Jože Tomše

Avstro-ogrski podmaršal
1850 – 1937

Joža Tomše se je rodil 20. februarja 1850 leta na Poljšici pri Podnartu malemu kmetu Janezu(Johanu) Tomšetu in Mariji r. Jereb pod slamnato streho. Bil je drugi otrok od sedmih in umrla mu je mati, ko je bil star sedem let. Kljub temu, da je bilo v tistem času šolanje že obvezno, je šolo obiskovalo komaj 1% vaških otrok. Oče, ki je ostal sam z otroki in jih komaj preživljal, ni razmišljal o tem, da bi sina šolal kljub temu, da je Joža kazal veliko volje do učenja. Ko pa sta učitelj in župnik obljubila podporo, ga je z vprego odpeljal v Ljubljano, kjer je nadaljeval osnovno šolo in odprla so se mu vrata na poti do učenosti. Leta 1861 se je v Kranju osnovala nižja gimnazija in leto kasneje je vanjo vstopil tudi Joža Tomše ter se tako približal domu. Po štirih letih je spet šel študirat v Ljubljano, kjer je leta 1869 z odliko dokončal maturo. Tu je spoznal prijatelja za celo življenje Antona Bonaventura Jegliča. ki je bil ljubljanski knezo-škof polnih 32 let. Obema je bila namenjena enako dolga življenjska pot od leta 1850 do 1937. Joža Tomše se je na razočaranje očeta in župnika po maturi odločil za študij matematike in fizike na Dunaju. Posledično se je zato moral preživljati sam z inštrukcijami in vzgojo premožnih knežjih šolarjev in dijakov. Želel si je doštudirati profesuro v tej stroki, a po sedmih semestrih so ga poklicali k vojakom. Moral je oditi v topniško enoto, kjer je prebil polnih 40 let. Seveda je prej leta 1873 moral opraviti dveletno kadetsko oficirsko šolo, da je leta 1876 postal topniški poročnik in spet je vzpostavil stik z očetom. Leta 1878 se je udeležil zasedbe BiH. Ko je opravil višji topničarski tečaj na Dunaju, je služboval v raznih topniških enotah na Hrvaškem, 1897 pa bil dodeljen tehničnemu vojnemu komiteju na Dunaju. Leta 1900 je postal profesor na topniški šoli v Veszprimu na Madžarskem, 1905 je bil premeščen v vojno ministrstvu. na Dunaj, 1907 pa kot polkovnik postal komandant VI. polka divizije topništva. Hkrati je bil odlikovan s podelitvijo plemstva pl. Savski dol. Leta 1913, pred izbruhom 1. svet. vojne, je bil upokojen kot generalmajor. Potem pa spet ponovno aktiviran, povišan v pod maršala, dočakal konec vojne kot predsednik tehničnega vojnega komiteja na Dunaju.

Ko je Joža Tomše začel leta 1882 daljše obdobje službovanja v topniških enotah na Hrvaškem, se je preselil v Karlovec, spoznal Josipino –Jožefo Paulin – Franckovo iz Podbrezij in se leta 1887 z njo poročil. Leta 1891 se jima je rodila hči Ana, leto kasneje pa sin Fran, ki je v poklicu odšel po očetovih stopinjah. Leta 1897 je bil dodeljen tehnično vojnemu komiteju na Dunaju, kamor se je preselila tudi vsa družina. Tu mu je leta 1905 umrla mlajša hčerka. Med tem je od leta 1900 opravljal profesuro na najzahtevnejši vojaški akademiji na Madžarskem ob Blatnem jezeru, kjer mu tudi znanje tujih jezikov (rusko, nemško) ni smelo delati težav. Seveda je ob tem pisal učbenike z znanjem konstruktorja balističnih naprav in izvrstnega poznavalca topništva na sploh. Kot profesor in komandant topniških tečajev je napisal vrsto skript iz balistike. Na temelju teh je hkrati dopolnil in izdal knjigo Tomšetov učenec v Beogradu Mirko Brusić, z naslovom Balistika 1927. Tomše je tudi so konstruktor možnarja kalibra 305 mm. Upravičeno ga štejemo za naslednika Jurija Vege (1754 – 1802). V letu 1907 je doživel enega največjih uspehov in časti v poklicnem življenju, ki je trajalo že 34 let. Cesar Franc Jožef ga je povišal v topniškega polkovnika in mu podelil plemiški naslov, ki si ga je kot zaveden Slovenec in domoljub izbral po svoji ljubi pokrajini in se imenoval SAVSKIDOL. Istočasno ga je minister postavil za komandanta šestega devizijskega topniškega polka. Plemiške časti in uporaba grba so pripadale tudi vsem zakonitim dedičem. Dve leti po upokojitvi so ga leta 1915 ponovno aktivirali, povišali v pod maršala z železnim križcem druge stopnje in pred njim so bila še tri dolga kruta leta spremljanja bojev na soških frontah. Joža Tomše je bil vse življenje zaveden Slovenec in njegov dom na Dunaju zatočišče revnih slovenskih visokošolcev, ki jim je gmotno pomagal. Tako se je resnično upokojil šele, ko je bil star že 68 let in je v vseh teh letih delal v Ljubljani, Karlovcu, Zagrebu, Sibinju, Veszprimu in na Dunaju. Leta 1919 je Avstro-Ogrska vojno izgubila, razpadla na majhno Avstrijo in druge samostojne dežele. Kot zaveden Slovenec se je Tomše vrnil na Kranjsko in se naselil v Ljubljani. Leta 1929 je njegov zet Joža Pretnar, ki je bil poročen s hčerko Ano in sta imela 5 otrok, kupil vilo ob Ljubljanici, v kateri je potem pod maršal bival še 8 let do smrti. Tako so bili v njegovi družini poleg njega v vojaškem poklicu še trije: sin Fran Tomše, zet Jože Pretnar in vnuk Jože Pretnar. Poleti je Joža Tomše s svojo ženo Jožefo hodil v Podbrezje v vilo na gričku nad šolo, ki sta jo hči Ana in njen mož Jože Pretnar kupila za poletno rezidenco. Tu sta leta 1937 praznovala tudi skromno zlato poroko in še istega leta je potem pod maršal umrl. Žena pa le 4 leta za njim pri hčerki Ani v Nišu, kamor so se preselili zaradi moževe službe. Njegov sin Fran je leta 1972 umrl v Ljubljani, kot upokojen generalštabni polkovnik. Hči Ana pa je bila v Podbrezjah najbolj znana kot izjemno dobra babica, ki je pomagala na svet premnogim malim Podbrežanom in je umrla leta 1976.

V Podbrezjah smo se ob sedemdesetletnici smrti leta 2007 spomnili podmaršala v avstroogrski vojski, predavatelja balistike, izumitelja 305 mm topa, za kar je prejel plemiški naslov in se imenoval Joža Tomše pl. SAVSKIDOL. To ime si je izbral v spomin na svoj rojstni kraj, Poljšico nad Podnartom. V starosti je živel v Podbrezjah, kjer je tudi pokopan.

Spomin nanj smo začeli prav »bučno« saj so možnaristi iz Kamne Gorice (pod vodstvom Blaža Cvetka) poskrbeli, da smo slišali in videli streljanje z možnarji. S svojo udeležbo je pomembnost dogodku dodal še obrambni minister Karel Erjavec, ki je potem v dvorani KUD-u namenil nekaj pohvalnih in spodbudnih besed za naprej. Med gosti so bili tudi predstavniki občine in številni člani pod maršalove družine. Z zanimanjem smo poslušali obsežno predavanje gospoda Staneta Miheliča, ki mu je z vložki pomagal Milan Debeljak in s sliko Jožef Perne. Tako smo izvedeli, kako se je iz kajžarskega brihtnega fanta izšolal v vojaka, oficirja, profesorja, komandanta, izumitelja in končno predsednika vojnega komiteja na Dunaju v času prve svetovne vojne. Potem je preživel prav revno starost v Ljubljani in Podbrezjah. Gospod David Erik Pipan (poznavalec tega strelnega orožja in soške fronte) iz Primorske nam je spregovoril o možnarju 30,5 cm, ki ga je Tomše izumil in zanj dobil plemiški naslov. Izjemoma je na ta dan poslovalo poštno okence pošte Naklo in ponudilo razglednico z datumom prireditve, na kateri je upodobljen Jože Tomše in njegov možnar.

Pripravila in zapisala: Daca Perne

Joža Tomše in Jožefina Pavlin kot mladoporočenca

 

Joža Tomše z družino leta 1919

 

Zakonca Jožefina in Joža Tomše kot zlatoporočenca s sinom Franom in hčerko Ano

 

Ob Tomšetovi smrti v Ljubljani- sin, hči in zet.

 

Stane Mihelič predava o Tomšetovem življenju in delu

 

Streljanje z možnarji v Podbrezjah 2007

 

Tomšetovi sorodniki ob 70 letnici njegove smrti 2007

 

Tomšetov grob v Podbrezjah