Ivanka Jelenc (Puzin)

Padalka veteranka

Intervju z Ivanko Jelenc
Ko zvezde padajo z neba

22. julija 1960 je Podbrežanka IVANKA JELENC poročena Puzin postavila absolutni ženski in moški svetovni rekord v nočnih skokih na cilj z višine 1000 metrov, ki ga je v Jugoslaviji držala 12 let. Svetovni rekord sicer uradno s strani FAI ni bil priznan, ker je zamočila malomarna birokracija v Beogradu.

»Ko bi le lahko še kdaj skočila…,« si misli Ivanka Puzin.

Takoj po 2. svetovni vojni so se uspešno v padalstvo podale tudi slovenske ženske, Jelka Burnik, Mimi Kus in Danica Rabuza. Leta 1952 se jim je pridružila tudi izjemna padalka Ivanka Jelenc. Takrat so skupaj tekmovali ženske in moški. Ker so bili moški fizično močnejši, so lažje krmarili, ko pa so padala leta 1959 spremenili in jim dodali izrez, so tudi ženske postale bolj konkurenčne in razlik med njimi ni bilo več. Od takrat naprej je nebo pripadalo tudi damam.

Življenje: Ivanka Jelenc po domača Gofnarjeva iz Dolenje vasi ali iz Zadnje luknje, kot se je pošalila, se je rodila 16. februarja 1931 v Podbrezjah. V blejski Aeroklub se je vključila junija 1952. V kranjski Iskri je bila zaposlena kot tehnična risarka. Njena padalska kariera je trajala 8 let od leta 1952 do leta 1960. Trenirala je v Lescah in v vojvodinskem letalskem centru Vršac, kjer jo je tudi spoznal njen bodoči mož Dragan Puzin. S svojo družino, s tremi otroki, sta do leta 1972 živela v Podbrezjah, potem pa v Kranju. Osvojila je srebrno »C« padalsko značko in diplomo padalca za vse pogoje, razen skoka z višine 5.000 metrov za zlato »C« padalsko značko.
Pripovedovala je z žarom v očeh in roke so se premikale, kot bi hotele še enkrat prijeti padalo in Ivanka bi spet skočila.

1. Kdaj ste začeli?

Začela sem leta 1952 in sem v avgustu opravila le en skok, ker za več ni bilo možnosti. Takrat je v Lesce priletel dvokrilec PO-2, konstruktorja Polikarta. Ven sem skočila nad Lescem in takrat so bila padala takšna, da so te odnesla, kamor so te hotela, skoka nisi mogel preveč kontrolirati, vse je bilo odvisno od pilota in vetra. Naslednje leto sem skočila tri krat. PO-2 je bil dvokrilec in dvosed brez kabine. Padalec je moral zlesti iz letala, stopiti na krila in skočiti v globino. Nevarno je bilo, da je padalec prekmalu potegnil padalo, se ujel za rep in visel z letala. Letalo je takrat začel pumpat, smo rekli, začelo ga je nagibati levo in desno. Zato smo morali imeti s seboj nož, da bi se lahko odrezali in odprli rezervno padalo, sicer je bila situacija lahko usodna za oba, pilota in padalca.

Leško letališče, kjer je Ivanka Puzin, takrat še Jelenc, leta 1952 prvič skočila s padalom.

2. Je bilo takrat skakanje nevarno?

Skakanje je bilo nevarno. Vsako leto se je kdo precej poškodoval, najpogosteje so si padalci polomili noge, sama se k sreči nisem nikoli poškodovala. Če primerjamo današnje in takratno skakanje se je precej spremenilo, pogoji in oprema se ne moreta primerjati. Iz letala pa je bilo tako nekoč, kakor danes treba skočiti. Takrat tudi nismo imeli trenerjev, skoraj vsega smo se učili iz lastnih izkušenj, svetovali so nam le izkušenejši padalci. Danes je to nepredstavljivo.

3. Je bilo kdaj tudi za vas res nevarno?

Za zlato padalsko značko je bilo treba v vsej padalski karieri narediti dva skoka v vodo s 400 metrov. 27. avgusta in 14. septembra 1959 sem kot popolna neplavalka tvegala življenje. Za večino ljudi se zdi tvegano skakanje s padalom, zame pa je bilo tvegano samo srečanje z vodo.  Vsi so vedeli, da ne znam plavati razen upravnika leškega letališča, ki mi skoka seveda ne bi dovolil. Fantje so mi povedali, da se moram usesti v varnostne pasove, gurtne, smo jim rekli. Varnostno padalo, ki smo ga pri običajnih skokih nosili spredaj, smo morali dati na hrbet. Potem sem morala odpeti nožne karabine, potem pa še prsnega. Potem sem se prijela za vrvi, se zmuzala iz gurten in ko sem se s prsti dotaknila vode, sem morala padalo spustiti, da me nebi prekrila kupola. Ko sem pogledala iz vode, pa sem se oklenila rezervnega padal, ki se nad vodo drži 10 minut. V tem času so do mene prišli fantje in me potegnili iz vode. Danes pa že znam plavati, ker so me priganjali moji otroci. No, držim se nad vodo.

4. Ste kdaj odprli rezervno padalo?

Rezervo sem morala odpreti le dvakrat. V Lescah 26. septembra 1954, ko je izgledalo, kot da letim s tremi padali. Iz glavnega padala je zaradi vrvice, ki ga je stisnila, izgledalo, kot da sta nastala dva in še rezervno padalo. In v Novem Sadu leta 1958, ko se je padalo pri zadržki ni hotelo odpreti in ko sem se nagnila k rezervnemu padalu, sta se odprla ob in sem doskočila z obema odprtima padaloma. Nikoli mi ni bilo tako potrebno pristati le z rezervnim padalom.

26. septembra 1954 je Ivanka odprla rezervno padalo, ker se je čez glavno padalo zataknila vrv. Izgleda, kot da bi letela s tremi padali.

5. Kaj pa nevarni skoki brez vode?

Letela sem zadržko z zaprtim padalom in sem gledala, kdaj bo treba odpreti padalo, pa nisem videla ročke, ki bi jo morala imeti spredaj na prsih. Ni je bilo. Hitro sem pogledala okrog in videla rdečo ročko plapolati nad ramo in jo hitro potegnila. Vse skupaj je trajalo 3 sekunde, a to je v zraku zelo veliko, če pomislite, da s padalom padaš 6 m/s, brez padal pa si še hitrejši v prostem padu. Za skoke je potreben pogum in prisebnost, če v kriznih situacijah zapadeš v paniko, je to lahko usodno. V zraku ni heca.

6. Kdaj najbolj čutiš, da si padalec?

Pri zadržki. Takrat najbolj uživaš. Najprej začneš s šestimi sekundami. Najdlje sem bila z zaprtim padalom v zraku 58 sekund, ko sem skočila z višine 3000 metrov, to je bilo 25. maja 1958 v Vršcu v Vojvodini. Bil je lep sončen dan. Ker smo imeli premalo skokov, sem sicer pri zadržkah večkrat padala v kovit. To pomeni, da me je vrtelo. Dokler se nisem naučila stanja stabilizirati, sem se do doskoka komaj uspela odvrteti vrvi padala. Potem sem se naučila. S pravilno kretnjo roke sem pravilno pokrmarila po zraku in se spet umirila. Vedno sem letela v lastovko, zadnje noge sem imela skupaj, roke pa raztegnjene. Danes padalci v zdržki letijo v položaju žabe, ki je bolj stabilna.

7. Potem ste pa morali biti zelo pogumni? Zakaj ste spoloh začeli skakati s padalom?

Leta 1951 je bilo v Lescah 1. svetovno prvenstvo v padalstvu. Za Slovenijo je bila to velika čast in tovarna Iskra je organizirala ogled prvenstva za svoje zaposlene. Mene je to zanimalo in sem šla, čeprav takrat še nisem razmišljala o tem, da bi se ukvarjala s padalstvom. Komentator je pripovedal, kdo so padalci, potem pa je povedal še, da bosta skočili dve padalki Francozinja Monic La Roche in Slovenka Danica Rabuza. In ko sem slišala slovensko ime, me je zadelo. Od tistega trenutka naprej sem upala, da bom po zraku letela tudi sama.

8. Leta 1960 ste postavili absolutni svetovni rekord?

Pri nočnih skokih na cilj mora biti mlaj s čisto temo, zato smo skakali pozno v noč. Narediti je treba 2 skoka v roku dveh ur do polnoči. Za cilj je bil osvetljen krog s 50 metrskim premerom, svetlobno je bilo označeno tudi središče kroga. Tako se je 22. julija 1960 v Vršcu zgodil tudi absolutni SVETOVNI REKORD. Držala sem ga dober mesec, dokler ga ni podrl ruski padalec. Pri prvem skoku sem središče kroga zgrešila le za 2,5 metra, kar je bilo za tiste čase izjemno. Pri drugem skoku so mi na čelado namontirali baterijo, da bi videli, kje bom letela, in pristala sem 4,5 metra od središča, tako da sem do zdaj veljavni svetovni rekorda Rusinje Aleksandre Kolčugine z 7,28 metra izboljšala za več kot polovico, moj povprečen rezultat dveh skokov je bil 3,525 metra. Pogruntala sem, kako deluje izrez pri novih padalih, s katerimi smo skakali od leta 1959. S takim padalom je bilo upravljanje lažje in to sem znala najbolje izkoristiti. Na začetku smo zadaj imeli gumijasto Vespino zračnico, da se pri doskoku ali prizemljenju, kot smo rekli padalci, nebi poškodovali hrbtenice. Potem so to ukinili, ker je bilo prenevarno zaradi zapletanja vrvi.

9. Kako so na vaše podvige gledali vaši domači in sovaščani?

Za moj prvi skok domači sploh niso vedeli, saj bi v nedeljo 19.8.1952 morala nastopiti z dramsko sekcijo v neki stranski vlogi, pa sem odšla v Lesce in prvič skočila. Priznam, bilo me je zelo strah, da se padalo ne bi odprlo, ne toliko kakšen bo doskok, kar je za začetnika važnejše.
Vedno sem bila bolj športne narave. Pred padalstvom sem tudi že skakala s smučmi in postavila svoj osebni rekord s 17 metri na skaklnici za poštarjem v Podbrezjah. Načrte za skaklnico je naredil sam inženir Bloudek, pri nas pa je skakal tudi svetovni rekorder Šlibar. Za mnoge sem bila pravi šok ali pa vsaj nenavadna. Neka vaščanka mi je celo zaupno rekla, da imam tri otroke, kljub temu, da se je po vasi govorilo, da jih zaradi svojih ekstremnih skokov, ko se ves pretreseš, verjetno sploh ne bom mogla imeti.

10. Ste med padalci našli tudi prijatelje?

Moja najboljša prijateljica je bila makedonska padalka Nada Iceva, ki je na žalost že 3 leta pokojna. Spoznali sva se v vojvodinskem Vršcu leta 1955 na pripravah za veliki vojaški letalski miting na Nizozemskem. Prevzela me je s svojo iskrenostjo in skromnostjo, vedno je imela odprto srce za prijatelja, vedno je znala prisluhniti in pomagati. V Makedoniji jo kot padalko tudi zelo spoštujejo, leta 2004 je dobila ob 50 letnici svojega prvega skoka tudi svojo poštno znamko. Nada tudi nikoli ni nehala skakati. Leta 1994 je pri starosti 60 let opravila svoj 1150. skok.

Ivanka uživa v spominih. Pred seboj ima knjižico, v kateri je zabeleženih vseh njenih 223 skokov. V rokah drži pismo najboljše prijateljice izvrstne makedonske padalke Nade Iceve.

11. Kolikokrat ste skočili?

Od leta 1952, ko sem začela, pa do leta 1960, ko sem zaradi prve nosečnosti prenehala skakati s padalom, sem vsega skupaj skočila 223 krat. Prvo leto sem skočila le enkrat, drugo leto  trikrat, naslednje leto pa že 29 skokov. Danes toliko skokov naredijo v nekaj mesecih, ne pa osmih letih, kot je bilo takrat.

Dokumenti pogumne podbreške skakalke Ivanke Jelenc. Vse je skrbno zabeleženo.

12. S kakšne višine ste skakali?

Največkrat sem skočila z višine od 600 do 800 metrov. Najnižja višina je bila 300 metrov, najvišja pa 3000 metrov. Velike razlike v samih skokih ni bilo, le zadržke so bile različno dolge. Zadržke smo delali od 800 metrov naprej. Padalo smo včasih vedno odprli na višini 600 metrov, razen če smo skakali z nižjih višin na raznih mitingih in proslavah, da nas nebi odnaslo predaleč stran.

13. Kdaj ste zadnjič skočili?

Zadnjič sem skočila v Ajdovščini za 50 letnico smrti Edvarda Rusjana 11. septembra 1960 z višine 500 m, da sem hitreje končala skok. Bili so ekstremno težki pogoji, pravzaprav popolnoma neprimerni pogoji za skakanje s padalom. Veter je pihal 18 m/s, v normalnih razmerah pa je veter lahko pihal le 6 m/s. V Beograd so sporočili, da so razmere neprimerne za skaknje, pa smo dobili odgovor, da lahko skočim le jaz. Skočila sem iz Cessne in k sreči je takrat veter pri doskoku vsaj malo pupustil, tako da sem varno pristala. Ko pa sem bila v zraku, se padalo najprej zaradi sunka vetra ni hotelo takoj odpreti, potem se je s skoraj usodno zamudo padalo le odprlo. Pri odskoku sem torej imela smolo, pri doskoku pa veliko srečo, da sem pri mojem zadnjem skoku odnesla celo kožo.  Takoj, ko sem doskočila, so mi v roke potisnili šopek, ki sem ga morala odnesti politični delegaciji.

14. Kaj ste pri skokih zamudili?

Želela sem skočiti z višine 5000 metrov, kar pa mi žal niso omogočilo, saj so zato potrebne posebne priprave, mene pa tudi nikoli niso povabili zraven. Nikoli se nisem udeležila tekomovanja za jadranski pokal, ker nisem znala plavati, saj so padalci izvajali skoke v vodo. Želela bi tudi še dlje časa skakati, vsaj še dve leti, saj sem bila v najboljši formi, vendar mi je bila družina pomembnejša.

Na prijetnem obisku pri Daci Perne sta se Ivanka Puzin in Nataša Kne Leben pogovarjali 29. septembra 2008.

 

Ivanka z bratom in sestrino družino.

V Ivankinih časih so s padali skakali le redki, pa še to večinoma moški. V Lescah sta bili 7. avgusta 1955 kar dve ženski.

Ivanka je avgusta 1955 skakala že tretje leto. Pogled v nebo odkoder bomo skočili.

Izrez v padalu je omogočal boljše upravljanje z padalo. Ivanka je izrez mojstrsko izkoristila in zaradi njega leta 1960 postavila absolutni svetovni rekord v nočnih skokih.

Na sliki vidimo padalo brez izreza, s kakršnimi so skakali do leta 1959.