Podbrezje skozi čas

Kraj_ikona

Prvi ohranjeni zapisi o vasi so iz leta 1502
Fara svetega Jakoba in podružnica svetega Benedikta na Taboru se v pisnem dokumentu omenjata prvič leta 1502, prej pa so naši kraji sodili pod prafaro Šmartin, današnje Stražišče pri Kranju, zemljiško pa pod radovljiške gospode, največ Ortenburžane, ki so imeli Pusti grad na vrhu današnje Zgornje Lipnice na desnem bregu Save nasproti Radovljice.

Podbrezje so 2 kilometra in pol dolga vas
Vasi podbreške fare ležijo na treh desnih terasah Tržiške Bistrice pred njenim sedanjim iztokom v Savo, pravzaprav v trikotniku med Lešnico pod Ljubnem, Savo mimo Podnarta in Tržiško Bistrico od Zadrage do izliva v Savo, le ravninski gozd proti Zvirčam ni zarezan z nobeno vodo ali grabnom.

Podbrezje so pisana druščina nekdaj samostojnih zaselkov
Enotno ime Podbrezje je uveljavljeno šele po drugi svetovni vojni, prej pa je to ime označevalo ime fare svetega Jakoba. K obsegu sedanje fare in donedavne krajevne skupnosti pa sodita še samostojni vasi Bistrica in Gobovce. Dolenja vas leži na drugi rečni terasi od kmetov Stroja in Čudra do Poštarja, domačije v kotu med vaško in državno cesto pred vstopom v Srednjo vas, zraven pa še zaselek Osranka, dva ducata hiš od Mlinarja do vrha imenovanega klanca z odcepom Gobu(globel) v sredini. Srednja vas je razvrščena ob državni cesti od Glinovca do bivšega mogočnega veleposestnika Francka, in prav okoli njega se je vrtelo življenje Podbrezij okoli 100 let, od pomladi narodov 1848 do socializacije gruntarstva po izteku druge svetovne vojne. Britof se je začel pri Grmaču, na vrhu Gobovc s podbreške strani, mimo vile, sedanjega kulturnega doma, nekdanje mežnarije in osnovne šole, do farovža in farne cerkve, kaplanije in se je zaključil pri nekdanji imenitni kmetiji Blek, ki jo bomo še srečali v zvezi z slikarko Ivano Kobilco. Podtabor pa je venec okoli griča in podružnične cerkvice, od Šalutnika na severozahodu navzdol mimo Jereta, Mraka, Korena , Matijovca, Štritiha, Peharca, Obrama, Mrkovca, Vrtarja do Gregorca na Klancu. Spodaj v dnu Črepinjeka  pri Tržiški Bistrici sta nekdaj mogočni kmetiji z mlinom in žago Kuhar ter Belej. Vas Bistrica ima danes tudi dva ducata hiš na prvi levi terasi rečice od nekdanjega Mostarja, danes Mubija pri mostu do zadnjega kmeta in žagarja za vodo Jurčka. Nova vas pa je zrasla po vojni ob mostu čez Savo na drugi strani Podnarta, to so Gobovce. Za pomenom tega imena tičita dve razlagi: ali teče današnja trasa državne ceste iz Podbrezij navzdol do Posavskih voj po globeli, ali so res nekdaj v kraške jame v tem klancu spravljali gobave ljudi.. Tako bi danes v Podbrezjah, na Bistrici in v Gobovcah našteli okoli 280 hiš in 800 ljudi. Upravno so Podbrezje po uvedbi prvih občin v 19. stoletju sodile v Občino Naklo, med okupacijo 1941 do 1945 pod Kovor, po vojni do 1994 v kranjsko občino, od tega leta pa v novo samostojno Občino Naklo, odpravljene so bile tudi krajevne skupnosti.

Podbrezje od nekdaj ležijo ob pomembnih prometnicah
Skozi našo vas je tekla stara srednjeveška pot iz Trsta, Ljubljane in Kranja v Trbiž ali čez Koren. Prečna pot iz Ljubelja pa je prišla iz Zvirč na vrh starih Gobovc, pri obnovljeni Blekovi kapelici svetega Benedikta 2004, se spustila proti današnjemu Podnartu in pri kmetiji Kožar prestopila plitvo Savo, nato pa v Kropo in čez Jelovico v Bohinj ali zgornjo Selško dolino, lahko pa tudi čez Poljšico, Njivico in Mohor prav tako v Selško dolino. Tudi poštne kočije in postaje so sledile tej glavni poti jug-sever. Tri podbreške klance je ovekovečil pisatelj Janez Jalen v trilogiji Vozarji 1958-1960, katere so začeli prestavljati na daljšo in zložnejšo traso ob koncu 19.  stoletja: Jurčkov klanec so ob  Jernejevčevi domačiji polagoma dvignili nad Rantovo in Jučkovo kmetijo na vrhnjo teraso, kjer ležijo kriška, dupljanska in strahinjsko-naklanska polja. Najbolj strmega klanca Osranke pa so se znebili tako, da so cesto speljali v dolgem ovinku pod Lopatami s prve na tretjo teraso, na katero se je blago povzpela pred začetkom Srednje vasi. Gobovcev pa so se lotili tako, da so pri Grmaču nadaljevali proti zahodu in se v serpentinah spustili do križišča vzdolžne in prečne srednjeveške poti, kjer danes zavija cesta v Podnart in nadaljuje v Lipniško dolino.

Imenitno je imeti svojega poštarja
Leta 1870 je stekla gorenjska železnica Ljubljana–Jesenice, ki je dobila postajo tudi v Podnartu, zato je napredni Francek, Alojz Pavlin dosegel, da so uvedli poštni urad v Podbrezjah. Poštar je postal Fran Černilec, ki je hodil s konjem v Podnart na vlak po pošto in jo v Podbrezjah odpremljal za naše vasi, Duplje, Ljubno in tudi celo za Podnart.

Prvi šolski zvonec je v Podbrezjah zazvonil leta 1860
Terezijanski zakon o obvezni osnovni šoli iz leta 1774 se je počasi uveljavljal. Tako je avstrijska oblast dovolila odpreti osnovno šolo v Podbrezjah 1860, ker so končno ustrezale  določilom zakona, da je v krogu ene ure hoda 90 šoloobveznih otrok, učna moč, prostor za uk, fara in katehet. V tedanji mežnariji so pridobili učilnico, kjer je pravkar izšolani učitelj Andrej Praprotnik nastopil prvo službo. Po dolgem prepiranju in pritiskanju Podbrežanov na Občino Naklo so 1913 nazidali novo šolsko poslopje na parceli Alojza Pavlina, kjer stoji še danes. Enonadstropna hiša je dobila dve učilnici in dvoje učiteljskih stanovanj, vse dimenzije je ohranila do danes, kjer poteka trenutno 5 razredov devetletke, eno stanovanje pa je še ostalo za učitelja.

Leta 2009 beležimo 100 let organizirane kulture v Podbrezjah
Že znameniti župnik Franc Pirc je dvignil župnišče v enonadstropno stavbo v letih 1830-1835.
V začetku 20. stoletja, 1909 je bilo ustanovljeno Kulturno prosvetno društvo, ki je začelo prirejati igre in pevske nastope na Pavovem skednju v Srednji vasi, danes Podbrezje 96, v teh prostorih je zaživelo 1925 tudi Gasilsko društvo Podbrezje, ki je nov gasilski dom zgradilo v letih 1970-1976 na Pavovem vrtu, danes Podbrezje 99. Kulturno društvo pa je prišlo do lastnega doma v letih 1938-1939, ko je iz stare šole izselilo družino Šparovec, Šmarenčeve, in staro zgradbo dvignilo v današnji enonadstropni kulturni dom z odrom, dvorano, kletjo in mansardnim stanovanjem za hišnika. Pa še knjižnica v njem posluje že 51 let. Danes nosi hišno številko – Podbrezje 147.

Od sirene do telefona
Na začetku stoletja je v Podbrezjah dvakrat zapel ognjeni petelin, 1903 je v Podtaboru  zgorelo  11 lesenih s slamo kritih hiš, požigalec je končal v goriških zaporih, čez 4 leta pa 4 hiše v Osranki, na kar še danes spominja hišno ime pri Gorinu. Leta 1925 je zagorela prva žarnica, v šoli,  Dolenčani so tik pred vojno zgradili vodovod, vse Podbrezje pa so ga dobile pred dobrimi 40 leti, telefoni so zabrneli pred slabimi 30 leti po vseh hišah, takrat so tudi krajevne ceste dobile prve asfaltne prevleke. Zadnja javna zgradba je zrasla v Pirčev dom iz prejšnje mežnarije na Taboru pred dvema letoma.

Kaj pa Podbrezje danes?
V začetku 60. let 20. stoletja je stekla nova avtocesta mimo Podbrezij proti Tržiču in Jesenicami, ki bo sodobno obliko in širino dobila ob koncu leta 2008. Le športno društvo še nima popolnoma samostojnih prostorov niti igrišč. Trideset in dvajset metrska skakalca samevata, ker so se skoki preselili v  večje centre in na plastiko, nogomet životari na travniku pod župniščem, bivše igrišče Trata pri Grmaču je bila odprodana, nogometna sekcija ima najete garderobne prostore v kleti kulturnega doma, tudi sama šola nima primernega igrišča za pouk telesne vzgoje.

Podbrezje v času je ujel Stane Mihelič

Naši sponzorji

Kmetija Matijovc
Pentera
Kmetija Jerala