Na drugi razstavi klekljane čipke, ki je bila obarvana nekoliko velikonočno, so bili izdelki, ki so nastali po dolgih urah sedenja naših tečajnikov in budnega spremljanja in potrpežljivega učenja naših treh mentoric, Anice Hvasti, Francke Prostor in Milene Hafnar Jerič. Prav njim se imamo zahvalit, da je v tokratni drugi sezoni naših enajst tečajnikov uspelo naredit lepo število malih klekljanih čudežev. Letos so svoje najlepše čipke izdelali in jih razstavljajo : Marjanca Ambrožič Jeglič , Veronika Debeljak, Mojca Gubanc, Gregor Dobnikar, Meta Gregorc, Nika Skodlar, Monika Jerala, Ajša Hafnar, Ana Vidic, Lara Dragolič, Katja Skodlar.
Klekljarsko razstavo so pod vodstvom Marjance Ambrožič Jeglič postavljale še vse tri mentorice klekljarskega tečaja: Majda Hafnar Jerič, Francka Prostor in Anica Hvasti. Z drobnimi deli pri postavljanju posameznih sklopov so pomagali tudi nekateri tečajniki. Razstavili so vse svoje lani in letos narejene izdelke iz nežne čipke. Svoje najlepše pa so dodale vse tri mentorice in tako je Pirčeva dvorana na štirih omizjih imela kaj ponuditi številnim obiskovalcem, ki so prišli občudovat te prelepe umetnine v in na prtih, v steklo ujete, v nakit oblikovane, v vitrine položene…
Mnogi od njih so jih videli prvič, še več je bilo takih, ki so jim te nežne umetnine zelo pri srcu in znajo ceniti čas, natančnost in potrpežljivost, ki so posvečeni temu delu.
Slovenska idrijska čipka pa je že od nekdaj krasila slovesno pogrnjen mize, oltarje cerkva in katedral, se nežno ovijala v zavese bogatih meščanov po vsem svetu, se celo ponujale na manšetah premožnežev in se zapeljivo skrivale v perilu dam, ki jim ni bilo potrebno skrbeti za vsakdanji kruh, kot klekljaricam, ki so to lepoto ustvarjale uro za uro, dan za dnem, leto za letom, se trudile ob petrolejkah in hladnih nočeh.
Klekljana čipka je namreč umetnina, ki je narejena s prepletanjem in vozlanjem niti, napetih okoli bucik, zapičenih v blazino. Niti so pri tem navite na klekeljne, ki jih potrpežljiva roka pod budnim očesom prepleta in vodi po točno določeni poti. Osnovo klekljanja sestavljata dva osnovna premika niti: sukanje in križanje. Iz kombinacij teh dveh elementov nastajajo tako imenovani premeti, ki ustvarjajo različne in po številu neomejene vzorce čipk. Osnovni vzorec ali kitico se lahko naučimo že s štirimi kleklji. Za zahtevno čipko klekljarica potrebuje tudi po 80 klekljev, predvsem pa veliko mero potrpežljivosti in natančnosti.
Čipka je prefinjena struktura, ki navduši šele, ko ji pridemo blizu, kar je v nasprotju z dandanašnjim dojemanjem sveta, ko mora vse navdušiti takoj. Klekljanje je meditacija in sprostitev, miselni odklop in včasih se prav skozi ta proces rodijo najboljše ideje. V klekljanje je predvsem treba vložiti zelo veliko časa, zato ta dejavnost ni zgolj šola klekljanja, ampak tudi potrpljenja in vztrajnosti. Čipka je ponos vsakega, ki jo izdela, v njem budi pripadnost in občutek zlitja z nečim dobrim in vrednim.
Kulturni program je pripravila in vodila Veronika Debeljak. Pomagala sta ji soprog Milan, ki je klekljarski umetnosti in njenim ustvarjalcem v zadnjih tednih napisal kar štiri pesmi in jih sam tudi prebral. Svoji dve je dodala tudi Anica Hvasti. Ema Grašič v vlogi Taborske Urške pa je prebrala odlomek iz knjige PREKRIŽAT, POSUKAT, POSUKAT, PREDET pisateljice Tončke Stanonik iz Žirov, v kateri pripoveduje o svojem klekljarskem otroštvu. Za glasbeni del je poskrbel nepogrešljivi Andraž Aljančič, ki je svoji harmoniki izvabil dve skladbi. Pesem Zemlja pleše pa sta odlično zapeli Ana in Monika, ter pokazali, da imata še pevski talent. Veronika je vmes s po nekaj vprašanji povabila k besedi nekaj tečajnikov in prav tako tudi vse tri mentorice. Francka Prostor je tista, ki kleklja že od otroštva in se je že kot mala deklica učila te umetnosti. Vmes si je vzela daljšo pavzo, zdaj pa jo je prav Anica Hvasti nagovorila, naj ponovno vzame v roko te lesene kleklje in preda naprej svoje znanje. Tudi ustvarja ponovno, saj so z Anico in Majdo, ki sta začeli šele v zrelih letih, prava ustvarjalna ekipa, ki je pritegnila tudi oddaljene klekljarice, da sta naši cerkvi bogatejši za dva kompleta oltarnih prtov.
Po zaključku kulturnega programa smo obiskovalce pogostili še z izvrstnimi slaščicami in napitki.
ZAHVALE
Ob zaključku tečaja smo se v KD Tabor želeli zahvaliti mentoricam, ki so že drugo sezono od novembra do aprila petek za petkom po dve uri prostovoljno predajale svoje bogato znanje našim tečajnikom. Hkrati pa so se želeli zahvalit tudi oni. Veronika Debeljak je bila ena od enajstih letošnjih in je kulturni del programa tudi povezovala. V njenih uvodnih besedah smo slišali:
Zaključili smo tečaj in razstavili svoje izdelke. Ob tem bi se radi zahvalili Kulturnemu društvu Tabor Podbrezje, ki nam je omogočilo tečaj in Osnovni šoli Podbrezje, da smo lahko gostovali v njenih učilnicah. Kulturno društvo in udeleženci tečaja se zahvaljujemo našim trem mentoricam, ki so nam že drugo leto na stežaj odprle vrata svojega znanja. Potrpežljivo so popravljale naše napake, nas bodrile in navduševale. Drage Anica, Milena in Francka, hvala, da imate čipke rade in da to svojo ljubezen prenašate tudi na nas!«
Za petkovo prireditev, razstavo VLAK in za vse kar je pripravila za delavnice, napekla slaščic in poslikala naš kamišibaj, smo se zahvalili tudi Barbari Pogačnik. Za izjemno skrbno pripravljeno razstavo pa smo se zahvalili tudi Marjanci Ambrožič Jeglič. Njene izkušnje so za nas dragocene.
Da je bila razstava še lepša, so pripomogle tudi prelepe vitrine, ki jih je posodil Gorenjski muzej Kranj, ki mu za prijaznost dolgujemo posebno zahvalo.
Zahvale (knjige s posvetili in šopke) je predsednici Daci Perne pomagala izročati Ema Grašič v vlogi Taborske Urške, saj so si tečajniki nadeli po njej tudi ime, ki ga je Anica Hvasti, ki ni le odlična klekljarica, takole prelila v verze:
Smo se TABORSKE URŠKE zbrale,
pa ne zato, da bi klepetale.
Smo klekeljne v roke vzele
in vesele klekljati začele.
Monografija Ivane Kobilca je bila pravo darilo za naše mentorice, ki svoje umetnine ustvarjajo s klekeljni in sukancem, slikarka pa je to počela s čopiči in barvami.
SRCE, Milan Debeljak
Dekleta, prišla so, da bi se učila
umetnosti čipk, skupaj kleklje vrte,
med njimi je deklica tiha in mila,
ki kleklja srce.
Kdor prav bi prisluhnil v spokojnost živahno,
bi slišal šepet njen med zvoki lesa,
ko kleklji udarjajo skupaj nalahno,
ki čas ji sladká:
»Še trikrat v ovinek, pa bom dokončala! …
Prijazen je z mano. In vidi me rad …
In ko bom svoj srček najdražjemu dala,
bo jasna pomlad …
Iz nitk si, o čustvo, pa vendar zaupaj,
skrbnó jih pripnem, povezave srca,
začetek in konec se ujameta skupaj
lepó kot midvá …«
O Bog, blagoslovi in sprejmi to delo
ljubezni, dobrote, veselja in sanj,
naj že dokonča svojo krpico belo
za srečo in zanj.
Nedavni komentarji