018 v Dublinu:

Ob Darkovi vrnitvi z evropskega prvenstva, veseli zlate in bronaste medalje, so Občina Naklo, Darkova družina in TVD Partizan Podbrezje z ostalimi društvi v sredo, 22. avgusta ob 20h pri Debeljakovih v Podbrezjah 150 evropskemu prvaku pripravili sprejem.
Prišli so vsi Darkovi navijači, dobrotniki in prijatelji! Podbrezje so te vrste sprejem vedno vzele zares. Tudi tokrat. Darko, ovenčan z medaljama, je na prizorišče prišel brez bergle. Zlomil jo je v jezi, ko mu v Dublinu na prvi tekmi ni šlo po planu. Da pa ima taka stvar lahko tudi dobre posledice, se je tokrat več kot potrdilo in Darkove nove noge so še bolj pokazale svojo kvaliteto. Vesel in presenečen je bil nad množico ljudi, ki ga je čakala pred njegovo hišo ter počaščen zaradi gostov od Gregorja Gračnarja, podpredsednika Zveze za šport invalidov Slovenije, Bora Štrumblja, direktorja direktorata na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in Darkovega prvega trenerja, selektorice slovenske reprezentance športnikov invalidov Jane Čander, do župana občine Naklo Marka Mravlje in še bi lahko naštevali.

Program je odlično povezal podžupan Jure Renko, med nastopajočimi pa sta bila dva športna plesalca Teja Gajski in Tej Štrukelj. Mediji so zapisali, da je Darko junak z lastno himno in tokrat so jo zapele mele nečakinje ob spremljavi obeh sester, Mojce in Ane. Tudi naslednja pesem v izvedbi Marka Kavčiča in Darkovega strica ob spremljavi Urbihove harmonike je bila napisana prav zanj. Vsi so si še enkrat na platnu lahko ogledali obe tekmi in nekateri prizn ali, da so jo tokrat videli povsem drugače. Po tekmi sami so na portalu »VelikDanZaSlovenskiSport« 14.8.2018 zapisali: Darko Đurić je postal evropski prvak na 50m prosto! ISKRENE ČESTITKE! V finalu je dosegel čas 40.40, z identičnim pa je v cilj prišel tudi Čeh Arnost Petracek! Slovanska brata si bosta podelila zlato!
V petek 17.8.2018 , ko je odplaval tekmo 200m prosto, pa je Darko zapisal: Včasih je bron več vreden od zlata. Tokrat mogoče sam rezultat ni bil bleščeč, sem pa zadnjih 50 m garal ko nor, da sem obranil pozicijo.

Po ogledu obeh filmov, nastopih pevcev in plesalcev so sledile čestitke gostov. Tokrat je tudi Darko čestital staršema Milanu in Veroniki, ki sta ga v svoj dom sprejela, ko je imel dve leti, in jima z orehovo potico voščil ob 35. obletnici poroke. “Kdor ju pozna, ve, da sta to najbolj srčna človeka na svetu. Brez njune dobrote danes ne bi bilo ne sprejema, ne mojih uspehov, ne vsega lepega, kar se mi je v življenju zgodilo. Povedal je še, da je presenečen in vesel odziva domačinov. “Moj uspeh je le en odstotek vsega, preostalih 99 odstotkov pa predstavljate vi, moja družina, Podbrezje, trenerji, zveza športnikov invalidov, sponzorji. Hvala vsem, ki me hvalite, pa tudi tistim, ki me kritizirate.”

Medijsko je bil sprejem zelo odmeven in med drugim smo lahko v Sportidi prebrali tudi tale zapis: Na sprejemu za Darka Đurića, najuspešnejšega slovenskega plavalca v kategoriji športnikov invalidov, se ni trlo na tisoče ljudi kot septembra lani na sprejemu za zmagovalce EuroBasketa, so se pa v kraju, kjer so lani postavili prvi spomenik slikarki Ivani Kobilci v Sloveniji, zbrali vsi tisti, ki 29-letnega plavalca najbolj cenijo in najbolj pozorno spremljajo njegov športni razvoj. Đurić ga od novembra nadgrajuje na Nizozemskem, kjer v plavalnem centru Amerfoort trenira z nizozemsko paraolimpijsko ekipo. Odločitev za selitev v deželo tulipanov so sinoči vsi po vrsti glasno odobravali in pozdravljali.

Prvi, ki je dobil v roke mikrofon, je bil župan Naklega Marko Mravlja. Športnemu junaku Podbrezij je podelil plaketo občine, ki so jih sicer že pred časom podelili olimpijcem iz njihove občine (Darko se podelitve takrat zaradi odsotnosti ni udeležil), zraven pa z zbranimi delil še anekdoto izpred let. “Ko je pred leti, ko sem imel v Naklem otroško trgovino, mama prinesla Darka v trgovino in ga posadila na pult, sem bil šokiran, presenečen, ko sem ga zagledal, a me je hitro potolažila: ‘Ne skrbite, to ni nič, saj ima roko, vse bo zmogel.’ In je res, starši so bili velika spodbuda, res je vse zmogel,” jih je pohvalil župan, slavljencu pa priznal, da je zanj velik vzor. Sprejema se je udeležil tudi Darkov prvi plavalni trener Boro Štrumbelj. Poudaril je, da je za Darkom izredno težko leto, saj se je preselil v drugo okolje. “Stran od vas in nas. To ni lahek korak, zato je potreboval veliko gorenjske trme in volje, a je vse, kar mu je ponudilo, dobro izkoristil. Na evropskem prvenstvu v Dublinu je slovenski šport invalidov znova postavil na športni zemljevid,” je dejal. “To je velik dosežek za invalide in velik dosežek za Slovenijo. Vesel sem, da nam je pogoje športnikov invalidov uspelo izenačiti s preostalimi športniki. Zdaj lahko govorimo o samo enem športu, ki združuje oboje. Jana Čander je selektorica slovenske paraplavalne reprezentance. Pohvalila je Đurićevo voljo in pogum še posebej na 200 metrov, kako mi je srce razbijalo. Glede nadaljevanja? Počakajmo, da se umirimo, in se potem pogovorimo o prihodnosti,” je predlagala. Jernej Jeglič, predsednik TVD Partizan, je dejal, da je Darko sebi naložil veliko breme, a ga tudi uresničil, kljub uspehom pa ostaja skromen. Kot je dejal: “Še vedno je prijeten, ‘fleten’ fant za na vas.”

Za pogostitev s slano noto, torej golažem, in pijačo je poskrbela občina Naklo. Seveda pa brez sladkih podbreških dobrot za vse prisotne tudi tokrat ni šlo. Letos so se sladokusci še posebej razveselili kraljice slovenskih potic, Podbreške potice z nadevi jabolčnih suhih krhljev. »Tako lepo je postreči s tako posebnostjo!«, se je zahvalil poticopekaricam oče Milan Debeljak.

Najboljši dosežki

SP: 2009 – Rio de Janeiro: 5. mesto na 50, 100 in 200m prosto.
SP: 2010 – Eindhoven: 7. mesto na 100 in 200m prosto, 9. mesto 50m prosto.
EP: 2011 – Berlin: srebrna medalja 50m delfin, 7. mesto 100 in 200m prosto, 8. mesto 50m prosto.
POI:2012– London: 2X popravljen svetovni rekord 50m delfin, 5. in 6. mesto 50m in 100m prosto.
SP: 2013 – Montreal: zlata medalja 50 m delfin, zlata med. 100 m prosto, srebrna med. 200 m prosto.
EP: 2016 – Madeira: srebrna medalja100 m prosto, bronasta medalja 200 m, prosto
POI:2016– Rio de Janeiro : 4. mesto 200m prosto
2017 — svetovni rekord 50m delfin.
EP: 2018 — Dublin :zlata medalja 50 m prosto, bronasta medalja 200 m prosto.

Zapis iz leta 2012:

Svetovni rekorder na POI v Londonu.

V letu 2011 smo v enem od mnogih časopisnih prispevkov lahko prebrali naslednji odlomek: “Darko Đurić je 21-letni mladenič z Gorenjske, študent na fakulteti za šport in uspešen plavalec, ki se lahko pohvali z že izpolnjeno normo za para olimpijske igre v Londonu 2012. Ob tem, ko je že od rojstva invalid brez nog in leve roke, živi normalno in polno življenje in je s svojim optimizmom lahko za zgled drugim.”

V letu 2012, točneje na njegov 23. rojstni dan, po vrnitvi iz Londona, kjer je Darko Đurić nastopil na para olimpijskih igrah, pa zapisom v medijih skoraj ni videti konca, ko pišejo: “Darko Đurić iz Podbrezij se je s para olimpijskih iger v Londonu vrnil s sijajnimi dosežki: štirikrat je plaval v finalu, dosegel četrto, dve peti in šesto mesto ter dvakrat popravil svetovni rekord na 50 metrov delfin. ”

Vsem medijskim sporočilom pa je skupna nit ta, da ga spoštujejo in občudujejo. A tega niso vredni le njegovi športni dosežki, pač pa on sam s pozitivno naravnanostjo, optimizmom, hvaležnostjo za prav tako življenje, kot mu je dano, zrelostjo, ki tu pa tam presega izpraševalce same.

Darko že vse življenje hodi na inštitut za rehabilitacijo. Dobro ga poznajo in vejo, da je ljubitelj športa od malega. Ko mu je bilo pet let, je zvečer ob luči iz kupa snega sam izdeloval iglu. Z vrstniki je na vaškem igrišču rad igral nogomet in košarko. Vedno je želel biti enak drugim. Šolo (v Podbrezjah in Naklem OŠ, v Radovljici SŠ) je obiskoval kot redni učenec in za namizni tenis so pravila prilagajali njemu, da se je lahko vključil. Nekaj časa se je ukvarjal s sedečo odbojko, potem pa je »odkril« plavanje.

Pred petimi leti, točneje leta 2007, se je pokazalo, da bo to prava izbira. Že dve leti kasneje, je nastopil na prvih velikih tekmah, na evropskem prvenstvu za invalide v dolgih bazenih in kasneje še na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Riu de Janeiru. Plavati je začel z željo po kolajni, a hkrati hitro ugotovil, da plavanje za invalide ni hec, ampak hudo trdo delo. Hkrati pa se je odločil, da bo svojo drugačnost sprejel kot izziv.

Sistematično, za najboljše rezultate, je začel trenirati leta 2010 pod okriljem trenerja in borca za boljši položaj invalidskega športa dr. Boruta Štrumblja s fakultete za šport. Na evropskem prvenstvu v Berlinu je leta 2011 že osvojil srebrno kolajno. Trenira tudi v Plavalnem klubu Gorenjska banka v Radovljici, kjer je začel s trenerko Katjo Ovsenik, trenutno pa je njegov trener Matej Globočnik. Z uvrstitvijo na para olimpijske igre so se mu uresničile sanje, kar pa je tam dosegel, je močno preseglo njegove zastavljene cilje. Tudi v zrcalu medijev je videti, kot bi domov prinesel zlato medaljo, saj se največ govori in piše o Darku, ki pravi, da v plavanju še lahko napreduje in kot dolgoročni cilj napoveduje olimpijado v Riu, kjer se bo trudil poseči po medalji.

Za zgled mu je prijatelj in simpatični fant, Mehičan Gustavo Sanchez Martinez, in v razredu S4 sta si enaka. V Londonu je osvojil kar dve zlati olimpijski kolajni in slovenski tabor se je z njim veselil, kot da bi bila medalja slovenska. Tako delajo dobri prijatelji in Gustavov oče je Darku dal uporabne nasvete, kako naj v plavanju še izboljša taktiko in tehniko. Eden izmed mnogih prijateljev doma, tudi za zgled in navdih, pa je Alen Kobilica.

Študij, trening, pripomočki

V privatnem življenju je Darko Đurić zaključil prvi letnik na fakulteti za poslovne vede na katoliškem inštitutu, zdaj pa že pridno študira naprej in seveda veliko trenira. Kot študent živi običajno samostojno življenje, kamor spada druženje s prijatelji, ki jih ima Darko najprej v svoji rejniški družini, na vasi v Podbrezjah, na fakulteti, med domačimi in tujimi športniki. K taki samostojnosti mu je najprej služil voziček, s katerim se je hitreje pripeljal po vasi na zaželeni cilj, zdaj pa sam vozi tudi avto.

Tudi to je bila posebna zgodba v njegovem življenju. Tu se je tako, kot prvič za voziček, močno angažiral njegov krušni oče Milan Debeljak in pognal mogočen stroj, ki se mu reče zbiranje finančnih sredstev. Oblike so bile zelo raznolike in so segale od prireditve s Tofom in Leonom Pintarjem na čelu do zbiranja sredstev po šolah med vrstniki Darkove starosti. Sovaščani smo zbrali šestino, tretjino vrednosti je podarilo podjetje Porsche Slovenija, kjer so avto kupili. Vključila se je domača občina in prav tako blejska, pa zavarovalnica Triglav.

Tudi ob teh dveh akcijah so mnogi spoznali Darkovo zgodbo in z veseljem prispevali po svojih močeh. Tako je lahko z 80 urami vožnje opravil vozniški izpit v prvo, po vseh običajnih predpisih in kasneje sedel za volan, ki se ga med vožnjo niti ne dotakne. Njegov predelan avtomobil ima namreč vse združeno na komandni ročici, ki jo Darko izvrstno obvlada, in je prav osupnil novinarko, ki se je peljala z njim.

V juniju je Darko Đurić dobil bronasto plaketo občine Naklo in morda ga je takrat kak občan opazil prvič. Tri mesece po tistem, pa osvaja srca vseh navijačev in opazi ga ves športni svet. A Darka mi v Podbrezjah poznamo že polnih 21 let zato, ker je bil njegov prihod povezan z zgodbami, ki prav nič niso običajne, tako kot ni običajen Darko in ne njegova nova družina. Pa vendar je Darko med nami živel, kot bi bil popolnoma običajen in taka je bila njegova komunikacija z okoljem. In ker je ravnal tako, kot je, smo se vsi mi nanj odzivali pozitivno in še več, navdušeno. Darko ima pravo ime in je najprej dar samemu sebi, potem družini, tistim, ki se ga dotikajo bolj osebno na njegovi življenjski poti in ne nazadnje vsem, ki so ga spoznali v zadnjem času in jih navduši, ko preko medijev o njem nekaj slišijo, vidijo, preberejo.

V neki oddaji je Darko Đurić svojo invalidnost opisal z besedami, da ima samo nepopolno telo. Mi vsi pa smo vedeli, da se v njem morda prav zato skriva izreden duh. Pri Darku se je v teh njegovih triindvajsetih letih oboje kalilo, oblikovalo, raslo. Mnogi smo videli in spremljali njegov trud na poti k samostojnosti že od malega. Kolikokrat se je z novimi protezami moral znova in znova učiti hoditi in ob tem posvojiti bolečino. Morda je danes z njo lažje na ti, saj jo poznajo praktično vsi vrhunski športniki. Ob njem so ves čas za spodbudo, voljo in izkušnjo skozi življenje hodili: oba brata Marko in Tomaž ter sestri Ana in Mojca, od katerih je dobil že nečake in navijajo zanj z »BLAVO STLIC«.

Mami Veronika je povedala, da ob prvem obisku malega Darka na Soči ni mogla več pozabiti njegovih črnih očk. Pa bo kar držalo, saj se prav v njih skriva njegova posebna volja in energija, doseči in biti vse to, kar danes je. Darkova pot je bila v mnogočem nenavadna predvsem po tem, da so se v ključnih trenutkih ob njem znašli pravi ljudje in v križišču zamenjali smer. Tako je star skoraj dve leti iz Maribora s pomočjo prve krušne matere in krstne botre Marjane Kranjc prišel v Ljubljanski Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer mu še danes delajo proteze in vozičke. Tu so prepoznali njegove sposobnosti in predvsem potrebe. Iskali so zanj družino, ki bi ji pripadal in najlepša se je našla v Podbrezjah pri Debeljakovih.

Z neizmerno voljo in optimizmom je presenečal vse, ko se je učil hoditi tudi po stopnicah, zapenjati gumbe, se obleči, umiti zobke, pomagati celo v hlevu, z bratoma in sestrama hoditi v sprevodu kot maškara, postavljati jaslice in delati pirhe. Manjkal ni nikjer in na teh poteh sta skrbno dodajala kak manjkajoč korak mami in ati, kot ju Darko vedno kliče in rad doda, da je bilo domače okolje zmeraj polno veselja, da so ga doma vedno vzgajali z ljubeznijo, pogumom, zgledi. In tega se je tudi nalezel ter tako oplemenitil svojo prirojeno optimistično energičnost. Ati Milan mu je napisal dve pesmi. Tu je skrita vsa starševska ljubezen in najlepše, tudi občudovanje sina, ko se sooča z vsakdanjimi in športnimi izzivi.

Darko, naš junak si,

je na sprejemu zapel otroški zborček z najmlajšima kulturnikoma Moniko in Andražem.

Darko, naš junak si,
vsi ki te poznamo,
smo ponosni nate,
radi te imamo,
občudujemo te,
ko džojstik šofiraš,
ko medalje zbiraš,
ko vrtiš vodó.

Darko, kadar čakaš,
da sodnik zapiska,
da boš skočil v vodo,
mi kar srček stiska.

Skačejo stotinke,
vsi pesti držimo,
da bi v prvi vrsti
spet priplaval mimo.

Zase in za vas

Kdo izmeri val, ki v mlado
sanjo pljusne ves vesel:
»Jaz grem na olimpijado
in bom plavati začel!«

Štartni kamen je vzletišče
mojih upanj in želja,
vodna steza pa bojišče
trudnih žil in sil duha.

Tiha volja in vzdržljivost,
stokrat tja in spet nazaj,
misel in potrpežljivost,
ko treniram zavesljaj.

Vsak zamah kot nakovalo
mi v sekunde čas drobi,
voda, živa, val za valom,
v taktu pljuska in prši.

Kje so drugi? Spredaj? Zadaj?
Če ozreš se, že zgubiš!
In zato samo napadaj,
le sam s sabo se boriš!

Nov obrat in se odrinem.
Znoj srca v vodó potim.
K robu, k tabli, kjer prekinem
ponoreli ples stotink.

Mi smo zrasli gor s kmetijo.
Človk se nima koga bat.
Naj kar drugi nas lovijo,
mi lovimo rezultat.

Hvala, da z menoj držite,
ko se vrsta poravna,
hvala, da se veselite,
ko vaš Darko plin doda.

Saj me spremlja v vas goreča
želja, kamor koli grem,
saj je vsaka moja sreča
malo tudi vaša, vem!

Šport je boj pod polnim plinom.
Je moj vsem razkrit obraz.
Pravimo, za domovino:
to je zase in za vas.

Tule so še stenografski podatki, objavljeni pred in po igrah v Londonu

Datum rojstva: 11. 9. 1989
Para olimpijske discipline: 50m, 100m, 200m prosto, 50m delfin
Tekmovalni razred: S4
Invalidnost: rojen brez nog in leve roke

Najboljši dosežki

SP: 2009 – Rio de Janeiro 5. mesto na 50, 100 in 200m prosto.
SP: 2010 – Eindhoven 7. mesto na 100 in 200m prosto, 9. mesto 50m prosto.
EP: 2011 – Berlin 2. mesto 50m delfin, 7. mesto 100 in 200m prosto, 8. mesto 50m prosto.
POI: 2012– London 4. mesto 50m delfin in 2X popravljen svetovni rekord, 6. mesto 50m prosto, 5. mesto 100m in 200m prosto (štirje nastopi v finalu).

Zapisala: Daca Perne

Datoteka: Darko v slikah