Zdravko Purgar

slikar samouk

Intervju

Zdravko Purgar

Prav nič muhast ni naš podbreški slikarski samouk. Čakal me je strpno, ko sem se po enourni zamudi končno pojavila pred hišnimi vrati in sva jo čez dvorišče mahnila v njegov kotiček, 5 let star atelje zapolnjen s slikami narave, predvsem priljubljenega podbreškega Tabora. Na stojalu me je čakala Ivana Kobilca, ki jo je pravkar zaključil, da jo bomo lahko občudovali na 5. Pirčevih dnevih 2006, na katerih bomo predstavili to slavno, vsaj malo tudi podbreško, slikarko. Zdravko je rekel, da jo je malo pomladil. Res je čedna.

Zdravko Purgar je bil rojen v Ljubnem na Gorenjskem 10. februarja 1954, v Podbrezje pa se je priženil na lepo kmetijo Pr´Aleš. Že pročelje hiše da slutiti, da v njej biva umetniška duša. Zdravko je bil nedonošenček, zrasel pa je v imenitnega amaterskega slikarja. Ne šteje slik, čeprav jih je ustvaril na stotine. Ne šteje številnih slikarskih kolonij in extemperov, ki se jih je udeležil, niti nagrad, ki jih ima veliko.

Kdaj ste prvič prijeli za čopič?
Takoj, ko sem se zavedal, sem že imel veselje za risanje. Navdušen sem bil nad letali. Nad nami so vedno letala letala, ki so pristajala v Lescah. Najbolj znan je bil takrat Matajur in otroci smo vedno kričali: »Glej, Matajur, Matajur gre!« Danes ga imam na steni, njegovo fotografijo sem dobil za 50. rojstni dan. Najprej sem seveda risal s svinčnikom. Na prvi risbi, ki se je spomnim, je bil vlak, predor in seveda letalo. Malo sem že takrat izstopal, a petice pri likovni vzgoji nisem imel nikoli. Sem bil za učitelje preveč realističen.

Kdo vas je vpeljal v slikarstvo?
Nihče. Sem samouk. Največ sem se naučil v radovljiški osnovni šoli pri profesorju likovne vzgoje Francetu Boltarju. Tam sem se naučil nekaterih osnov slikarstva, kompozicijo, zlati rez, kako risati globino, perspektivo. Globino recimo dobimo tako, da predmete v ospredju rišemo temneje, oddaljene pa vse svetleje.

Kaj vas je potegnilo v slikarstvo?
Za ustvarjanje moraš imeti neko notranjo silo, energijo, ki te sili v slikanje. To začutiš kot poslanstvo in veš, da to moraš delati. V šoli so mnogi risali lepše od mene, vendar kasneje niso postali slikarji. Če hočeš napredovati, moraš študirati slike različnih slikarjev. Vsak slikar drevo nariše drugače. Ugotavljaš, kakšne poteze je vlekel, ali je delal vsak listič posebej ali je drevo narisal v eni potezi. Z vsako sliko se nekaj naučiš. Je pa res, da se kljub temu risanja ne da priučiti, preprosto moraš imeti talent, ki ga na svet prineseš z rojstvom.

In potem je šlo naenkrat zares…
Zares sem začel slikat pri 15 letih. Najprej svet gledaš skozi oči otroka, ko pa dozoriš, na svet gledaš bolj realno in skušaš narisati takšnega, kot je. Potem sem imel obdobje, ko nisem nič risal. Ko pa sem prišel od vojakov, po 20. letu, sem začel slikati zares. Potem te potegne. Vidiš druge slikarje in si rečeš: »Pa saj znam sam tudi tako.« Poznanstva z drugimi slikarji te dodatno motivirajo.

Predstavite nam, prosim, vašo slikarsko pot…
Začel sem z akvareli. Z oljem pa sem začel točno pred 30 leti. Kupil sem oljne barve, napel platno in se učil sam. Že takoj prva slika z oljem je bila dobra, le tehnologije, barv, še nisem obvladal. Vendar je uspela. Narisal sem Jalovec. Slike nimam več. Nekam je šla.

Kaj najraje rišete?
Najraje rišem naravo, še posebej podbreški Tabor. Najtežje je delati po naročilu, ker moraš upoštevati želje naročnikov, ki pa so bili do zdaj z mojim delom k sreči zadovoljni. Vsaj v obraz nisem slišal nobene kritike.

Kako to, da ne rišete pogosteje ljudi?
Ne vem. Nisem figuralik, raje rišem naravo, ob tem se sprostim. Figure ne obvladam. Striparji denimo dobro rišejo figuro, a je ne znajo pretopiti v slikarstvo z barvami.

Kako ste se slikarsko razvijali, ste imeli prelomnice?
Razvojnih faz nisem imel, z leti le bolje obvladuješ tehniko, nekoliko se tudi spreminja stil, pa ne kaj dosti. Nimam ciklov, ker ne rišem iz sebe navzven. Sem krajinar in želim slikati čimbolj realistično. Moje slike niso notranje izpovedne.

Ste poskušali s takimi slikami?
Sem, pa mi ne gre. Skušal sem že narisati abstrakcijo, pa ni šlo. Tako je v slikarstvu, nekdo zna abstrakcijo, vendar odpove pri realizmu. Tudi pri abstrakciji so zakonitosti v odnosu do barv, da ne nastane zmazek, prava abstrakcija namreč ni zmazek.

Kaj še želite ustvariti in kaj delate zdaj?
Samo to si želim, da bi še dolgo lahko ustvarjal. Trenutno pa ne rišem nič. Risal sem Ivano Kobilco. Niti nimam nobenega naročila. Tudi v glavi nimam nič konkretnega. Ko me bo zgrabilo, bom pa zastavil. Ne gre tako, da bi lahko rekel: »Jutri bom pa narisal to in to.« Risati začnem iz sproščenosti. Začutim navdih in primem za čopič. Ko sliko začnem, me vleče, dokler je ne naredim do konca. Nisem miren, dokler ni narejena zadnja poteza s čopičem.

Z Zdravkom Purgarjem se je 29. novembra 2006 pogovarjala Nataša Kne Leben