Janez Rihar

Podbreški župnik msgr. Janez Rihar

»Kdor ve za smer, si med mnogimi potmi do cilja izbira tiste, na katerih lahko naredi največ dobrega. In ko si utira pot, jo odpira tudi za prijatelje in mnoge druge, ki bodo hodili za njim.«  je bil citat, ki je močno določal msgr. Janeza Riharja, ki smo ga izjemno cenili in z njim tudi odlično sodelovali. Zato smo mu v sredo 10. julija 2024 ob 20h na Taboru v Pirčevem domu, ki ga je imel tako zelo rad, v spomin pripravili  žalno sejo.

msgr. Janez Rihar

Od zemeljskega življenja se je 8. julija 2024 v 82. letu poslovil msgr. Janez Rihar, župnik, ki je v Podbrezjah deloval od leta 2002 do 2015. Z dolgoletnim članstvom v izvršnem odboru je bil je pravi motivator za delo našega društva in posledično postal tudi občinski nagrajenec.

Spominsko priznanje Občine Naklo je Rihar prejel leta 2016, ko je obhajal zlato mašo.  »Od leta 2002, ko je prišel v Podbrezje, je poleg pastoralne službe ves čas deloval tudi na področju ohranjanja kulturne dediščine v kraju, po njegovi zaslugi pa se je v Podbrezjah naredilo marsikaj, kar je videti, in še več tistega, kar se je zapisalo v srca in spomine Podbrežanov«, se je med drugim glasila utemeljitev.

Njegove so bile pobude za postavitve spomenikov znamenitim Podbrežanom. Spomenik Francu K. Pircu in Karlu Mauserju je v pretežni meri organiziral sam, naše društvo pa se je ob postavitvi zelo potrudilo s kulturnim programom. Spomenik Mimi  Malenšek in Ivani Kobilca pa sta bila zanj posebno veselje in za nas močna spodbuda z njegove strani. Zdravje mu ni več dopuščalo prisostvovati odkritju spomenika Petru Žiwobskemu, a se je novice, da smo ga postavili, izredno razveselil, saj je bil prav on tisti, ki si je 10 let pred tem izjemno prizadeval z obnovo oltarjev in vseh kipov v naši župnijski cerkvi, ki so prav kiparjeva zapuščina.

Velike zasluge ima za uvedbo Pirčevih dnevov, in neizmerne za novogradnjo Pirčevega doma na Taboru. Z njim so se začeli oratoriji in skavtsko delovanje, božične igrice na prostem, podpiral je delovanje Taborskih dnevov, bil zaslužen za obnovo Rojčevih orgel v taborski cerkvi, postavil je evharistični križ in kužno znamenje na Taboru, podpiral prenovo kapelic križevega pota z novimi slikami.

 V prvega pol leta po prihodu v Podbrezje je v župnijsko cerkev vgradil centralno ogrevanje, po predhodnem čiščenju ostrešja s protipotresnim železobetonskim vencem zaščitil njeno ostrešje, vodil in organiziral beljenje notranjosti cerkve, dal izdelati stropno fresko (prihod sv. Duha),  vedno se je udeležil vseh kulturnih dogodkov in še bi lahko naštevali …Dno obrazca 

Rihar se je v družini s petimi otroki rodil med 2. svetovno vojno, 23. avgusta 1942, na Pristavi v Župniji Polhov Gradec in v rani mladosti čutil odsotnost očeta, ki je pred koncem vojne odšel, da bi si rešil življenje, in se vrnil po desetih letih.  Župnik Gregor Andolšek je poskrbel, da je Janez odšel v srednjo versko šolo v Pazin, v malo semenišče, kjer se je v njem še utrdila narodna zavest. Pred maturo se je pojavil klic, naj postane duhovnik. Dvome je dokončno razblinil škof Anton Vovk, ki ga je potrepljal po rami in rekel: ‘Kar vztrajaj, če bodo težave, pa povej.’ Vztrajal je in bil posvečen. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1966 v Ljubljani, duhovniško službo pa opravljal v ljubljanskih župnijah Polje, Moste in Fužine ter nazadnje pri nas v Župniji Podbrezje. Po župnijah, kamor je bil imenovan, je s svojo skromnostjo in pristnostjo postoril veliko in imel močan vpliv na ljudi. Z njim je dobro sodelovalo osem kaplanov.
Rad je imel naravo in rad je fotografiral, kar je ohranil tudi še, ko je bival v Domu sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju: »Tu sem res vesel. Čutim, da je, kakor Lojzetu Grozdetu, tudi meni evharistija sonce mojega življenja. Ko sem pred njo, vse grenkobe izgubijo moč.« Mladim duhovnikom pa je na dušo položil, naj z veseljem sprejemajo vse, kar prinese življenje – to je glavni apostolat.

Bil je častni član Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Zato je bil na vsaki župniji z veseljem. Obenem je imel stike tudi s Slovenci po svetu in dlje časa vodil Rafaelovo družbo. Bil je tudi med prejemniki Ehrlichovih priznanj in medalj za leto 2017. S širokim srcem je sprejemal in opogumljal vrnjene izseljence. Srečal se je tudi s papežem Janezom Pavlom II, ki mu je podelil naziv msgr.

V času prejšnje oblasti mu je uspelo dobiti bančno posojilo za gradnjo cerkve Sv. družine v Mostah in tako  je doživel, da Bog ureja nemogoče stvari. »V Podbrezjah nisem imel posebnega programa, a življenje je samo po sebi pokazalo, kaj je treba narediti poleg rednega pastoralnega dela: rodilo se je sodelovanje s svetom kulture.«

—————————————————————————-

Govor, molitev Milana Debeljaka na pogrebni slovesnosti:

Gospod Janez Rihar je bil naš župnik od 2002 do 2015. Rad je prišel v Podbrezje po mnogih letih dela v različnih ljubljanski župnijah. Bil je sin podeželja. Razveselil se je, da si bo pri nas lahko postavil čebelnjak z nekaj panji in hlevček za čredico ovčic, ki bo v skrbi zanjo svetopisemsko zgovorno pričeval o duhovniškem poklicu. Veselo jih je ljubil – jutra v Podbrezjah, sončne vzhode izza Storžiča, nasade podbreških sadjarjev. Utrdil je župnijsko cerkev, pozlatil oltarje, polepšali in na novo smo blagoslovili kapelice v vasi. Gospod Janez Rihar nam je postavil Pirčev dom in križ ob taborski cerkvi, spomin na papeža Janeza Pavla, ki se je tam mimo peljal na Brezje. Naš župnik je med nami povzdigoval vero in slovenstvo. Vodil nas je vsako leto na Svete Višarje, k Mariji na Kredarico in na Triglav, k svetemu Janezu na Kofce. Z zgledom svojega življenja k Tebi, Gospod! Navduševal nas je, da bi raziskovali zgodovino svojega doma, odkrili ljudi, ki so bogatili naše ljudi. Iskal je lepoto, povsod jo je videl. Fotoaparat je imel vedno v rokah. Iskal je žarke v ljudeh, gradil občestvo, delil zakramente in blagoslavljal, blagoslavljal.

Ljubezen je najlepša v navdušenju mladih let. Najmočnejša, najmogočnejša pa postane v preizkušnji in bolezni, v starosti. Kako je hrepenel po zmagi resnice in po spravi med Slovenci. Kako ga je bolelo, ko se v cerkvah praznijo klopi, kako si je želel zdravja, da bi še lahko služil. Takrat so privreli spomini na mladost. Nekoč nas je pripeljal na Planino pri Jezeru. Tam je pastirska koča, kamor je v času, ko je bil kaplan in mladi župnik, vodil svoje ministrante in drugo mladino. To je bilo tedaj precej prepovedano in pogumno. Ob gospodu Riharju so odraščale generacije mladih, ki jih je učil skupnosti, skromnosti in molitve.

Z gospod Riharjem smo sedli k jezerskemu bregu in je pripovedoval: »Lepo je bilo, ko smo z mladimi maševali zunaj na prostem. Kar na kamen smo postavili sveto posodje, sonce je osvetljevalo našo mogočno cerkev in kravji zvonci so bili naši zvonovi. Čudovito je bil ob večerih, ko smo skupaj sedeli ob jezeru in se z molitvijo poslavljali od lepih dni. Ko so vsi zaspali, sem se vrnil na breg, sedel v čoln in zaveslal na jezero. Tam sem spočival svoje veselje, skupaj z Gospodom, sam v molitvi zanje.«

Preponosnega, da bi nas obremenjeval s svojimi stiskami, smo ga včasih zalotili na samem, ob molitvi trpečega: »Bog pomagaj!« Kakor v opravičenje za svojo slabost je takrat znal zavzdihniti: »Ta solzna dolina!«, že se ozirajoč k nebu. V moči takšne vere in zaupanja se Ti lahko, Gospod, zahvaljujemo za življenje, ki ga ob smrtni uri čudovito preobražaš. Pa tudi za vse lepo, kar je za večno shranjeno v spomin. Čeprav je minilo.

Za KD Tabor zapisala Daca Perne