V Podbrezjah smo že deveto branje Prešernove poezije napovedali pod podbreškima lipama. V Dolenji vasi so to obljubo izpolnili, na Taboru pa smo se zaradi dežja in boljše možnosti zatekli v dvorano Pirčevega doma.
Tradicije branja nismo prekinili in letos jo postavljamo v okvir dveh obletnic smrti in enega rojstva. Pred dvema dnevoma je minilo 100 let od rojstva pisateljice z najobširnejšim opusom, Mimi Malenšek, 170 let od smrti našega pesnika, zaradi katerega smo tukaj in pred mesecem dni, točno 8.januarja je minilo 200 let od smrti duhovnika, pesnika, prevajalca, jezikoslovca, učitelja in novinarja Valentina Vodnika.
Tabor, kjer je vse bralce povezala Daca:
Zato smo slišali, kako so črke vpletli v besede in te v verze kar vsi trije. Največja pozornost pa je ob tem seveda veljala Prešernu.
Poslušali smo Uvod v Krst pri Savici, ki je vozlišče, kjer sta pesnik in pisateljica v nekakšnem dialogu. Brala sta ga naša gosta g. Jože Valenčič in g. Tone Potočnik.
Delimo trditev, da je Uvod skrivnostna slovenska umetnina, je spev srca vseh src, ki je prehitevalo čas.
V Uvodu je Črtomir še neustrašen, na smrt pripravljen, svobodoljuben voditelj in bojevnik. Veruje v svobodo, raje gre v smrt kakor pa da bi živel v suženjstvu. Verjame, da bodo lahko Slovenci ostali na tem svetu le z neodvisnostjo in samostojnostjo naroda. V Krstu pa se Prešernov Črtomir osebnostno začne kazati tudi v malce drugačni luči. Pokaže se njegova globoka, brezmejna, silna in romantična ljubezen do Bogomile, ki je zmožna premagati tudi njegovo moškost in junaštvo. Mimi Malenšek je Črtomirovo usodo v svojem romanu že pred več kot pol stoletja na poseben način osvetlila, ko je sidrala prav v Prešernovem Krstu pri Savici. Značilnost njenih zgodovinskih romanov je prav v tem, da ne nastajajo po goli ustvarjalni domišljiji temveč po natančno preštudiranih zgodovinskih okoliščinah in njenega vživljanja v človekovo psiho. Za razliko od Prešerna, ki pravi, da se zaljubljenca nista nikoli več videla, pisateljica pušča odprto dver in možnost, ko Črtomiru položi v usta besede obljube, da bo se bo vedno znova vračalk k svoji Bogomili.
Romana Bolka je tako doživeto povedala eno lepših Prešernovih, Nezakonsko mati, nato pa pripovedovala Pravljico o Prešernu po predlogi Toneta Partljiča. Naša mlada bralca sta posegla po Vodniku, Gaja Dobravec s pesmijo ( Dramilo) in Andraž Aljančič s štirimi ugankami, ki sploh niso preproste. Je bilo potrebno dvojno branje in premislek.
Za konec smo slišali še dva odlomka iz povesti, ki jo je Mimi Malenšek napisala kot prvo, a je izšla kot zadnja, to je Marija Taborska.
Dva pesnika sta bila med nami in prebrala sta vsak svojo morda najljubšo pesem. Milan Debeljak in Jože Valenčič.
Dolenja vas, kjer je bralce povezovala Milenka:
V nedeljo, 10. februarja smo pod lipo v Dolenji vasi brali Prešernovo poezijo. Posamezne pesmi smo povezali z odlomki iz romana Pesnikov nokturno, avtorice Mimi Malenšek. Že deveti recital po vrsti je potekal v neposredni bližini hiše, v kateri je odraščala in že kot zelo mlada deklica sanjala postati pisateljica, kar se ji je tudi uresničilo. 8. februarja je minilo 100 let od njenega rojstva, od Prešernove smrti pa že 170 let. Ko beremo njuna življenjepisa in še bolje, njuna ustvarjalna dela, seveda v različnih časovnih obdobjih, se nam prikaže slika usodne povezanosti. Nekateri razumniki pravijo temu slučaj, drugi usoda. Najbolje pa je, da si vsak sam, zlasti pa mi Podbrežani, ob prebiranju Prešernovih pesmi in branju številnih povesti in romanov Mimi Malenškove, ustvari svoje mnenje.
V nedeljo torej, nas je poleg branja, neizprosno zalivalo iz oblakov. Že pred tem smo rekli: »Če bo rosilo, pa pridemo z marelo.« Malce smo se zarekli, kajti to je bilo pa le prehudo, kljub dežnikom. A vendarle smo zadevo speljali in prav je, da se tudi ob tej priliki podpišemo: Katarina Jekovec, Gal Mihelič, Anica Hvasti, Peter Grašič, Nina Drinovec, Tone Strlič, Štefan Grašič, Pia Drinovec, Nika Drinovec, Maj Tavčar, Mark Sajovic, Ema Grašič, Milena Vovko, Svit Tavčar, Sara Kidan, Sara Sajovic, Val Mihelič, Ema Mihelič, Nika Klančar, Lara Drinovec in Matevž Jekovec.
Seveda smo imeli fotografa, pomoč pri ozvočenju, pomoč pri sceni, pri pogostitvi in pri moralni podpori obiskovalcev. Hvala za lep, čeprav za zelo, zelo moker spomin.
Nedavni komentarji