Ob izidu šeste knjige poezije nam je sredi decembra 2018 Milan postregel z lepoto pesmi, njeno vrednostjo, njenim sijajem. Saj Milan vse to išče s čustvi in izraža v besedi, da bi dal naprej, vsem nam v hrano. Verjame, da z nami in v vsakem izmed nas živijo lepe misli, ki se lahko srečajo z njegovimi in nas dvignejo med zvezde od koder se ne vidi nereda in blatnih cest vsakdana.
Pred uvodnim nagovorom predsednice KD Tabor, Dace Perne, sta zakonca Klančnik z venčkom Avsenikovih polepšala začetek programa. Kasneje sta se vključila še z izjemno interpretacijo francoskega šansona Naš lepi kraj z besedilom Ervina Fritza, in drugim šansonom Mr. Sandman, Stari medo, evergrin iz leta 1954. Tretji glasbeni vložek so izvedli Milanovi vnučki: Pika Marin Debeljak, Jerca Slapar, Zala Marin Debeljak in Lovro Slapar. Zapeli so prelepo pesem Tri planike, na kitari pa jih je spremljala hčerka Ana Slapar. Program je povezovala Ivka Sodnik, pesmi pa so brali: Tina Primožič, Breda in Roman Gašperin, avtor Milan Debeljak ter Milena Jeglič, Olga Koplan in Ana Slapar.
Skrbno pripravljene vsebine od uvodnih iz prve pesnitve o legendi o Taborski Urški (2004) so se nadaljevale skozi sklope vseh doslej izdanih knjig v 14 letih, ki so tudi slikovno opremljene (Janez Rihar, Jožef Perne, Marjan Koplan, Tomaž Mihelič in Jože Žagar ter Izidor Jesenko). Po legendi so sledile pesmi posvečene mami in ženi z iskreno pesnikovo zahvalo. Slišali smo pesmi iz zbirke Pesmi za prijatelje: sestri Olgi, ki jo je tudi brala in Ani za njen poročni dan- brala Ana Slapar. Vse je navdušila Milen Jeglič s svojo pesmijo in opravo– ŠKARPETI ZA MILÊNA –prebrano v poljanščini . Izvedeli smo razlog za naslovnico 6. knjige, poslušali pesmi o gozdu, pesmi iz Milanovih mladih let v poljanskem narečju, pesmi o klekljanju in pesmi o vodi.
Vseh Milanovih sonetov molitev je zdaj že 236. Morda bodo izšli v posebni knjigi. Tokrat smo slišali le štiri, a posebno lepe. Vse pesmi so bile na projekciji pospremljene s likovnim gradivom in tekstom, za kar je skrbel Darko Đurič, ki mu izrekamo še čestitke ob naslovu športnika leta med invalidi za leto 2018.
Pesem je nesnovna hči Duha. Da je Božjega izvora, vemo po tem, ker jo lahko razdeljujemo. Ker jo lahko podarimo mnogim ljudem hkrati, pa je zato ni nič manj. Toda čeprav je lahka kot sapica, vendarle potrebujemo zanjo svinčnik in papir v žepu, tipkovnico in zaslon računalnika, očala in knjigo, polico in predal. Kakor mi vsi, je priklenjena na ta svet. Išče pa brezmejnost. Zato se rada sklanja k večnosti, ki živi v naših srcih.
Literarni večer smo zaključili z bogato pogostitvijo in kar težko smo se razšli, saj nas je v krogu zadrževala tudi pesem. Milanova hčerka Ana zna vsa besedila na pamet in še vedno jo zelo pogrešamo kot zborovodkinjo otroškega zbora. Vsi v dvorani so lahko pri Alenki dobili tudi katerokoli pesniško zbirko, ker ima Milanova pesem rada ljudi, drage prijatelje. In med vsemi, kadar se ji primeri kakor nocoj, spet postane poskočna in razigrana.
Vrtnica na naslovnici knjige gre iz rok v roke, naše vrtnice nocoj so šle iz odrske dekoracije v roke vsem nastopajočim. Posebne, v prelepem šopku je v zahvalo pesnik izročil Daci Perne.
Nedavni komentarji