Za 30. rojstni dan smo domovini peli, igrali in poslušali domovinske pesmi in prozo iz jagodnega izbora slovenskih pesnikov, pa tudi pesmi našega člana. To so bile pesmi, ki so nagovarjale, budile, nas spominjale, da je Domovina dom, kjer smo edino lahko srečni. Domovina je naš kraj. Je prostor, kjer se lahko uresničijo vse sanje. Ponosni moramo biti na to, kar imamo.

Predno je naš CMePZ zapel himno, smo slišali tale uvod: »Naša himna je Zdravljica, ki se poje prav povsod, ta združuje vse Slovence, ni pomembno kdaj in kod.«

V nadaljevanju se nam je zdelo prav, da se posvetimo tudi našim simbolom, grbu, zastavi in himni ter  jih na kratko orišemo in opišemo.

Ljubezen in dobro sta najmočnejši sili. Prav to je bil povod za vseslovensko pobudo, naj Slovenci vsaj enkrat v letu stopimo skupaj, naredimo korak več, korak preko, pogledamo čez plotove, čez zamere, čez nasprotovanja. Nato globoko v sebi poiščemo dobro in to delimo.   Verjamemo, da nam bo to dalo novih moči, poguma in blagoslova. Da bo naša domovina spet, ali pa morda končno, zadihala s polnimi pljuči.

Tudi naše društvo je ta pobuda nagovorila že pred desetimi leti in pridružili smo se ji, na svoj način, seveda. Z vabili smo sporočili, da bomo na cilju te akcije, ki je sicer trajala 24 ur ( za nekatere celo 9 dni) in bila prepoznavna pod naslovom “S postom in molitvijo za domovino”.

In kaj nam pomeni DOMOVINA, tako lepa beseda, ki izhaja iz besede DOM, ki sprošča in pomirja? Verjetno bi vsak odgovoril nekoliko drugače, a vsi bi rekli, da je to kraj, kjer nam je lepo, kamor se lahko vedno vrnemo, in kraj, kjer smo lahko tisto, kar smo v resnici. DOMOVINA je torej velika družina vseh nas Slovencev na celem področju, na katerem živimo. Domovina pa niso samo naše prelepe gore, naši grički, naši zeleni gozdovi, naše morje, naša mesta in gradovi, naše cerkve in vseh vrst lepote, ni samo košček neba nad nami in čiste vode, kot jih ni nikjer. Domovina je mnogo več. Domovina so tudi čustva, domovina je veselje, je žalost, je hrepenenje, je tudi boj.  Zato je tako pomembno imeti Slovenijo rad, biti ponosen nanjo, o njej govoriti, se o njej čim več poučiti, naučiti in jo z znanjem braniti pred vsemi.

 

Prireditev sta povezovala Dominika Jeglič in Štefan Grašič. Pozdravno-uvodni nagovor je prebrala predsednica Ema Grašič in med drugimi pozdravila župana Ivana Megliča.

Pesmi so brali Daca Perne, Romana Bolka, Milan Debeljak, Stane Mihelič, Joc Perne, Jernej Jegli in Tone Strlič. Prireditev so odlično popestrile kar štiri male kresne vile: Meta, Ajda, Zala in Ema, ki so imele celo vrsto nalog. Delile so svitke lepih domovinskih misli, poskušale obiskovalcem v čevlje nasuti praprotno seme, da bi lahko slišali govorico živali in na koncu razdelile 30 rdečih nageljnov skupaj z vejico kresnika. Monika Jerala je v vlogi Taborske Urške za dobrodošlico delila sveže dišeče male hlebčke kruha s soljo in vodo, ki sta jih spekli Barbara Pogačnik in Veronika Aljančič. Gasilci so poskrbeli za lep kres, pevci CMePZ so zapeli dve pesmi, Andraž Aljančič in Štefan Grašič pa sta iz svojih harmonik izvabila izjemno lepe zvoke treh prekrasnih skladb. Za ozvočenje je poskrbel Damir Rapič. Scenarij za prireditev je napisala Daca Perne in se ob enem trudila z organizacijo.

 

Čas pred 30 leti smo doživeli kot nekaj globokega, slovesnega, častnega, izsanjanega skozi stoletja. Samostojno domovino smo doživeli kot dar, trajen in neomadeževan, kot prelom med dvema obdobjema. Verjeli smo celo v pravljico. Čeprav ni vse tako, kot smo pričakovali, verjamemo v naš razvoj demokracije.  In če se prikrade črna misel, če lep spomin zbledi, si prikličimo v spomin planiko, rožo, ki gore nam krasi. V tej drobceni rastlini je dovolj moči, da premaga noč in mraz in pomanjkanje, v njej je dovolj moči in vztrajnosti, da vsako leto ponovno zacveti in očara,  kot edinstvena in veličastna.

Večer je bil prav čaroben, pretakala se je pozitivna energija med vsemi udeleženimi in bila namenjena domovini. Po končanem uradnem delu je spet oživela pesem, počasi se je poslavljalo sonce in naš kres mu je dodajal novih moči. Prizor, ki ga ne bomo pozabili.

 

Posredujemo še nekaj misli, ki so bile zapisane na svitkih, ki so jih med obiskovalce delile male kresne vile.

V tujini je človeku od vsega najljubša domovina. (slovenski pregovor)
Če želite spoznati in vzljubiti svojo domovino, pojdite v tujino. (Neznan avtor)
Domoljubje je čustvo, katerega se ne da kupiti, morali bi si ga že v otroštvo od staršev pridobiti. (I. Sivec)
Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.  (Neznan avtor)

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce in
da s sveta odganjaš -sence.

Tako dobro znana pesem, pa vendar premnogim tako težko uresničljiva.

Fotografije sta posnela Daca Perne in Stane Aljančič.

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email