Informacijske table

Ivana Kobilca in Blekov grunt

Poletje Ivane Kobilca na Matjaževem vrtu

Podbreška vila in njeni znameniti prebivalci

Franc pirc, duhovnik, sadjar, misijonar

Farna cerkev v Podbrezjah, Sv. Jakob

Ivanina pot, pot kulturne dediščine Podbrezje

 



Tabla Blekov grunt

Ivana Kobilca in Blekov grunt v Podbrezjah

 

Blekov grunt

Na tem mestu je bil manjši sadovnjak. Domačija pr’Blek je stala desno od uvoza in tik ob cesti. V času Ivane Kobilca je nosila hišno številko Britof 12. Tu se je rodila Ivanina mama Marija Škofic (1838‒1906). Blekov grunt je bil mogočen, poleg hiše se je na nasprotni strani dvorišča nahajalo še veliko gospodarsko poslopje, za hišo pa prostoren Blekov vrt. Tu je družina Kobilca preživljala počitnice. Blekova domačija leta 1996, ko je nastala fotografija, ne izpričuje več podobe mogočnega grunta, kakršen je bil nekoč (na sliki so sosedovi Šparavčevi in Kapvanijski).  

Ivana Kobilca, Poletje, 1889/1890, o. pl., 180 x 142 cm, sign. d. sp.: I. Kobilca, Narodna galerija, inv. št. NG S 165

Ivanino Poletje

V Podbrezjah je slika Poletje nastajala leta 1889 in 1890. Ivani Kobilci so svetovali, naj Poletje pošlje na razstavo v pariški Salon, kar je tudi storila in zraven poslala še Likarice. Sliki sta bili uspeh in leta 1891 je postala njegova članica, assoicée du Salon du Champ de Mars. Poletna idila upodablja sestro Fani Kobilca (1870-1899) z ogrebkom otrok. Fani spokojno sedi v senci vaškega sadovnjaka in plete mogočno cvetlično kito. Cvetlice ji podajata sestrična Blekova Katrca (1884-1931) in bratranec Blekov Janezek (1886-1896), ki ga je desetletnega ubila strela. Kot da bi njegova smrt napovedala nesrečo. Škofičevi so ostali brez potomcev in grunt je po smrti Marjane Škofic, zadnje Blekove, leta 1867 prešel v druge roke. Izza plota se jim s polnim naročjem cvetja približuje Vrtarjev Joža (Joža Pretnar, 1881-1957), ki je kasneje kupil Pfäffingerjevo vilo, Podbrežani ji rečemo kar Vila. V njej je mladost preživela Ivanina najboljša prijateljica Rosa Pfäffinger (1866-1949). Kobilca je v svojih spominih povedala, kako so jo otroci opazovali in ocenjevali: »Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!« Uradno velja, da je bilo Poletje naslikano na Matjaževem vrtu v Podtaboru. V Podbrezjah pa se še vedno govori, da je slavna slikarica Poletje morda naslikala na Blekovem, Vrtarjevem, Mrkovčevem ali Kočarjevem vrtu, omenja pa se tudi vrt Pfäffingerjeve vile. 

Ivana Kobilca, Blekov ata (Jakob Škofic), ?, o. pl., 45,5 x 57 cm, sign.: ni, zasebna last

Blekov ata

Ivanina stara starša v Podbrezjah sta bila Jakob Škofic (1816‒1893) in Marija Luzner (1810‒1874). Na sliki je Ivana Kobilca takole upodobila svojega starega očeta, Blekovega ata.

Družina Kobilca

Osemnajstletna Marija Škofic (Blekova iz Podbrezij) se je leta 1857 poročila s sedemintridesetletnim Jakobom Kobilco (1820‒1899) s Homca pri Kamniku in z njim zaživela v Ljubljani, kjer sta se preživljala z obrtništvom in trgovino. Imela sta štiri otroke. Najstarejša je bila Marija Kobilca (1860‒1946), ki se je poročila z  jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem Luko Pintarjem (1857‒1915). Ivana Kobilca (1861-1926) se je rodila 20. decembra 1861 (v rojstni knjigi je zapisana kot Johanna Maria; krstna botra sta bila Anton Obreza in Marija Škofic). Tretji otrok je bil Josip Kobilca (1865‒1904), edini sin med dekleti, ki je umrl zaradi tuberkuloze. Najmlajši otrok je bila Fani Kobilca (1870‒1899), Ivanin najljubši slikarski model. Fani se je v župniji Ljubljana ‒ Sv. Nikolaj 6. novembra 1898 poročila z Ivanom Frelihom (1872‒1949), deželnim računskim oficialom. Kmalu zatem je leta 1899 v starosti komaj 29 let podlegla hudi bolezni.

Marija Škofic, por. Kobilca, fotografija, zasebna last

Jakob Kobilca, fotografija, zasebna last

Fotografski portret vseh otrok iz družine Kobilca (Ivana, Josip, Marija, Fani), zasebna last

 

Avtorici: dr. Lidija Tavčar in Nataša Kne, povzeto po Videla sem svet in življenje

Oblikovanje: Eva Remškar

Izvedba: Križaj design d.o.o.

Fotografije: Narodna galerija, zasebna last.

Leto 2016

 



Tabla kjer je nastalo Poletje

Poletje Ivane Kobilca na Matjaževem vrtu

 

Ivana Kobilca, Poletje, 1889/1890, o. pl., 180 x 142 cm, sign. d. sp.: I. Kobilca, Narodna galerija, inv. št. NG S 165

Ivanino Poletje

Poletje, ki ga je Kobilca najprej naslovila Na vrtu, je v Podbrezjah nastajalo leta 1889 in 1890. Ivani Kobilca so svetovali, naj Poletje pošlje na razstavo v pariški Salon, kar je tudi storila in zraven poslala še Likarice. Sliki sta bili uspeh in leta 1891 je postala njegova članica, assoicée du Salon du Champ de Mars. Poletna idila upodablja sestro Fani Kobilca (1870-1899) z ogrebkom otrok. Fani spokojno sedi v senci vaškega sadovnjaka in plete mogočno cvetlično kito. Cvetlice ji podajata sestrična Blekova Katrca (1884-1931) in bratranec Janezek (1886-1896), ki ga je desetletnega ubila strela. Kot da bi njegova smrt napovedala nesrečo. Škofičevi so ostali brez potomcev in grunt je po smrti Marjane Škofic, zadnje Blekove, leta 1867 prešel v druge roke. Izza plota se jim s polnim naročjem cvetja približuje Vrtarjev Joža (Joža Pretnar, 1881-1957), ki je kasneje kupil Pfäffingerjevo vilo, ki ji Podbrežani rečemo kar Vila. V njej je mladost preživela Ivanina najboljša prijateljica Rosa Pfäffinger (1866-1949), avtorica romana Pariški bohemi. Kobilca je v svojih spominih povedala, kako so jo otroci opazovali in ocenjevali: »Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!«

Ivana Kobilca, Poletje, fotografija, 1889 (?), Narodna galerija, inv. št. NG F 71

Ivana Kobilca, Poletje, fotografija, 1889 (?), Narodna galerija, inv. št. NG F 74

Ivana Kobilca, Poletje, fotografija, 1889 (?), Narodna galerija, inv. št. NG F 75

Poletje na fotografijah

Slikarka se je na slikanje Poletja zavzeto pripravljala. Pri iskanju ustrezne likovne kompozicije si je pred slikanjem pomagala s fotografskimi posnetki. Napravila je dve varianti motiva vrta s plotom. Na fotografiji je slikarkin oče Jakob, otrok ob njem je njegov vnuk Ivan, oblečen kot deklica v belo oblačilo, kar ni bilo za tisti čas nič nenavadnega. Na levi je otrokova mati Marija Pintar s cveticami v rokah, na nasprotni strani stoji Fani. Vsekakor je Matjažev vrt postal za slikarko odločilni topos za nastajajočo oljno likovno kompozicijo. Procesu razmišljanja, kako komponirati motiv, lahko sledimo s pomočjo nadaljnjih štirih dokumentarnih fotografij, ki jih je Kobilca kot pripomoček posnela na vrtu, preden se je lotila slikanja. Na vseh posnetkih sedi na skrajnem levem delu klopi sestra Fani z različno okrašenimi pokrivali na glavi. Razen na prvem posnetku, ko je oblečena v enodelno obleko, jo na drugih treh vidimo v isti bluzi in širokem krilu s pasom, ki pa manjka na tretjem posnetku. Deklica za klopjo je na vseh posnetkih ista, namreč Blekova Katrca, slikarkina sestrična, razlikujejo pa se po drži njene glave in legi rok, v katerih drži raznovrstne cvetice. Na treh posnetkih sedi ob Faninih nogah Blekov Janezek, s to razliko, da je na prvih dveh oblečen v dolgo srajco, na zadnjem pa že nosi deška oblačila.

Poletje na podbreških vrtovih

V Podbrezjah je znanih več različic o mestu, na katerem naj bi Kobilca naslikala Poletje. Najprej seveda pomislimo, da je Poletje nastalo na Blekovem vrtu v Britofu v Podbrezjah, vendar je to le ena od možnih lokacij. V različnih virih zasledimo, da je Ivana kuliso za poletno idilo našla na Matjaževem vrtu v Podtaboru v Podbrezjah, ki velja pri umetnostnih zgodovinarjih za uradno potrjeno lokacijo. Vendar druge različice in zgodbe v Podbrezjah ne potihnejo. Sodeč po fotografijah, ki jih je posnela Kobilca in po katerih je naslikala Poletje, vrta, na katerem naj bi Fani pletla cvetlično kito, ni možno razkriti. Fani je na fotografijah fotografirana pred visoko ograjo, ki so jih postavljali okrog dvorišč in vrtov, da krave ne bi uhajale k sosedovim. Slavna slika tako že desetletja buri podbreško domišljijo. V Podbrezjah je tako mesto, kjer naj bi nastalo Poletje, predmet živahnih razprav in vprašanje prestiža. Ena od možnih lokacij je tudi Vrtarjev vrt, ki se nahaja blizu Matjaževega vrta. Ker je na sliki Vrtarjev Joža, marsikdo tudi zato sklepa, da je slika nastala na tem vrtu. Morda je Fani sedela v Mrkovčevem vrtu, ki meji na Matjaževega. Po prepričanju nekaterih naj bi Poletje nastalo na Kočarjevem vrtu, morda je k tej izbiri pripomoglo dejstvo, da sta se s poroko združila Blekov in Kočarjev grunt. Ena od različic pa pravi, da je Ivana za idilično podeželsko kuliso Poletja izbrala Pfäffingerjev vrt. Tako je zgodba o podbreški slikarki Ivani in njenem Poletju pri nas še kako živa in brezčasna, kakor sama umetnica in njena umetnina.

 



Tabla o Vili 

Podbreška vila in njeni znameniti prebivalci

 

Rosa Pfäffinger: slikarski portret, ki ga je naslikala Ivana Kobilca

Študentke slikarstva v Münchnu leta 1880: Levo Rosa Pfäffinger, na desni Ivana Kobilca.

Pfäffingerjeva vila (1880-1889)

Rosa Pfäffinger (1866-1949) se je v Trstu rodila materi Adeli, rojeni Stöger, in avstrijskemu konzulu v Damasku Georgu Pfäffingerju. Julius Kugy jim je sredi sedemdesetih let 19. stoletja priporočil, naj skupaj z njegovo družino na počitnice odidejo v Podbrezje. Ker se jim je kraj priljubil, so leta 1879 kupili zemljišče na griču in leta 1880 vrh griča že zgradili prikupno vilo v mediteranskem slogu s tripartitnim tlorisom. Prijazne in mile Pfäffingerjeve hčerke Hermina, Rosa in Luiza so z materjo Adele v slovenskem podeželskem gnezdu, kakor ga je imenovala Rosa, našle dom. Zaradi najstarejše hčere Hermine je na obisk prihajal tudi Ivan Tavčar (1851-1923), ko je v Kranju od leta 1877 do 1880 delal za odvetnika Mencingerja, in z obiski nadaljeval tudi, ko se je že preselil nazaj v Ljubljano. Leta 1888 je družino močno prizadela smrt najmlajše hčerke Luize. Mati je takoj naslednje leto podbreško vilo prodala Ljubljančanu Ferdinandu Schmittu. V Pariških bohemih beremo, da je bila Rosa na podbreško vilo navezana in da jo je prodaja zelo prizadela.

Ivana Kobilca je v svojih spominih napisala, da je bila Rosa Pfäffinger njena najboljša prijateljica. Spoznala jo je v Podbrezjah, ko sta tukaj obe preživljali počitnice. Ivana je bila z Roso skupaj v Münchnu in Parizu. Z njo se je kasneje srečala tudi v Berlinu. V Rosinem romanu Pariški bohemi spoznamo Ivano, ki je dotlej nismo poznali. Na fotografijah sta Rosin fotografski portret in Rosin slikarski portret, ki ga je naslikala Ivana Kobilca. Na skupinski sliki je levo Rosa Pfäffinger, na desni pa Ivana Kobilca, ko so bila dekleta študentke slikarstva v Münchnu leta 1880.

Slikar Josip Gorup (1898-1926)

Gorupova vila (1918-1929)

Vilo je leta 1918 Schmitt prodal Amaliji (Liji) Gorup, plemeniti Slavinjski (1871-1948), ki se je na željo očeta Josipa Gorupa (1834–1912) leta 1894 poročila z bratrancem Milanom Gorupom (1870-1914). Imela sta troje otrok: Eleonora (Nora, 1895-1936), Josip Marija (Jozi, 1898-1926) in Ksenija (1905-1944), ki se je poročila z Radom Hribarjem in živela na gradu Strmol. Njen brat, slikar Josip Gorup je v vili živel od leta 1923 do 1926, ko je v nerazjasnjenih okoliščinah življenje izgubil pod Triglavom. Zanimivo je dejstvo, da je Gorupovim leta 1929 uspelo prodati Pfäffingerjevo vilo, in sicer nikomur drugemu kakor Joži Pretnarju (1881-1957), Vrtarjevemu Jožetu, fantiču z Ivanine slike Poletje, ki je postal mornariški polkovnik v Puli.

Joža Tomše, plemeniti Savskidol (1850-1937)

Družina Pretnar leta 1930: v zadnji vrsti sin Joža (1912-2007), hčere Saša (1920-1999), Maša (1916-2008) in Nuša (1914-2015), spredaj mama Ana Pretnar, hči Tatjana (1926-1999) in oče Joža Pretnar (Vrtarjev Joža).

Pretnarjeva vila (1929-1976)

Joža Pretnar je vilo kupil skupaj s soprogo Ano Pretnar (1891-1976), ki je bila v katastru zapisana kot lastnica. Ana je veljala za zelo izobraženo, Podbrežani so jo cenili kot odlično babico, ki je na svet pomagala marsikateremu otroku v vasi. Njen oče je bil avstro-ogrski podmaršal Joža Tomše, plemeniti Savskidol (1850-1937), ki je bil poročen z Jožefo Paulin (1862-1941), Franckovo iz Podbrezij. Ostareli Joža Tomše je poletja rad preživljal v podbreški vili. Vilo je po smrti Ane Pretnar leta 1976 od dedičev kupil Aleš Pavlin (Franckov), leta 1998 se je vanjo vselil potomec znane kranjske rodbine Mihael I. Fock s soprogo Vilmo. Vila je dolgo časa ohranjala prvotno podobo, dokler ni sredi osemdesetih let 20. stoletja Pavlin spremenil njen videz, ko je predrugačil streho. Svoj čas je bila Pfäffingerjeva vila pogosto srečališče slovenske intelektualne in družbene elite.

 



Tabla Franc Pirc 

Franc pirc – duhovnik, sadjar, misijonar

 

Franc Pirc (1785 – 1880)

Podbrezje so od Pirčevih časov znana sadjarska vas.

Franciscejski kataster za Kranjsko 1826, Podbrezje Srednja vas.

Pirc je v pozni starosti svojemu redovnemu bratu narekoval svoj življenjepis.

Pirc je v Podbrezjah prenovil in razširil župnišče.

PIRC V PODBREZJAH

Franc Pirc se je rodil 20. novembra 1785 v Godiču pri Kamniku. Študiral je teologijo in 1813 postal duhovnik. V Podbrezje je prišel leta 1830 in jo v vsega petih letih naredil za sadjarsko vas. Na njivi pod farovžem je zasadil drevesnico in sadovnjak. Od tu so še desetletja po njegovem odhodu s cepiči zalagali drevesnice na Kranjskem, Koroškem in Goriškem. Po Pirčevi zaslugi je Gorenjska ob koncu 19. stoletja postala vodilna sadjarska pokrajina na slovenskem in tu so še posebej prednjačile Podbrezje.

Tudi sicer se je Podbrežanom zelo priljubil in oni njemu. V svojem zadnjem delu Nekatere Pesmi takole piše svojim nekdanjim faranom:

Ljubeznjivi moji Podbrežani!

Po previdnosti božji sim nekdaj vaš fajmošter pod Brezjem bil, in sim vam pot proti nebesam kazal. Tudi v svojim duhovnim veselji sim med vami prav zadovoljen in vesel prebival. Od pridnih rok lepo postrežen, od vsih čislan in prav srečen sim bil. Pa mislil sim sam pri sebi: Meni se tukej vse predobro godi; moram si drugo terji pot izvoliti, de bi bolj zvesto si nebesa zaslužil. V tem času mi pride pismo od rajnkiga gospoda Baraga iz Indijanske dežele, ki me vabi med Indijane, njemu v pomoč, in več zasluženja za nebesa si pridobiti.

Molite za-me, ljubi moji nekdanji farmani!

Frančišk Pirc

Iz knjige KRANJSKI VERTNAR

PIRC SADJAR

Velika lakota v letih 1817 in 1818 je Pirca pripeljala do spoznanja, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot preudaren gospodar, se je odločil, da se bo posvetil do takrat še neznani panogi narodnega gospodarstva – sadjarstvu. Napisal je prvo slovensko knjigo o sadjarstvu Kranjski Vertnar, ki je izšla leta 1830 in nato v Podbrezjah še drugo knjigo o »pritlikavih« sortah sadja. Slovenski sadjarji so s Pirčevima knjigama dobili osnovni priročnik, iz katerih so še dolgo zajemali znanje o sadjarstvu.

Podbreške kmetije so že imele svoje sadne vrtove, kot lahko razberemo iz Franciscejskega katastra, Pirc pa jih je s cepljenjem požlahtnil in razširil. Poudarjal je uporabo sadja v prehrani, dajal nasvete o hrambi in sušenju, ostro pa je nastopil proti žganjekuhi.

Kip Franca Pirca na pročelju bolnice St. Cloud v Minnesoti.

Dekliški mokasini iz srnine kože.  (Slovenski etnografski muzej)

MINODE – DOBRA DUŠA

Pirc se je leta 1835 iz Podbrezij kot misijonar odpravil v Ameriko in tam opravil pomembno pionirsko delo pri naseljevanju in kultiviranju nove domovine. V Ameriko je sledil povabilu Friderika Barage. Najprej je deloval v misijonskih postajah ob Gornjem in Michigenskem jezeru, potem pa do odhoda v domovino leta 1873 v Minnesoti. Ustanovil je več novih mest in naselij, kjer je tudi zgradil cerkve. Opremo zanje so mu pošiljali iz domovine. V novo domovino je vabil svoje rojake, privabil je tudi nekaj podbreških družin. V zgodovinskem arhivu države Minnesota beremo, da oče Pirc ni nikoli izgubljal časa. Deloval je med priseljenci in Indijanci, nazadnje v plemenu Očipve. Ti so mu zaradi njegove dobrote nadeli ime MINODE – DOBRA DUŠA. Med Indijanci pa ni širil le krščansko vero, ampak jih je tudi učil omike in kmetovanja.

Po njem se imenuje mesto Pierz v Minnesoti, kot tudi mnoge šole in ustanove.

 



Tabla pred farno cerkvijo 

FARNA CERKEV V PODBREZJAH – SV. JAKOB st., apostol

 

Sveti Jakob v glavnem oltarju

Glavni oltar

Farna cerkev

Stropna freska delo akademskega slikarja Vinka Tuška

Angel na glavnem oltarju

Marija Brezmadežna, severni stranski oltar

Sveti Jakob, farni patron

Rimski mučenec, južni stranski oltar

Sveta Ana, severni stranski oltar

Slovenska Jakobova pot

FARNA CERKEV – SV. JAKOB st.

V podbreški župnijski cerkvi stojijo trije oltarji, poleg sv. Jakobu posvečenega velikega še stranska oltarja Matere Božje in sv. Janeza Nepomuka. Vešče so usklajeni med seboj in z arhitekturo cerkve, posebno vrednost pa jim dajejo odlični kipi. V tronu velikega oltarja domuje farni zavetnik sv. Jakob, obkrožen z angelci, razporejeni med oblaki okoli njega. Na levem obhodnem loku ga spremlja sv. Boštjan, čigar telo zakriva le skromna draperija plašča; privezan k drevesu in prestreljen s puščicami. Sv. Rok nasproti drži v desnici popotno palico s čutaro, z levico pa dviga haljo in kaže kužno rano na stegnu; ob njegovih nogah stoji psiček s hlebcem kruha v gobcu.

Povsem enaka stranska oltarja sta se prilagodila prostoru bočnih kapel. V tronu severnega oltarja stoji Marija, prikazana hkrati kot kraljica s krono in žezlom in kot Brezmadežna, obdana z žarki in vencem dvanajstih zvezd okoli glave, ter stoječa na zemeljski obli, obdani s kačo izvirnega greha. Obkrožata jo starša: sv. Ana in sv. Joahim. V tronu južnega oltarja stoji kip sv. Janeza Nepomuka: kazalec desnice je položil na ustnice v znak molčečnosti. Ob njem stojita sveta vojščaka, »vetrnika« Janez in Pavel v antični opravi.

Pred slavolokom je na južni strani postavljena baročna prižnica z angelom, na severni strani pa je misijonski križ. Opremo v cerkvi dopolnjujejo postaje križevega pota in stropna freska s. Jakoba, delo akademskega slikarja Vinka Tuška.  

FARA PODBREZJE

Nastanek podbreške fare povezujemo z nastankom pražupnije v Kranju v drugi polovici 10. stoletja. Podbrezje so bile njen vikariat. Prva znana pisna omemba cerkve sv. Jakoba v Podbrezjah je iz leta 1471. Nekaj let zatem pa srečamo tu že župnika: plebanus ad S. Jacobum in Pobresane. Podbrezje so takrat še spadale v kranjsko srednjeveško župnijo.  Ustanovitev samostojne župnije se omenja v letu 1749, že od leta 1502 pa so izpričani stalni župni vikarji.

SV. JAKOB starejši, apostol

Zavetnik podbreške fare Apostol Jakob goduje 25. julija. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Jezus ga je zaradi njegovega vihravega značaja imenoval »sin groma«. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Po Jezusovem vnebohodu in binkoštih je najprej oznanjal v Jeruzalemu, Judeji in Samariji. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti. V apostolskih delih beremo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Janezovega brata Jakoba«.  Bil je pokopan v Jeruzalemu, ko pa so Arabci v 7. stoletju osvojili mesto, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v Španiji.

Jakobova romarska pot

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli. Uvrščena je na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Skozi Podbrezje vodi t.i. »Gorenjska Svetovišarska veja« slovenske Jakobove poti. Na Taboru, v Pirčevem domu, marsikateri romar tudi najde prenočišče in osvežitev.

Poznobaročni kipar Peter Žiwobski

Peter Žiwobski, baročni kipar poljskega rodu, se je v Podbrezjah naselil proti koncu 18. stoletja in s svojo tukajšnjo delavnico poleg podbreške farne cerkve opremil z oltarji še nekaj božjih hiš v bližnji in širši okolici. Čeprav je prebil v Podbrezjah samo nekaj let, morda desetletje, pa je ta, danes komaj poznani, vendar najkvalitetnejši od vseh poznobaročnih mojstrov na Gorenjskem, povzdignil Podbrezje v pomembno središče kiparske umetnosti in tu zapustil pomenljivo in dragoceno dediščino.

Njegovi kipi kažejo suvereno obvladanje anatomije in fiziognomije, razmeščeni pa so v premišljenih, kdaj tudi inovativnih pozah. Figure krepkih teles obdaja in poudarja spretno oblikovana in premišljeno odmerjena draperija. Kipar Žiwobski je s svojimi tremi oltarji v podbreški cerkvi dosegel vrh poznobaročnega kiparstva v Sloveniji.

 



Tabla kulturne poti 

IVANINA POT – POT KULTURNE DEDIŠČINE PODBREZJE

 

POT kulturne dediščine Podbrezje, poimenovana po največji slovenski slikarki Ivani Kobilca IVANINA POT, je pot ponosa Podbrežanov na svojo zgodovino, na kulturno dediščino, na znamenite Podbrežane in na svojo vas. Pot nas bo vodila od Kulturnega doma, vile, mimo farne cerkve sv. Jakoba in Spominskega parka znamenitih Podbrežanov  do Tabora.  Ko jo bomo prehodili, nam bo odkrila delček zgodovine Podbrezij in njenih ljudi. Na koncu pa se bomo naužili razgleda s Tabora, ki nikogar ne razočara.

1  Spominska soba pisateljice Mimi Malenšek

V Kulturnem domu je urejen »Pisateljičin kotiček«, kot da bi pravkar zapustila svoje delovno mesto pisateljice. V sobi so razstavljeni njeni osebni predmeti, miza, pisalni stroj, priznanja, predvsem pa celoten knjižni opus, ki ga je zapustila Podbrezjam. Dodan je prikaz njenega življenja in spomini prijateljev.

2  Andrej Praprotnik, prvak slovenskih šolnikov   (1827 – 1895)

Prvi podbreški učitelj, rojen v hiši, kjer danes stoji Kulturni dom. Organizator slovenskega šolstva, pedagoški pisec, pesnik in narodni buditelj. Bil je osrednja osebnost med slovenskimi šolniki tedanje dobe. v njegov spomin so postavljene table v dvorani Kulturnega doma in ob vhodu v osnovno šolo.

3  Podbreška vila

Vilo je leta 1880 zgradil tržaški industrijalec in diplomat Pfaeffinger. V nekem obdobju je bila središče družabnega življenja. Sem so zahajali: pisatelj Ivan Tavčar, ljubljanski župan Ivan Hribar, Ivana Kobilca, slikar Josip Gorup in drugi. Kasneje je vila zamenjala več lastnikov in doživela nekaj prenov.

4  Franc Pirc,  duhovnik, sadjar, misijonar v Ameriki (1785 – 1880)

Rojen je bil v Kamniku, v Podbrezje pa je prišel za župnika v letu 1830 in tu ostal vsega pet let, nakar je odšel v Severno Ameriko misijonarit med Indijance. V Podbrezjah je v kratkem obdobju prezidal župnišče, popravil cerkev, prizidal zakristijo na Taboru in ustanovil drevesnico v kateri je vzgajal žlahtne sorte sadnih dreves. Podbrezje je spremenil v »sadjarsko vas«. Njegov kip stoji v parku ob župnišču.

5  Mimi Malenšek, pisateljica,  (1919 – 2012) 

Najbolj plodovita slovenska pisateljica je svojo mladost preživela na očetovi domačiji v Podbrezjah v Dolenji vasi. Domačo vas je opisovala v svojih romanih. Podbrezje je obiskovala tudi še v pozni starosti in bila vedno prijetna gostja na raznih prireditvah. Njen kip, bista, stoji v Spominskem parku znamenitih Podbrežanov ob farni cerkvi, poleg pokopališča, kjer je tudi njen zadnji dom.

6  Karel Mauser, pisatelj  (1918 – 1977)

Pisatelj je v Podbrezjah preživel svojo mladost in so se mu tako priljubile, da jih je imel za svoj dom, nekam kamor se je najraje vračal, tudi v svojih pisateljskih delih. Po drugi svetovni vojni je Mauserja usoda zanesla v izgnanstvo, živel je v Združenih državah Amerike, kjer je tudi umrl in bil pokopan. Njegov kip stoji v Spominskem parku znamenitih Podbrežanov.

7  Ivana Kobilca, slikarka  (1861 – 1926)

Slikarka se je rada vračala v Podbrezje, rojstno vas svoje matere, tu preživljala počitnice in ustvarjala. Tu je naslikala svojo najbolj znano sliko Poletje. Podbrezjam je podarila nabožno sliko »Brezmadežna«, ki krasi notranjost taborske cerkve. Njen kip, delo Mirsada Begića, stoji v Spominskem parku znamenitih Podbrežanov.

8  Cerkev sv. Jakoba st.

Cerkev sv. Jakoba starejšega se v kraju omenja okrog leta 1400. V začetku je spadala v pražupnijo Kranj. Ustanovitev podbreške župnije omenjajo v letu 1650. Štiri leta kasneje so cerkev povečali in predelali v baročnem stilu, zunaj pa je ohranila elemente gotskega sloga. Obdana je s kamnitim zidom, do začetka 20. stoletja je bilo okrog cerkve pokopališče.  Cerkev ima tri oltarje, ki so delo poznobaročnega kiparja in rezbarja Petra Žiwobskega. Oltarji predstavljajo vrhunec in so referenca poznobaročnega kiparstva na Gorenjskem.

9  Peter Žiwobski, kipar in rezbar  (1748 – ….)

Kipar Poljskega porekla je v Podbrezjah ustanovil kiparsko delavnico, izdelal oltarje in kipe za podbreško farno cerkev, ki so kvalitetni vrh poznobaročnega kiparstva na Gorenjskem. Delavnico je širil in sprejemal naročila za opremljanje cerkva iz sosednjih far. V Srednji vasi Pǝr Žagarjǝ si je tudi ustvaril družino.

10  Joža Tomše pl. Savskidol, podmaršal Avstro-Ogrske vojske (1850 – 1937)

Joža Tomše je študiral matematiko in fiziko na Dunaju. Odšel je v topniško enoto in se vzpenjal po vojaški lestvici. Cesar Franc Jožef ga je povišal v topniškega polkovnika in mu podelil plemiški naslov. Na začetku I. svetovne vojne je bil povišan v pod maršala. Vse življenje je bil zaveden Slovenec in njegov dom na Dunaju je bil zatočišče revnih slovenskih visokošolcev. Po upokojitvi je veliko časa preživljal v Podbrezjah v »vili«. Tudi pokopan je v družinskem grobu na podbreškem pokopališču.

11  Branko Jeglič, pesnik in pisatelj  (1903 – 1920)

Babčov Branko iz Srednje vasi je, kot da bi slutil svojo prehitro smrt, intenzivno živel, delal, pisal pesmi in prozo, prevajal. V nekrologu ga Srečko Kosovel primerja s prerano uvelim cvetjem in Roža v viharju je tudi naslov zbranih del Branka Jegliča, ki so izšla 95 let po njegovi smrti. Pokopan je v družinskem grobu na podbreškem pokopališču.

12  Franc Černilec, učitelj, poštar, organist, cerkovnik, homeopat (1828 – 1911)

Fran Černilec je v Podbrezje prišel leta 1870. Vasi je podaril 42 let svojih moči, znanja in pripadnosti. Bil je najprej učitelj, hkrati tudi poštar in organist, pa cerkovnik ter zdravilec – homeopat. Znal je združevati poučevanje v enorazredni šoli z dolžnostmi cerkovnika in poštarja. Umrl in pokopan je v Podbrezjah.

13 Spominski park znamenitih Podbrežanov

Podbrežani se spominjamo svojih pomembnih ljudi tudi v spominskem parku ob farni cerkvi. Svoje mesto so tam našli: Franc Pirc, kiparja Staneta Kolmana, Karel Mauser, kiparja Franceta Goršeta, Mimi Malenšek, kipark Alojzije Tomič in Eve Lenassi, ter Ivana Kobilca, kiparja Mirsada Begića.

14  Blekova domačija

Na nekdaj mogočnem Blekovem gruntu se je rodila Marija Škofic, mati slikarke Ivane Kobilca. Tu je družina Kobilca preživljala počitnice, Ivana pa slikala in ustvarjala.

15  Matjažev vrt, nastanek slike POLETJE

Najbolj znano slovensko likovno delo »Poletje« je Ivana Kobilca naslikala v Podbrezjah, na Matjaževem vrtu. Slikala je dve poletji, obkrožena z vaškimi otroci. Slika je bila sprejeta in razstavljena v pariškem Salonu, ob svetovni razstavi leta 1891 in Ivani odprla pot v svet.

16  Križev pot, Kalvarija, kužno znamenje, evharistični križ, kapela

Križev pot je spomin na Jezusovo zadnjo pot in smrt na križu. Za verujoče in neverujoče je pot ob kapelicah, ki se nizajo ob taborskem griču in nas pripeljejo do cerkve, priložnost za osebno poglabljanje in meditacijo. Posebnost je, da je vsako postajo križevega pota naslikal drug slikar. Dvanajsta postaja, Kalvarija, stoji pod stoletno taborsko lipo.

17  Protiturški tabor,

 Muzejska razstava v Pirčevem domu

Protiturški tabor v Podbrezjah je bil zgrajen okoli leta 1470. Na severni in zahodni strani je bil obdan s suhim jarkom, vhod pa je bil speljan čez dvižni most. Na mestu današnje kapelice je stal obrambni stolp, ki je dodatno varoval vhod.  Obzidje je bilo dvovišinsko z obrambnim hodnikom in streho. V notranjosti obzidja so bile kašče za spravilo dragocenosti iz živeža. Danes je prvotna zasnova tabora le delno ohranjena.

V Pirčevem domu je na ogled stalna muzejska razstava o protiturških taborih na Slovenskem. Nastala je ob sodelovanju Gorenjskega muzeja in prof. dr. Petra Fistra.

18  Cerkev Marije Sedem Žalosti,  Vrbnik, Mole, Kobilca, Layer

Najstarejši ohranjen zapis imena Tabor in cerkve sv. Benedikta je iz leta 1502. Ko so cerkev prenavljali in jo leta 1682 razširili na sedanjo velikost, je bila posvečena še prvotnemu svetniku sv. Benediktu. Čaščenje Marijino se je začelo  koncem 17. stoletja in nato je bil Tabor v 18. in 19. stoletju osrednja božjepotna cerkev na Gorenjskem.

Oltarji so delo Vrbnikove delavnice iz Kranja, prezbiterij je s freskami poslikal akademski slikar Izidor Mole.

V cerkvi visi oltarna slika Leopolda Layerja  »Smrt sv. Frančiška Ksaverija« in oltarna slika Ivane Kobilca »Brezmadežna«, ki jo je slikarka podarila podbreški fari.

19  Peter Rojc– Piskač, orglar (1811 – 1848)

Peter Rojc je bil orglar samouk iz Podtabora, sin mizarja, ki je živel Pǝr Piskač, kot se pri hiši reče še danes. Izdelal je okrog 45 inštrumentov v velikosti od 6 do 20 registrov. Rojčeve orgle so označevali kot izdelek z izjemno čisto in svojevrstno intonacijo. Njegove orgle, obnovljene, donijo tudi v taborski cerkvi.

20  Legenda o Taborski Urški

Legenda se je iz turških časov prenašala po ustnem izročilu. Nauk legende je: ne pozabi izpolniti dano obljubo, še posebej, če jo daš komu iz nebeškega zbora.

Pot kulturne dediščine, IVANINO POT, je v letu 2016 zasnovalo in izvedlo Kulturno društvo Tabor Podbrezje.