Za KD Tabor Podbrezje Daca Perne, fotografije Joc Perne

Deseta jubilejna prireditev iz niza NARODNE V SLIKI, PESMI, PLESU in BESEDI.

Prireditev, ki je bila prepletena s slikami, pesmijo, plesom in besedo je bila poklon našima velikima Slovencema, Maksimu Gaspariju in Ivanu Tavčarju. Prvemu ob 140. letnici rojstva in drugemu ob 100. letnici smrti. Izzvenela je ob čudoviti glasbi Cvetja v jeseni in gorenjskih plesih.

S prireditvijo, ki ji je botrovala slikarka Ronka Kozjek, smo začeli leta 2012, s slikanjem narodnih pesmi, prešli na prozo in od leta 2018 slikamo dela velikih Slovencev, ki jim domovina posveti celo leto. Po Cankarju, Vodniku, Jurčiču in Ipavcem smo se lani poklonili arhitektu Plečniku, letos pa vso pozornost posvetili akademskemu slikarju Maksimu Gaspariju in pisatelju, ter politiku Ivanu Tavčarju.

V naših spominih morda hranimo topel občutek, ki so ga sprožala Gasparijeva dela in pokazala na lepo stran življenja, kot protiutež resničnemu, težkemu. Morda smo kdaj za praznike prejeli njegovo razglednico, se spomnili kakšne čitanke z njegovo ilustracijo ali se zazrli v sliko Gorenjske narodne noše

Prav tako smo našemu spominu na film, posnet pred 50 leti ali muzikal ustvarjen pred desetimi, lahko dodali delček, ki ga je v nas prebudila božajoča glasba iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni. Slišali smo jo zaigrano na violino, citre, orglice, klavinovo in zapeto s prekrasnim besedilom. Poseben odnos do Tavčarja sproža tudi dejstvo, da je v času advokature v Kranju rad prihajal v Podbrezje na Vilo k eni od Pfefingerjevih hčera, kjer se je zbirala tedanja intelektualna smetana.

Po uvodnem nagovoru predsednice Dace Perne je prireditveni zgodbi na pot nekaj besed dodal tudi župan Ivana Megliča, nato pa je besedo prevzela izjemna Jelka Štefanec, ki je prepletla mnoge podatke likovnikov in nastopajočih, z zanimivimi teksti iz življenja Ivana Tavčarja in Maksima Gasparija. Odstrla nam je drobtinice iz njunih življenj, ki so močno zaznamovali njuno ustvarjanje. Bil je to dostojni poklon njima, nam pa je z besedami nasula polno svetlečih kamenčkov za mozaik kulturne krajine naših src.

Poslušalci in gledalci v dvorani so se lahko prepustili čudoviti glasbi , ki jo nosi Cvetje v jeseni, pa najsi je zvenela na instrumentih ali iz človeških grl. Strune na violini so vibrirale pod prsti odlične magistre in profesorice Tine Blaznik, strune na citrah članice citrarske skupine Notice Brede Kavčič, na orglicah nas je presenetil Jože Mrgole, na črno belih tipkah pa je nežna pesem izzvenela pod prsti diplomirane pianistke in dobitnice mnogih priznanj Nene Rion. Kvartet Indomabile pa nas je za nekaj minut priklenil k pozornemu poslušanju zapetega besedila. Z glasbo so bile torej podprte slike posvečene Ivanu Tavčarju, med tem ko je ples skupine FS DU Naklo svoj nastop posvetil Maksimu Gaspriju, saj je edino on zaslužen, da je gorenjska noša postala NARODNA.

Naši likovniki so naslikali 24 del, mi pa smo jih zbrali in predstavili v razstavnem listu, ki ga je dobil vsak obiskovalec in si z njim lažje ogledal razstavo po končanem uradnem delu. Slikali so likovniki, ki delujejo pod okriljem KD Tabor in gostujoči likovniki iz Cerkelj, ki so naši prijatelji že od druge tovrstne prireditve iz leta 2013. Na odru sta ob glinenem šopku cvetja v jeseni stali dve figuri v narodni noši, delo Tilke Purgar, ki že od začetka odlično sodeluje z likovniki, čeprav se izraža v glini. Tudi poslikava posode za mleko z motivom iz Tavčarjeve Zale, delo Mije Kramarič, je zbudila pozornost. Prav tako je Ronka Kozjek svoja štiri dela umestila v star okenski okvir in ju poklonila tako slikarju kot pisatelju. Tavčarju so svoja dela posvetili še Angelca Križaj, Dana Šemrov, Franci Markovec, Metka Vovk Mauser, Matjaž Mauser in Zdravko Purgar. V Gasparijevi maniri je v tehniki asemblaž ustvarjal Branko Bandelj in svoje delo nekoliko posvetil tudi našemu Taboru. Dela gostujočih likovnikov, Branka Lozarja, Alojzije Golob, Ivana Kropivnika, Marije Štern in Zofija Hacin so v celoti odražala umetnost Maksima Gasparija. Vsem likovnikom smo poklonili ZAHVALO in cvet, kar je ravno tako naša manira že od prve prireditve dalje. Slike sta v pravilnem zaporedju pod oder prinašala naša mlada Lina Gortnar in Gaber Valjavec ter jih postavila na pripravljena stojala ob robu dvorane.
Jelka Štefanec je prireditev zaključila z besedami: Umetnost je roža, skrivnosti polna, ki ne raste po vseh jasah in steljnikih, ampak je redko posejana in čim redkejša je, tem čudovitejši je njen vonj.

Mi pa nismo pozabili na ZAHVALE in darila nastopajočim in ne na pogostitev gledalcev s Podbreško potico. Verjamemo pa, da šteje kulturno bogastvo dogodka, ki ni skoparilo z nobeno od najlepših umetniških zvrsti.