Branko Jeglič

* 17. februar 1903, Gorica, † 5. september 1920, Ljubljana, Podbrezje

Rodil se je v družini pravnika Andraža Jegliča, ( in starega očeta Andreja Jegliča)17. februarja 1903 v Gorici. Ljudsko šolo in 4. razrede gimnazije je obiskoval v Gorici. Zaradi vojne se je družina preselila v Gradec, decembra 1917 je v Trstu končal 5. razred, v jeseni 1918 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva letnika in 5. julija 1920 maturiral. Pripravljal se je na študij slavistike, toda nepričakovano podlegel krvavi griži. Pisati je začel že v gimnaziji. V Trstu je zbral literarno nadarjene sošolce in začel izdajati rokopisni list Iskrice, v katerem so izšle njegove prve pesmi in črtice. V Ljubljani je na realki ustanovil literarni krožek in začel izdajati Kres. Prve vaje iz dijaških let (od nov. 1919 do marca 1920; 5. številk). Tu je izšlo več njegovih pesmi. V Ljubljani je sodeloval tudi v Zvončku (1919) in v Slovencu (1919-1920) ter še v drugih listih, ki so prav tako objavili nekaj njegovih pesmi. [1]

V petek, 29. novembra smo obudili spomin na Podbrežana Branka Jegliča, ki je živel samo 17 let, od 1903 do 1920, ampak nam je zapustil bogato dediščino. Njegova družina se je veliko selila, ker so bili v družini državni uradniki Avstro-Ogrske monarhije. Branko je opravil maturo in želel študirati naprej, pa ga je zajela španska bolezen, krvava griža. Zelo mlad je začel pisati pesmi, urejal je literarne revije, muziciral, slikal in se loteval tudi proze ter dram. Zanimal se je za tujo literaturo in prevajal, njegov prevod Molierovih Scapinovih zvijač so igrali v Ljubljani. Na klavirju je igral lastne skladbe kar po navdihu, mama pa je mislila, da se uči iz not. V pesništvo je potegnil Srečka Kosovela in med njima so stekla številna pisma. Ko pa je Branko na hitro umrl, je Srečko pisaril njegovemu bratu Sergeju. Vsi predniki Jegličevih, po domače Babčevih iz Srednje vasi v Podbrezjah, so pokopani pri nas. Branko je slutil, da se mu čas izteka. Njegov profesor Lah je ugotavljal, da je mladi dijak Branko hitro hodil, govoril, mislil in pisal, saj se je ravnal po grškem pregovoru. »Življenje je delo!« Tako smo za Frančiškom Pircem, Andrejem Praprotnikom, Jožem Tomšetom, Ivano Kobilco, Mimi Malenšek in Karlom Mauserjem uvrstili še njega med znamenite Podbrežane, ki so našo vas ponesli v vseslovenski svet umetnosti in kulture. Branka Jegliča bo morala slovenska literarna zgodovina še pošteno uvrstiti med ustvarjalce naše besedne umetnosti. Tudi zajetna zbirka slovenske enciklopedije še ni našla prostora za mladega poliglota. Na začetku prihodnjega leta načrtujemo, da bomo izdali njegovo pesniško zbirko. Pesmi je mladi Jeglič izbral skupaj s svojim vrstnikom Brankom Kosovelom, ki je k pesmim napisal tudi spremno besedo in jih tako poslal na pot, ki se bo zdaj po skoraj 100 letih zaključila z izdajo pesniške zbirke.

Nataša Kne Leben je 18. januar 2015 ob izidu knjige Roža v viharju zapisala:

„Zbirko Roža v viharju je verjetno naslovil Srečko Kosovel, ki je pesmi izbiral skupaj z Brankovimi starši. Roža je Branko Jeglič sam. Izbira naslova ne preseneča, saj v uvodu Srečko Kosovel za Jegliča pravi, da ima nežno, mehko, žensko dušo, ki želi v svet sanj in pravljic. V nekrologu ga Kosovel primerja s prerano uvelim cvetom, na grob mu nosi rdečo rožo in napoveduje, da bo Vesna s cvetjem spomladi zasula njegov grob. Klopca pod Rožnikom, na kateri se je zvečer zdelo, da ju v spekulacijah in skupnih načrtih lahko omejuje le kozmično nebo nad njima, je ostala prazna. Branka bo Srečko od zdaj naprej srečeval na jugu, pri belih skalah Krasa, v zelenem igrajočem se morju in v temnih soteskah Soče. Poln njegovih besed.”

Kratek življenjepis Branka jegliča

1903-1908 Branko Jeglič se je rodil 17. februarja 1903 v Gorici. Oče Andraž Jeglič (18651937) je bil pravnik in je izhajal iz Podbrezij (domače hišno ime je Pr’ Babč), mati Marija Kavčič (1880-1958) je bila rojena v Gorici. Branko Jeglič je imel dve leti mlajšega brata Sergeja Jegliča (1905-1985).

1908-1912 Obiskoval je slovensko ljudsko šolo v Gregorčičevem domu v Gorici. V glasbeni šoli v Gorici se je učil igrati na klavir. 5. julija 1912 je opravil sprejemni izpit za nemško realno gimnazijo v Gorici.

1912-1914 Branko Jeglič je dve leti obiskoval nemško realno gimnazijo v Gorici.

1914 Zaradi vojne se je družina preselila v Podbrezje in naprej v Gradec.

1915-1916 Brankov oče je bil državni uradnik, zato se je družina službeno preselila v Gradec, kjer je obiskoval nemško realno gimnazijo. Srečal je Ivana Cankarja.

1917 Jeseni se je družina po porazu italijanske armade vrnila v Slovenijo.

1918 Jegličeva družina je od januarja do junija 1918 živela v Trstu. Branko Jeglič je objavljal prve pesmi in črtice v rokopisnem listu Iskrice, ki ga je ustanovil, urejal in ustvarjal sam. Že je prevajal iz nemščine in francoščine. Selili so se v Gorico, kjer so ostali do zloma Avstro-ogrske. Oktobra so pribežali v Podbrezje, potem odšli v Ljubljano, kjer se je novembra vpisal na realno gimnazijo v Ljubljani.

1919 V Podbrezjah je 1. avgusta ustanovil dijaški krožek Kres in napisal pravilnik krožka. Novembra je začel izdajati literarno glasilo Kres. Objavljal je tudi v Zvončku, Slovencu, Mladiki, Večernem listu ter Domu in svetu. V Podbrezjah je srečal Ksenijo Gorup, plemenito Slavinsko in se vanjo zaljubil. V dnevnik 115 je zapisal, da je v njem prebudila pesnika, glasbenika in slikarja. Oktobra je v Podbrezjah preboleval katar pljučnih mešičkov. Na koncu leta 1919 ali na začetku leta 1920 je brat Sergej Jeglič domov na Cigaletovo ulico v Ljubljani pripeljal Srečka Kosovela. Branko Jeglič in Srečko Kosovel sta postala tesna prijatelja.

1920 Branko Jeglič je uspešno maturiral 5. julija 1920. Počitnice je preživljal v Podbrezjah, večkrat je bil bolan. Dopisoval se je s Srečkom Kosovelom, ki ga je vabil na Primorsko. Pripravljal se je na študij slavistike. Branko Jeglič je 5. septembra 1920 nepričakovano umrl v Ljubljani po desetdnevni krvavi griži, ki je tedaj močno razsajala. Pokopan je v Podbrezjah.

Branko jeglič ter njegovo življenje in ustvarjanje

Po očetovi strani Branko Jeglič sicer izhaja iz Podbrezij, a svoje otroštvo je preživel v Gorici, od koder je izhajala njegova mati. Zaradi 1. svetovne vojne so z družino bežali v Gradec, se jeseni 1917 vrnili v domovino, v Trstu so bili od januarja do junija 1918, nato so se preselili v Gorico, po padcu Avstro-Ogrske pa oktobra 1918 pribežali v Podbrezje in potem v Ljubljano. Branku Jegliču so bili v zibelko položeni splošna razgledanost in izobraženost, razumevanje širšega družbenega in političnega konteksta ter položaj Slovencev. Iz rodbine so tako po materini kot očetovi strani izhajali vplivni Slovenci. Materin stari oče je bil deželni svetnik in solkanski župan Matija Doljak. Očetova babica je bila sestra dr. Lovra Tomana iz Kamne Gorice, ki je bil prav tako deželni poslanec na Dunaju, pesnik in od malih nog zaveden Slovenec. Toman se je zavzemal za slovenski jezik, bil je tudi prvi, ki je v Ljubljani na Wolfovi ulici leta 1848 izobesil slovensko zastavo (trobojnico). Tudi iz Jegličevega pisanja sklepam, da je odraščal v zelo omikanem okolju in da so v družini gojili domoljubne in za tedanji čas precej svobodomiselne in napredne nazore. Branko Jeglič je svojo prvo pesem spesnil pri devetih letih za obletnico poroke svojih staršev. Po selitvi iz Gorice v Gradec je začel hrepeneti po domovini, po lepi Gorici, po zlatem soncu italijanske ravnine. Udovič – Jegličeva je v diplomski nalogi zapisala, da se je navduševal nad Slovani in si s tem nakopal bes učitelja nemščine, ki mu je, edinemu v razredu, v spričevalo zapisal dvojko. Jeglič je bral najzahtevnejša filozofska in literarna dela evropskih avtorjev v originalu, ljuba mu je bila ruska literatura, bral je Goetheja in Torquata, med drugim se je navduševal nad Gregorčičem, Zupančičem, Murnom in Kettejem, ki ga je znal na pamet, oboževal je Cankarja, bral je Nietzscheja, Schopenhauerja, Carlyla, med drugim prevajal Moliera in Wilda. Prevajal je iz francoščine, nemščine in angleščine, tako je bil tudi prvi, ki je v slovenščino prevedel tudi Molierove Scapinove zvijače. Štirinajst dni po njegovi smrti so jih uprizorili na Ljudskem odru v Ljubljani. Rokopis prevoda Scapinovih zvijač je bil dolgo ohranjen, vendar je (sedaj) izgubljen. Jeglič je neumorno bral in študiral najrazličnejše avtorje, v svoji knjižnici je imel vse pesnike od Prešerna naprej in aktualne izdaje drugih leposlovnih del. V dnevnik je zabeležil posebno srečanje. Med bivanjem v Gradcu je odšel z družino in prijatelji z vlakom na izlet v Maria Hilf. Zavzeto so se pogovarjali o Ivanu Cankarju in Jeglič je bil še posebej razvnet. V vagon je stopil vojak in nekaj časa spremljal razpravo, potem pa pristopil in rekel: »Jaz sem pa Cankar.« Srečanje ga je povsem prevzelo. Pravo literarno delo se je začelo, ko je prišel v Ljubljano. V dnevnik je zapisal: »Tu mi je zaživela duša v Jugoslaviji.« Pod mentorstvom profesorjev – najbolj se je razumel z dr. Ivanom Lahom – se je trudil za izboljševanje svojega sloga. Iz dveh ohranjenih pisem dr. Lahu vejejo zrelost, razgledanost, odločnost in karizmatičnost mladega Jegliča. V njem gori prepričanje, da se je nujno in vredno boriti za slovensko stvar. Prenašal ni nobenih omejitev duha, njegove ideje so bile svobodomiselne in izrazito domoljubne. Nenavadno zrel mladi mož je bil vizionar, ki je nagovarjal slovenski narod k enotnosti in složnosti, da bi se lahko dvignil iz svojega tisočletnega suženjstva, kot se je izrazil. Kritično je presojal družbeno in politično dogajanje: »Saj bi bil zadnji čas, sicer se naši ideali povrnejo v zasluženo suženjstvo. Saj to že ni več človeško, komaj smo svobodni, pa že nastopa staro slovensko prokletstvo – nesloga. Jaz jih ne morem umeti, pa včasi za prazen in gol nič! Preobrat se bliža, že trka na naša vrata. Še ni konec krvi prelitja. Tu se vidijo grozni znaki.« Prav družbenokritična ost pisanja in njegov konkretni aktivizem sta tista, ki pri mladem Jegliču najbolj navdušujeta. Preseneča zrelo zavedanje tako mladega človeka, ki razume in čuti, da se je njegov narod znašel na pomembni prelomnici, na kateri naj ne bi zamudil zgodovinske priložnosti za združitev vseh Slovencev v novi državi. Jegličev jezik je aktualen. Dr. Lah je bil zaupen s krogom dijakov, med njimi sta bila tudi Jeglič in Kosovel, s katerimi je zahajal na staro pokopališče pri sv. Krištofu na Navju v Ljubljani. Hodili so na opuščene grobove slovenskih književnikov, med drugim Ketteja in Murna, ki sta zdaj pokopana na Žalah, in skrbeli zanje. V zaključku nekrologa Branku Jegliču dr. Lah pove, da je odšel k sv. Krištofu, na kraj, ki jih je povezoval. Jeglič je spoznaval najsodobnejšo svetovno literaturo tistega časa in svoja spoznanja delil s somišljeniki v dijaškem krožku Kres, ki ga je ustanovil z vso skrbnostjo in resnostjo, tako da je oblikoval celo pravilnik. Verjetno mu je pri tem s pravniškim znanjem pomagal oče. Ustanovljen je bil v Podbrezjah 1. avgusta 1919. Ustanovitelja sta bila poleg Branka Jegliča še Lado Khan in Marijan Sterle, krožek pa je štel 11 članov, ki so bili vsi mlajši ali starejši od njega, med njimi ni bilo nobenega Jegličevega sošolca. Tako so se v Kresu kot avtorji pojavljali Branko Jeglič, Zorana Valenčičeva, Miloše Vončina, Radin Milan, Silvester Škerl, Vlasta Sterletova, Ladislav Kham, I. A., V. G. Tancig, Podbreški, Grotinov, Vilibald, Jackson, Jože, Ciril, Marijanov, Maksimilijanov, ilustrator A. Jenko ter prepisovalca za tisk Rada Č. in Miloš Marolt. Izkušnje je Jeglič že imel, saj je pred tem v Trstu izdajal rokopisni list Iskrice s prvimi pesmimi in črticami. Namen Kresa je bil izobraževanje in razpravljanje o sodobnih evropskih literarnih tokovih, družbenih razmerah doma in na tujem. Izdajali so glasilo Kres, ukvarjali so se z glasbo in slikarstvom, ustanovili so orkester in komponirali lastne skladbe. Pesniški poklic je bil tedaj visoko cenjen, popolnoma enakovreden znanstvenemu delu. Literatura je mlade neizmerno privlačila. Svoje je naredila tudi ljubezen. V Podbrezjah je namreč srečal Ksenijo Gorup, plemenito Slavinsko, in se vanjo zaljubil. V dnevnik je zapisal, da je v njem prebudila pesnika, glasbenika in slikarja. Izhajala je iz ene najpremožnejših družin tistega časa. Leta 1926 se je poročila z dedičem gradu Strmol Radom Hribarjem, oba sta bila zavedna Slovenca z ekstravagantnim življenjskim slogom. Mladega Jegliča je dekle drznega in razgledanega duha prevzelo, hkrati pa se je zavedal njenih zahtev po razkošju. Delovanje Kresa je bilo živahno. Dijaki so se radi zbirali okrog Jegliča in poslušali njegove filozofske, družbenokritične in literarne razprave; na šoli je pripravil predavanja o Cankarju, Ketteju in Gregorčiču. Po pričevanjih je bil prava zakladnica znanja in ustvarjalnosti. Krožek je izdal 7 številk glasila Kres, v katerem so objavljali predvsem pesmi in krajše zgodbe, nekaj literarnih razprav in vključevali tudi aktivizem ter narodno buditeljstvo. V tretji številki 1. letnika je uredništvo objavilo pobudo »koroškega ženstva«, ki se je na dijake obrnilo s prošnjo, da jim priskrbijo zemljevide Jugoslavije, da bi jih razdelile po javnih krajih in bi Korošci videli, v kako veliki državi živijo in kje je njihova domovina, ko se bodo o njej odločati na plebiscitu, ki je bil pred vrati. Naloga dijakov pa bi bila objavljanje člankov, da bodo lahko rekli – tako je zapisalo uredništvo –: »Tudi jaz sem pomagal Koroški.« V Kresu je objavljena tudi njegova gledališka kritika lutkovne predstave o Gašperčku, ki so jo odigrali v Slovenskem marionetnem gledališču. Jeglič je v Kresu objavljal pod tremi psevdonimi: Vilibald, Grotinov in Podbreški, za katere je vedel le Kosovel, kot je zapisala Udovič – Jegličeva. Pod psevdonimom Podbreški je napisal 6 sonetov, ki niso bili vključeni v zbirko, objavljeni so v dodatku. Kosovel se je v glasilu verjetno skrival pod psevdonimom Jože, kakor so ga klicali domači. Jeglič je pogosto napisal za glasilo večino prispevkov. Svoja avtorska dela in prevode je že objavljal v Zvončku, v Slovencu, Mladiki, Večernem listu in v Domu in svetu. Po Jegličevi smrti je Kosovel obudil izdajo Kresa, vendar so glasilo kmalu opustili, ko je ustanovil glasilo Lepa Vida. Mudilo se mu je. Iz njegovega dnevnika je razvidno, da je slutil, da ne bo dolgo na tem svetu. Hitel je pisati, željan je bil kritike, da bi se lahko izboljševal. Objavil je celo esej o kritiki, v katerem se je zavzemal za konstruktivno literarno kritiko, ki je nujno potrebna za razvoj osebnega ustvarjalnega potenciala. Ko je oktobra 1919 zaradi šibkega zdravja in nevarnosti, da bi zbolel za jetiko, prišel v Podbrezje, je v dnevnik napisal: »Jesen se bliža. Dan se krajša vsak dan … moje zdravje pada. Katastrofa se bliža. Iz daljave sem slišal glas, zapustil sem družbo, sedim sam pri mizi in delam, ali pa igram na klavir svoje melanholične melodije. Prijemam se za glavo, nekaj čudnega me prehaja, tako tajnega … ne veselega. Sam sem, sam. Roke se mi tresejo, zrem predse in molčim. Ali me morda boli srce? Ali nisem s čim zadovoljen? Tega sam ne vem. Vedno, ko premišljujem o svoji bodočnosti, nisem nikdar vesel, neke temne slutnje, temni viharji, katastrofe in vendar veliko sonce … Bog zna, što če biti!« Kljub temu je bilo pred njim literarno najplodnejše leto. Življenjsko pot je bolan sklenil 5. septembra 1920 v Ljubljani. Pokopan je v Podbrezjah.

Bila sta Branko Jeglič in Srečko Kosovel

Iz Kosovelove obsežne korespondence je razvidno, s kako velikim številom oseb je občeval in kako intenzivna je bila dinamika in vsebina dopisovanja, koliko ljudi je zaznamoval in koliko ljudi je zaznamovalo njega. V tem okviru se njun odnos in Jegličev vpliv včasih kažeta kot pomembna, včasih spet ne. Zagotovo pa je bil Jegličev vpliv na mladega Kosovela začetnika precejšen, glede na razmišljanje, ki ga je Kosovel zapisal ob peti obletnici prijateljeve smrti, pa tudi trajen. Sodba nujno ostaja nedorečena in odprta.

Jeglič in Kosovel sta prijateljevala le devet mesecev, začelo se je več kot leto dni potem, ko je novembra leta 1918 Jeglič prišel na realko v Ljubljano. Spoznala sta se, ko je leto dni mlajši Brankov brat Sergej domov pripeljal sošolca Srečka in nemudoma sta se dva duhova, dve duši prepoznali. Razvilo se je veliko prijateljstvo. Navduševala sta se nad enakimi stvarmi, nad umetnostjo v vseh oblikah, Jeglič je bil odličen pianist, ki je celo skladal melodije in se z vso strastjo predajal glasbi, najraje je imel Beethovna in Chopina. Kosovel je igral violino, Jeglič se je preizkušal tudi v slikarstvu, oba je družila želja po obilnem branju. Ujela sta se pri delovni etiki. Srečko Kosovel je pisal in objavljal že preden je spoznal Jegliča. Jegličev vpliv na Kosovela je bil verjetno bistven v tistem delu, kjer gre za teoretični način obravnave literature, s seznanjanjem z najrazličnejšimi avtorji in kritiko povojnih družbenih in političnih razmer. Kosovel je že vedel, kaj piše, objavljal je že prej, pod Jegličevim vplivom pa se je verjetno začel bolj zavestno spraševati, kako in čemu pisati. Takrat je imel Kosovel 15 let, Jeglič pa 16. Drug drugemu sta odpirala svet. Drug v drugem sta našla hrepenenje po jugu, morju in soncu. Hrepenela sta po Krasu in po svetu, ki ga je uničila vojna ujma. Družila ju je želja po spreminjanju sveta, liberalne nazore sta udejanjala v družbeno angažiranem aktivizmu, ki je bil poglaviten del dijaškega kroška Kres. Kot piše Udovič – Jegličeva, je Branko Jeglič sicer v družbi kazal veder obraz, optimizem in nepotešljivo vnemo po stalnem analitičnem in ustvarjalnem delu, ki ga je imel za glavno vodilo v svojem kratkem življenju, vendar pa se je, kadar je bil sam, potegnil vase, v svoj molčeči svet. Svetlemu življenjskemu Erosu, hrepenenju po preprosti sreči in miru, ki ga lahko ponudi le narava, ki je najvišji umetnikov ideal, so neprestano nasproti postavljene sence Tanatosa, uničenja in kaosa. Ko sta se družila, je uspelo prevladati prvo. Morda je prav Jeglič Kosovelu napravil bivanje v Ljubljani prijetno, kar je razvidno iz njune korespondence, kasneje, po Jegličevi smrti, namreč Kosovel v številnih pismih opisuje neznosnost svojega življenja v Ljubljani. Za tisti kratki čas je bil Jeglič v Ljubljani Kosovelov dom, Kosovelov Kras. V pismu, ki ga je Kosovel pisal med počitnicami 19. julija 1920 iz domačega Tomaja, ko je Jeglič že uspešno maturiral, beremo o njegovi razdvojenosti, ki si je ne zna razložiti. Pismo nosi pridih tujstva, Kosovelovo spoznanje, da je povsod tujec, tujec v Ljubljani in tujec doma, na Krasu. Bila sta begunca, izseljenca. Njuno prijateljstvo se je ustvarilo na raztrganem platnu vojne in povojne Slovenije pred sklenitvijo usodne Rapalske pogodbe (20. september 1920), ki je Sloveniji odtrgala njen zahodni del in njeno zahodno mejo potisnila proti vzhodu, ter pred koroškim plebiscitom (10. oktober 1920), ki je Sloveniji proti jugu potisnil njeno severno mejo. Jeglič tega ni več doživel, sta pa skupaj slutila. Prijateljevala sta v najburnejših političnih in družbenih časih, ki so trgali slovenski narod in to raztrganost sta mlada človeka ponotranjila: »… predvsem pa gledamo, da to, prej zdravo, zadovoljno, napredno ljudstvo popeljemo do idej, ki so višje nego materialnost in egoizem.« Kosovelova vrnitev domov bi lahko bila popolna le, če bi se mu pridružil Jeglič in bi oba izgnanca morda našla izgubljeni dom, izgubljeno obalo, izgubljeni Kras, po čemer sta hrepenela in jima je bilo z vojno vzeto. Samo zaslutimo lahko obzorje, na katerem bodo kasneje nastajali Kosovelovi življenjski, socialni in etični nazori o Človeku, Slovencu, Evropejcu in Svetovljanu, o narodu, družbi, naravi in kozmosu: »Škoda! Povsod te pogrešam in dasi sem doma, vendar nimam nikogar, da bi se pogovoril ž njim, da bi sanjala. Ah – zakaj nisem več tam! Dokler sem hrepenel po domu, je bilo lepo – vse je bilo jasno … In sedaj, komaj sem prestopil prag vasi, že se mi je zdelo vse čudno in lepi kraj hrepenenja se je spremenil v kraj ogleduhov …« Ohranjene korespondence med njima je sicer zelo malo. Nekaj razglednic iz Benetk je med poletnimi počitnicami leta 1920 Kosovel poslal Jegliču z nestrpnim pričakovanjem, da se mu pridruži na jugu. Ne da bi vedel, je razglednice pošiljal prijatelju, ki je že ležal v grobu. Tako je 12. septembra 1920 pisal na nekaj razglednicah, da bi prijatelj lahko občudoval lepoto plavajočega mesta in med drugim ponovno zapisal: »Škoda, da te ni tu.« Strašna novica ga je dva dni kasneje dosegla doma v Tomaju, kjer je 14. septembra 1920 pretresen pisal Sergeju Jegliču pismo, v katerem se trikrat nameni popisati svoja občutenja ob izgubi: »… res pravega prijatelja, brata po srcu in duši.« Sošolca Sergeja poskuša potolažiti z besedami: »Ne joči po njem! Srečnejši je pač od nas vseh, ki čakamo tistega za nas najsrečnejšega trenutka.« Jeglič je v Ljubljani okrog sebe zbiral sovrstnike v dijaškem krožku Kres. Z veliko vnemo je skliceval srečanja, na katerih so premlevali sodobno umetnost, družbeno-politične razmere, zato je Kosovel pismo lahko zaključil z besedami: »Ah, Branko je pokazal pravo pot in vsi bomo šli za njim.« Na peto obletnico smrti Branka Jegliča je Kosovel prijatelju pisal še zadnjič. Iz njegovega razmišljanja je razvidno, da je Branka ves čas nosil v sebi, da je smrt vzela nekaj, kar bi se lahko razvilo v eno od tistih plodnih ustvarjalnih prijateljstev, ki jih poznamo iz literarne zgodovine. Jeglič je po angleškem filozofu Thomasu Carlylu sledil vodilu, da je delo življenje. Nedvomno je bil vsestransko nadarjen mladenič, katerega literatura je bila sicer še nezrela in neprečiščena, vendar je že kazala njegov smisel za humanistiko, ki bi se lahko razvila v različne smeri. V svojem dnevniku je 22. marca 1920 zapisal: »Študirati hočem slavistiko, potem ne vem, kaj bi postal; Bog ve, kam me bo zaneslo. Niti upam si ne misliti dalje.« Pisal je pesmi, prozo, dramatiko, različne razprave, prevajal. Jegličeva pot se je končala, preden se je zares začela. Kosovelu je po njegovi smrti ostalo še šest let, da se je v slovensko zgodovino zapisal s svojo literarno zapuščino, družbeno kritiko, vizionarstvom, aktivizmom in osebnostjo. Morda je nekaj tistega, kar je želel postati Branko Jeglič, postalo v Srečku Kosovelu. Samo slutimo lahko, kaj bi nastalo iz njunega skupnega popotovanja: »Hej, Branko, kadar pomislim nate, saj si ne morem misliti, da si umrl. Kako bi mogel ležati, ti, romanja željni popotnik, kako v tesni hišici, v ozkem grobu? O, saj ne morem misliti, da bi mogel brez drhtenja gledati zvezde živožareče nad seboj! Ti sedemnajstletni mladenič, kako bi ti mogel ležati v odprtem grobu v pomladni noči in ne krikniti od hrepenenja.« Kosovel ga v pismu kliče, mu govori, kot da mu bo zdaj zdaj odgovoril. V prezgodnji grob je legel le 8 mesecev po tem razmišljanju o prijatelju, od katerega se nikoli ni mogel povsem posloviti. Jeglič je naravo razumel kot najvišji ideal in zatočišče njegove drobne metafizike, ki je zrasla med nebom in zemljo. Kosovel se je tega spomnil in se vrnil v njuno skupno metafizično obzorje, ki mu ni mogel več čisto verjeti, in sklenil, da grenka je pomlad.