Letos smo kulturni praznik zabeležili še na poseben način, saj smo 6.2.2018 gostili igralca Anatola Šterna, ki je bil izjemen v interpretaciji KRST PRI SAVICI.
Recital Prešernovega Krsta pri Savici v izjemni interpretaciji dramskega igralca Anatola Šterna nas je na poseben način zapeljal v ljubezensko in bivanjsko tematiko. Tudi domovinsko, ki je bilo kot nekakšno nadaljevanje recitala o domovini, ki smo ga še pred tem poslušali v cerkvi v izvedbi Milana Debeljaka in Alenke Fister.
Da velika pesniška umetnina, kar Krsta pri Savici zagotovo je, vedno na novo pritegne, nagovori in poskuša razložiti tedanje Prešernovo razumevanje sveta, lastne usode in usode njegovega naroda je zagotovo botrovala tudi scenaristu Zvonetau Šedelbauerju, ki je tudi prišel na prireditev.
Obiskovalci v dvorani so bili med izvedbo kot zamaknjeni in na koncu z močnim aplavzom dali vedeti, da nam je igralec odkril tudi težje dostopne dele mojstrovine, da nam je dal nekaj več s svojim podajanjem besedila in sporočila.
Uvodoma smo slišali še misel, da se naša dediščina tako ali drugače preplete, da se tudi ta dogodek dotika naše pomembne Podbrežanke Mimi Malenšek, saj se je Krsta pri Savici lotila v svojem delu Črtomir in Bogomila. Za razliko od pesnika, ki zaključi svoj ep z:« »Domov je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.« pisateljica pušča Črtomiru in Bogomili druge izhode z besedami, ki so ene najlepših ljubezenska izpoved v slovenski literaturi: »Ali si zatrdno vedela, da se bom vrnil, takrat, ko sem šel prvič od tebe?« Pokimala je. »Ali bi bilo mogoče, da se ne bi bil vrnil?« – »Ne, Bogomila! Svet se lahko prekolje na dvoje, jezero presahne in zvezde popadajo z neba, jaz pa se bom kljub temu vedno vračal k tebi.« – »Nikar ne govori tako velikih besed!«
Pisec uvoda, gledališkega lista in vodja projekta je bil Jožef Perne, za kar se mu je igralec ob koncu iskreno zahvalil. A beseda sinoči ni tekla le o Prešernovem epu, scenarist Šedelbauer je spregovoril že o novih načrtih, ki jih z igralcem kujeta ob pesnikovem Sonetnem vencu in drugih mojstrovinah, beseda je tekla tudi o globljem razumevanju pesnika nasploh. Zanimiva je bila ugotovitev, da ga zagotovo Gorenjci razumemo najbolj.
BRANJE POD LIPAMA
Včeraj smo pod obema podbreškima lipama, ki se nam zdita ena lepših odrov pod milim nebom, že osmič brali, recitirali in poslušali Prešernovo poezijo. No, tudi peli, saj se brez himne tak dogodek ne začne, pa tudi Kreslinovo O Vrba…..sta nekje do polovice zmogli naši mladi Gaja in Sara, potem pa….Pod obema lipama sta bila z nami Prešerna, ki dogodku dasta še posebno noto. V vseh teh letih se je na Taboru zvrstilo že preko 150 bralcev, nekateri so z nami vedno, drugi pridejo le kdaj pa kdaj, trtji se nam pridružijo na novo. Vedno pa je lepo, ker je iskreno, ker se bere in posluša zato, ker je naš veliki poet nekako v naših dušah, srcih. Želimo slišati pred 180 leti in več rojene pesmi. Taki so bili letos Soneti nesreče, ki smo jih po vrsti predstavili in prebrali. Potem pa so pred mikrofon prihajali bralci, ki so Poezije prinesli s seboj, nam prebrali iz njih svojo najljubšo Prešernovo, na koncu pa tudi nekaj svojih.
Kljub mrazu smo zunaj vztrajali več kot uro, nato pa nas je v topli dvorani čakala tolažba v obliki napitka in prigrizka. Tudi druženje tam je bilo PREŠERNO.
Iz nagovora Dace Perne, ki je branje povezovala pod lipo na Taboru, kjer so brali: Milan Debeljak, Sara Kavčič, Gaja Dobravec. Živa Rakovec, Alenka in Majda Fister, Erna in Elizabeta Mokorel, Romana in Ivan Bolka, Andraž Aljančič, Monika Jerala, Viktor Strlič, Jože Valenčič in Jernej jeglič kot Prešeren
»Pozdravljeni dragi obiskovalci, ki cenite besede, prepletene med seboj tako vrhunsko, da so nastale rime, iz katerih se je rodila pesem. Danes ste prišli sem, pod lipo, kjer se vsakodnevne poti, enkrat na leto spremenijo v oder pod milim nebom. Na njem se bere poezija. S svojo prisotnostjo ne izkazujete samo spoštovanja do našega, največjega pesnika, pač pa svojo narodno zavest ohranjate z dobrim vzgledom, ki ga podajate naprej mladim, svojim otrokom recitatorjem, pa tudi tistim, ki si letos še ne upajo stopiti pred mikrofon. Mogoče se bo to zgodilo drugo leto ali še kasneje ali pač nikoli. Zagotovo pa bo ostal spomin in v upanju tradicija, ki bo nove generacije vabila pod lipo, da berejo, da slišijo, da čutijo.
Dr. France Prešeren je pojem v slovenskem prostoru in tudi v evropski in svetovni literaturi. Je človek, ki je odločilno zaznamoval romantiko, za Slovence pa pomeni začetek slovenstva, slovenskega jezika in vsega tega, kar je z našim obstojem povezano. Dokler bomo Prešerna razumeli, dokler ga bomo brali, dokler bo Prešeren z nami živel, dokler bo Prešernov jezik slovenski, se govoril in pisal, toliko časa bomo Slovenci obstajali.
V Dolenji vasi in na Taboru pod lipami letos prebiramo Sonete nesreče. Da pa le-ti ne bodo osamljeni, pa še mnogo drugih pesmi, brez katerih slovenski praznik 8. februar nikoli ne mine.«
Iz nagovora Milenke Jekovec, ki je branje povezovala pod lipo v Dolenji vasi, kjer so brali: Ema in Peter Grašič, Ani Hvasti, Nina in Nika Drinovec, Milena Vovko, Maj Tavčar, Ema, Gal in Val Mihelič, Nejc Purgar, Marta Frantar, glasba- Zaž Hozjan, Štefan Grašič in Pia Drinovec, Prešeren je bil Tone Strlič.
»O Prešernu je bilo že veliko napisanega in povedanega. Obstaja celo veda o Prešernu, to je prešernoslovje, raziskovalci Prešernovega življenja in dela pa se imenujejo prešernoslovci. Pod to lipo beremo poezijo že osmo leto, pod njo smo poslušali Zdravljico že v zborovski izvedbi, iz nežnega ženskega grla ali moškega močnejšega. Brali smo jo v številnih jezikih. Brali smo sonetni venec, lansko leto Uvod h Krstu pri Savici, prebirali smo globoke izpovedne pesmi o neuslišani ljubezni, pesmi o ljubezni do domovine, hudomušne in nagajive. Lani smo prvič povabili tudi druge slovenske pesnike in njihove pesmi o ljubezni.
Danes pa bomo v ospredje postavili sonete nesreče, ki jih je France Prešeren napisal leta 1832, star torej komaj 32 let. Soneti so razporejeni smotrno, v njih odseva zaporedje spoznanj, ki ni naključno in ga ni mogoče obrniti.«
Nedavni komentarji