Peter Rojc

* 28. 6. 1811, Podbrezje, † 24. 10. 1848, Podbrezje

Peter Rojc je bil orglar samouk iz Tabora na Gorenjskem, sin mizarja, ki je živel Pr’Piskač, kot se pri hiši reče še danes.  Obrti se je naučil, kot mlad pomagač pri orglarju Janezu Kunatu, ki je umrl leta 1846 star 56 let, ko je postavljal orgle v Rojčevi domači vasi v Podbrezjah. Rojc je kasneje postal samostojen orglar in je izdelal okrog 45 inštrumentov v velikosti od 6 do 20 registrov. Najpomembnejša kolavdatorja orgel na Slovenskem v tem času, Gregor Rihar in Blaž Potočnik sta Rojčevo delo označila kot izdelek z izjemno čisto in svojevrstno intonacijo. Evidentiranih je le manjše število njegovih orgel (Železniki-1844 in 1875, Idrija c.sv. Antona -1847, Zapoge pri Vodicah -1851, Ble-1859, Bohinjska Bela, Leskovica, Sorica, Podbrezje, Tabor, Lesce, Kranj, Dobrova pri Ljubjani. Z enim instrumentom pa je zastopan tudi na avstrijskem Koroškem.

»Vesele glasove so nam podelile naše lepe nove orgle, ki jih je postavil naš vrli Gorenjec in Podbrežan Peter Rojc. S svojim delom se je kakor izvrsten in izkušen mojster zopet dobro obnesel. Res je, da te orgle ne hrušé in ne vpijejo, kakor bi kaka neubrana ušesa rada imela, temveč pojo veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga. In ravno to pa je cerkveno in budi lepa čustva. Kadar se takšni glasovi zlivajo po božjem hramu, se zdi, kakor je nekdaj prerok čutil, da Božji glasovi v rahlih sapicah mimo šumljajo in Božjo prisotnost oznanjajo.«

Tako je »Zgodnja Danica« 1856, št. 51 poročala o podbreškem izdelovalcu orgel, Petru Rojcu. V svoji delavnici pri Piskaču je izdelal lepo število kakovostnih cerkvenih inštrumentov. Ene od orgel so krasile tudi taborsko cerkev, a so bile izropane hkrati z bronastimi zvonovi že med prvo svetovno vojno.

Verjamemo, da so vsake nove orgle nekaj lepega za skupnost, ki jih uporablja, in bo v bodoče delovala v še lepšem sozvočju, sozvočju orgelskih piščali ob ubrano zaigrani melodiji.

Leta 2013, na nedeljo sv. Benedikta, prvotnega zavetnika taborske cerkve, ki je patronat odstopil Mariji Sedem žalosti,  so se v sredino pod obok posedli pevci cerkvenega pevskega zbora, da bi s svojim petjem polepšali slovesnost blagoslova novih orgel. V družini Kozjek že od starega očeta organista Janeza v nobenem od naslednjih treh rodov ne manjka vsaj dveh zborovodij, vokalistov in instrumentalistov. Tudi tokrat so svoje glasbene talente posodili trije rodovi hkrati, saj je bil zborovodja Janko Kozjek, za orglami njegov sin, med pevci pa njegov oče, teta, stric, sestra, hčerka…  Podbreški pevci so na sredini cerkve pustili ravno toliko prostora, da je gospod župnik Janez Rihar, ki je organizator projekta, s svojim spremstvom stopal skozi špalir, pod orgle, da jih blagoslovi s kadilom in vodo. Takrat so zazvenele »milo, veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga. Ravno to pa je cerkveno in budi lepa čustva.

»Peter je malo govoril, veliko mislil in neumorno delal.«

Peter Rojec je izhajal iz glasbeno nadarjene družine, njegov oče Valentin Rojc pa je družino preživljal z mizarjenjem. Peter Rojc je kot otrok spremljal očeta, ko je ta mizaril in pri izdelovanju orgel pomagal orglarjem, denimo nemškemu orglarju Janezu Gotfridu Kunatu (Johann Gottfried Kunath, pred 1790 – po 1846). Ljubezen do glasbe, razumevanje delovanja instrumentov in rokodelska spretnost sta botrovali temu, da se je Peter Rojc podal na samostojno orglarsko pot. Prve orgle je tako izdelal leta 1840 za cerkev sv. Katarine Aleksandrijske v Lomu pod Storžičem, danes je ohranjena le še omara. Orgle je izdelal tudi za obe cerkvi v Podbrezjah, leta 1871 za taborsko cerkev (podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje), orgle niso ohranjene, leta 1874 pa za farno cerkev sv. Jakoba, ohranjena le še omara. Za Rojčeve orgle v taborski cerkvi je v Podbreškem glasu leta 1938 (števila 12), takrat je bil v Podbrezjah za župnika Vaclav Vondrašek, zapisano: »Orgle, prvo delo slovečega domačega orglarskega mojstra P. Rojca s 7 registri, so se pred nekaj leti odstranile kot neuporabne. Sedaj jih v postnem času nadomestuje harmonij.« Ob božiču leta 2013 so v taborski cerkvi spet zadonele Rojčeve orgle, ki so jih tja premestili iz cerkve sv. Nikolaja z Ovsiš. Orgle je obnovil orglarski mojster Tomaž Močnik iz Cerkelj. Zadonele niso povsem Rojčeve orgle, saj je ohranjena le omara, pa vseeno je njegova domača cerkev spet dobila vsaj del njegove dediščine. Rojčeva rodbina namreč izhaja iz Podtabora v Podbrezjah. Domačija Pr’ Piskač se je, kot je razvidno iz avstro-ogrskega katastra,  prvotno nahajala pod taborsko cerkvijo, kasneje so se preselili nekoliko višje, vendar še vedno ostali v njeni bližini. V Podbreškem glasu iz leta 1936 je zapisano: »Zanimiva osebnost med starejšimi kranjskimi orglarskimi mojstri je Peter Rojc iz Tabora pri Podbrezju na Gorenjskem. Rojen je bil tamkaj na štev. 4 dne 28. junija 1811, umrl ravno tam 24. oktobra 1894. Domačini so ga nazivali »orglodelc«. V orglarski stroki je bil prav za prav samouk … – Rojčeve orgle, kolikor je znano, stoje v ljubljanski škofiji še sledeče: v Železnikih (l. 1843, povečane 1875.), sv. Anton pri Idriji (1847), sv. Frančišek – Železniki in Boh. Bela (1852), v Zapogah (1855), v Leskovici (1859), v Sorici (1865), v Goričah (1870), v Podbrezjah (1874), Tabor Podružnica Podbrezij in v Lescah. Izmed starejših, danes ne več obstoječih, sem zasledil Rojčeve v Kranju, župna cerkev (l. 1854), na Dobrovi pri Ljubljani (1856) in na Bledu (župna cerkev) (l. 1859). O dobrovskih je pisala »Zg. Danica« 1856 št. 51: »Vesele glase so nam podelile naše nove cerkvene orgle s 16 spremeni, katere je postavil naš vrli Gorenec in Podbrežan, Peter Rojc, in se je zopet kakor izvrsten in skušen mojster s svojim delom dobro obnesel. Res je, da te orgle ne hruše in ne vpijejo, kakor bi kaka neubrana ušesa rada imela, temveč pojo veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga. In ravno to pa je cerkveno in budi lepa čutila. Kadar se taki glasi zlivajo po Božjem hramu, se zdi, kakor je nekdaj prerok čutil, da Božji glasi v rahlih sapicah mimo šumljajo in Božjo pričujočnost oznanjajo.« – Na Koroškem je Rojc postavil orgle v Žihpoljah pri Dravi. Na novo predelane in povečane orgle v Železnikih so bile zadnje Rojčevo delo, njegova »labudja pesem«, kakor pravi J. Levičnik v že parkrat navedenem zanimivem in ravno za boljše poznanje Rojca dragocenem spisu.« (Podbreški glas, 1936) Mnogi so v tistem času v orglah videli grožnjo. V Učiteljskem tovarišu iz leta 1867 tako lahko beremo napotke, kako je treba orgle pravilno igrati, da ne bi preglasile petja ali nemara celo motile bogoslužja. Od organista se je tako pričakovalo, da je igral kolikor po tiho se je le dalo, pričakovalo pa se je tudi: »…da nikoli ne orgla kaj, kar bi bilo cerkvenemu duhu nasprotno ali da bi zbujalo celo posvetne in pretelesne misli.« Skrajno nezaželeno je bilo, da bi organist igral za užitek ali da bi poveličeval skladatelja. Glasba v cerkvi je bila namenjena le čaščenju boga.

Najpristnejšo podobo o Petru Rojcu najdemo v Drobtinicah iz leta 1898, v katerih je Jožef Levičnik zapustil obsežen zapis o prijatelju Petru Rojcu: »Mislim, da je beseda izpregovorjena o pravem in primernem času, ako se pri osebi Petra Rojic-a malo dalje pomudim. Spada namreč v vrsto tistih naših rojakov, katerim je bila jedino le mati narava učenica, da so postali občudovanja vredni umetniki v svoji stroki. Kaj takega je bil Peter Rojic v orglarstvu. Brez kratkega popisa v »Drobtinicah« o njegovih izdelkih in delih sploh bi zapadlo njegovo ime prav naglo pozabljenosti. Peter Rojic se je rodil v Podbrezjah 28. junija 1811. Njegov oče, po domače „Piskač”, je moral po prislovici »nomen, omen« biti iz kake godčevske rodovine. Gotovo je, da so njegovi otroci Peter, Joža in Meta imeli tako dober talent za muziko, da so vsi znali orglati po sluhu, dasi ni nobeden poznal sekiric. (Najspretnejši je bil v tem Joža, ki je bil več let za organista v Podbrezjah, in če ga ni bilo kdaj doma, ker sta s Petrom zlasti o poletju hodila na orglarsko delo, je za silo koj sestra Meta, ki je ob enem bila prav dobra pevka, sedla k orglam.) Stari Piskač je bil mizar, katerega obrti se je tudi sin Peter izučil. O času Petrovih mladinskih let (prav natančno leta nisem mogel pozvedeti) je delal v Podbrezjah orglar Kunat nove orgle. Ko sem se l. 1843. pri + slavnem Greg. Riharju orglat učil, je mož še živel, in je včasih tudi k g. Rihar-ju zahajal. Bil je pa siromak, brez dela in zaslužka, morebiti ga je milosrčni pokojnik skrivaj kaj podpiral. Poznal sem torej moža tudi še jaz sam osebno. Ta mož (po rodil Nemec in protestant), kakor sem že na drugem kraju omenjal, je bil sicer jako spreten in umeten mojster, a »pod palcem« mu je manjkalo, da bi imel potrebno zalogo starega, dobro posušenega lesa itd. Tudi za potrebne prostore je bil v zadregi. Rad se je torej tako za delo pogajal, da je orgle koj v dotični fari v kaki pripravni hiši izdeloval. (N. pr. na Blokah za gotovo vem, da je orgle na ta način izdeloval o času, ko so bili g. Blaž Kersnik ondi za kaplana. To so mi pokojnik večkrat sami pravili. Naredil je bil tam v orgle tudi boben, zvončke in »činele«, da se je dala ponarejati s tem takozvana »turška muzika«. Ljudstvu onih časov je bilo s tem, kajpada, močno ustreženo. Tudi na Igu sem še sam videl tako naredbo v orglah, rajni Govekar jo je pa „škartiral”.) Enako se je godilo menda tudi v Podbrezjah. Kjer je na tak način izdeloval orgle, si je potrebne delavce (mizarje) koj sproti najemal, koder so bili ravno najti. In tako mu je bil baje v Podbrezjah stari Piskač za pomagača. Prišel je pa na ta način tudi bistroumni sin Peter večkrat blizu, in s tem je bil — da rabim narodno prislovico, — vržen »krap v vodo«. — Peter je imel, smem reči, za orglarstvo »orjaški talent«, opazoval je, poskušal in začel, in — orglar je bil gotov. Človek bi dejal: — e, — to pa vendar ni mogoče. In vendar je res tako. Z globokim premišljevanjem in izrednim talentom se je pospel tako visoko, da je izgotovil v teku svojih let 45 čisto novih orgel v velikosti od 6 -20 izpremenov, ki oznanjujejo in širijo čast božjo v raznih cerkvah po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Goriškem. Koliko pa je orgel predelal, povekšal in ubral (uglasil), tega se pa že sam ni več spominjal. Peter je malo govoril, veliko mislil in neumorno delal. Grde navade, da bi bil zoper druge orglarje zabavljal, ni imel, (Dokaz: Ko se je prišel 1. 1842 v Železnike ponujat, da bi njemu izdelovanje novih orgel izročili, so mu g. župnik Kersnik povedali, da se jim tudi g. Rumpel iz Kamnika ponuja. Nato je Peter plaho odgovoril: »Tisti mož je pa že res dober mojster.« — In ravno te pohlevne in odkrite besede so mu delo železniških orgel naklonile.) — Tudi lastna hvala mu ni bila znana. Zato je pa imel tudi mnogo prijateljev. Duhovščina mu je bila zelo naklonjena;  osobito imenujem tu prečast. prošta gospoda Antona Kosa. Tudi strokovnjaka rajna gg. Gregor Rihar in Blaž Potočnik sta priznala njegovo spretnost zlasti v tem, ker je res umel dati piščalim posebno prijetne glasove. In kar je bilo za revne duhovnije kaj posebnega: Rojic je delal silno po ceni. In vendar se je bilo v tistem času vse potrebno gradivo že jako podražalo. Prve orgle v železniški farni cerkvi z desetimi izpremeni, katere je postavil 1. 1843., so stale menda nekaj malega čez 700 gld.; — v podružni cerkvi sv. Frančiška, katere je naredil devet let pozneje (1. 1852.), ter štejejo poleg desetih izpremenov še pol izpremena „trempencina” (v basu), so veljale okoli 750 gld. O teh orglah je dejal enkrat pozneje, ko jih je vnovič ubiral: »Vse drugo je prav pri teh orglah, le eno ne: preveč po ceni so bile”. Pojejo pa res glasno in prijetno. Pri takih razmerah se ni bilo čuditi, da Petru ni nikoli zmanjkalo dela; – šele starostno opešanje mu je je vzelo iz rok. Novo predelane in zvekšane orgle v naši farni cerkvi so bile njegovo zadnje delo, tedaj njegova „labodja pesem”. Mehanika je res izgotovljena bolj po starem, glavna stvar pri orglah ostane vendar vedno le njihov glas. Ako veselo, — po potrebi pa tudi žalno-milo zapojo, je vse prav. Ko je bil Peter dodelal naše orgle, o katerem delu mi je sam tožil, koliko je bilo pri njem treba „misliti”, t. j. ubijati si um in spomin, jel je hipoma pešati, dasi je bil star šele 64 let. Za njegovo krepko postavo jaz nisem imel tega še za veliko. Posebno ga je zapuščal vid. Ostala sva si pa, odkar sva se 1. 1843. osebno spoznala, vedno v srčnem prijateljstvu in pobratimstvu. L. 1894. septembra meseca me je pa kar hipoma gnalo, naj ga še enkrat v njegovi ostareli nadložnosti osebno obiščem. Odpovedale so mu bile takrat že tudi noge, da je moral vedno le biti v postelji. Storil sem po svojem sklepu, in tega ne bom nikdar obžaloval. Ko sem stopil v njegovo tiho izbico, me je hitro spoznal: kar na glas je iz veselja zajokal kakor mali otrok. Neizrečeno sem ga bil oveselil z obiskanjem. Seve, da sva si marsikaj vedela povedati drug drugemu. Nič se ni pritožil radi tega, da so mu odpovedale oči in noge, ampak dejal je: »Ker ne morem drugega delati, pa molim. Pasijon in križev pot znam na pamet, to ponavljam vsak dan, zraven pa molim sv. rožni venec. In tako mi gre čas naprej.« Stavil je pa še v prejšnjih letih posebno zaupanje v usmiljenje božje. Dejal mi je enkrat: »Joža! vse te imenitne reči nas še le tamkaj čakajo«. Da se nisva lahko ločila, je umevno, – saj sva si bila skoro gotova, da se zadnjikrat vidiva. Drug drugemu sva se priporočevala v molitev. Dober mesec nato mu je udarila že zadnja ura; umrl je 24. oktobra 1894. Tisti dan je baje dejal svojim ljudem: »Danes pa le nikar ne hodite daleč od mene; danes bom umrl!« Upam, da sem z rajnim Petrom pridobil jednega več, ki v nebesih za me Boga prosi. Pisatelj«. (Jožef Levičnik, 1898)

Seznam cerkva za katere vemo, da so bile v njih orgle Petra Rojca :

Župnija Lom
Župnija Železniki (prve orgle)
Župnija Lj-Črnuče > Lj-Sv. Jožef
Idrijska podružnica Sv. Antona
Župnija Bohinjska Bela
Železniška podružnica Sv. Frančiška
Župnija Kokra
Župnija Kranj
Župnija Zapoge
Župnija Dobrova
Župnija Velesovo
Župnija Bled
Župnija Leskovica
Župnija Ovsiše > Podružnica Tabor
Župnija Žihpolje (Maria Rain)
Župnija Sorica
Župnija Goriče
Župnija Trstenik (popravilo)
Župnija Žabnica (popravil iz Ljubnega)
Župnija Podbrezje/Tabor
Župnija Podbrezje
Župnija Železniki (druge orgle)
Župnija Dobrava (popravilo Rumpla)

Zapisali: Nataša Kne in Daca Perne

Fotografije: Jurij Dobravec in Joc Perne