Splošno o Podbreških znamenjih

Daca Perne

Na teh straneh bomo predstavili podbreško sakralno arhitekturo, ki jo sestavljata poleg kapelic in križev po vasi tudi obe cerkvi. V celoti bo predstavljen Tabor, ki skriva vso paleto bogastva najrazličnejših znamenj o katerih govorimo. Prav tako je s svojo notranjo baročno opremljenostjo prelepa farna cerkev. Svojim znamenitim Podbrežanom se trudimo postaviti spominska obeležja in tudi te bomo predstavili v tem sklopu.

Številna znamenja, kot so kapelice in križi v Podbrezjah, pričajo o slovesu taborske Božje poti in o razširjenosti čaščenja Žalostne Matere Božje. Njej posvečene kapelice so stale na romarskih poteh, ki so iz vseh smeri vodile na Tabor. Takih kapelic je kar dvanajst in pet križev ob poteh. Kot povsod drugod, so tudi ta znamenja nastajala  iz duhovnih potreb in stisk ljudi, ter njihovega zaupanja v Božjo pomoč. Nekatera  zaznamujejo stare furmanske poti ali razpotja, druga  posebne dogodke ali nesreče, za tretja  so zgodbe o njihovem namenu že pozabljene. Ljudje so jih postavljali v spomin ali opomin na že prestano življensko nesrečo ali bolezen, včasih pa so se želeli z njihovo postavitvijo že vnaprej zavarovati pred naravnimi nesrečami in drugimi nadlogami. Verovali so, da se slabe stvari z Božjo pomočjo obrnejo na bolje in se hudega lahko celo izognejo. Mnogo kapel in znamenj je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje.

Predstaviti torej želimo “drobne klicaje preteklosti”, del človekove pretekle in sedanje ustvarjalnosti, ki oblikuje in hkrati bogati naš skupni življenjski prostor.

Vse kar želimo predstaviti, so “drobni klicaji preteklosti”, del človekove pretekle in sedanje ustvarjalnosti, ki oblikuje in hkrati bogati naš skupni življenjski prostor.

Nikoli brez spomina

Berta Golob

Vsakič me na poti skozi Podbrezje zajamejo enaka čustva in isti spomini. Povezani so z mojimi romanji in  poučevanjem. Kot romarico me nagovarja znamenje ob sopotju tam ob razkošnih lipah; arhetipsko in  z nadihom, kot da je tam že od vekomaj. Na ravno pravem mestu! Opomnik človeku, naj se zamisli, kam vodita poti. Predvsem  oni simbolični: k sreči ali v negotovost, nemara celo v pogubo. Znamenje, v nekih letih  močno zaprašeno in opljuskano z drobnim blatom, da  svete podobe skoraj niso bile več prepoznavne. Nato  naenkrat lepo obnovljeno, na novo poslikano, mojemu očesu hitro prepoznavno:  Lojze Čemažar! Njegov slog. Tanke ozke figure, umirjene poteze, značilni obrazi, rahle barve. Blágost, četudi je sporočilo kalvarijsko. Potem pa kmalu spet zob časa. A grizljajem let kljubuje slovenska vernost  že stoletja. Vztrajno varuje znamenja ob poti …

Cerkvica na Taboru. Turki nekoč.  Romarski koraki naprej in navzdol in spet po ravnem in pod Peraškim klancem bo bližnjici navzgor in oko uzre brezjanski zvonik in Podbrezje ostajajo daleč zadaj.

Ne pa tamkajšnja  domačinka  učiteljica Francka. Ta se mi na romarski poti pridruži že  na mostu čez Bistrico. Po klancu, po Osranki,  prispeš hitreje na plano in prav  mimo njene hiše.  Malo zatem tudi mimo njenega rodnega doma. Pravijo, da je vzgojila več rodov.  Kakšna ironija: z zvrhano mero lastnih izkušenj je morala biti nekega šolskega leta med kolegi pri tako imenovani »vzorni« učni uri ravno v moji učilnici. Takrat je bilo ukazano, naj se hodimo drug k drugemu učit … Prav jaz sem bila kmalu označena kot dvomljiv primer pedagoga, ker sem preglasno izrazila željo, da bi bila rada kje v bližnji Avstriji  navzoča pri šolski uri; saj kako neki pa tam poučujejo nemščino kot materni jezik? Po oni »moji« šolski uri  mi je pa »tovarišica« Francka  plaho in tiho povedala, da  po mojem vzorcu ne bi zmogla  izpeljati niti ene ure pouka … Gospa Francka, hvala Bogu, da je tako!  Eno je vzorec, drugo je vzor. Če sem se v slednjem vsaj v malem približala Vam …; res, ta misel me vsakič pospremi skozi Podbrezje.

Še ena in ta se pridružuje onemu znamenju ob sopotju. Nanaša se na lipi. Obe da je zasadil z druščino svojih učencev takratni podbreški učitelj  v spomin, da je kraljica Marija, soproga jugoslovanskega kralja, sina Andreja Karađorđevića rodila v Sloveniji. Na Bledu. Zakaj naj ne bi verjela, da je to resnica? Toda  pogled na lipi me  vsakokrat prestavi v prvi razred ljudske šole. V prelepi svetli učilnici visi slika mladega kralja Petra II. Ne da bi  otroci vedeli, kako se deželi približuje vojna vihra, smo za gospo učiteljico stoje in vzravnano klicali »kralju Peterčku«: ‘Mi gremo s teboj, naj mir bo, naj boj …’ Moja prva  šolska domovinska vzgoja!  Bliskovito hitro ji je sledila druga: Schütze Gott mit deiner Hand unser liebes Vaterland … Nato tretja: Za domovino s Titom naprej! Ko sem že sama poučevala,  pa skoraj bolj za šalo kot za res le še častna pionirska.

Tam za lipama in znamenjem  še vedno stoji šola in  –  kakšna je domovinska vzgoja v njej? Upam, da sedanji učenci poznajo znamenite ljudi  svojega kraja in teh ni  malo! Tudi pomen vsestransko razgledanega učitelja Andreja Praprotnika. Skozi Podbrezje pa že dolgo ne romam več peš naprej po  vijugastem gobovškem klancu. Pred stopetdesetimi leti je tam moj stari ata kot kočijaž tržiškega imenitnika moral presesti na zadnji sedež,  gospodar pa je prijel za vajeti. Saj roparji ne bi planili po hlapcu;  petičniki  so v kočijah sedeli zadaj …

V primerjavi z mojim nekdanjim  korakom zdaj  avtomobil hitro premaga kratko daljavo.

Nikoli  ne zdrsnem skozi te kraje brez  davnega spomina. Nikoli.