Nekaj utrinkov z 10. PREŠRNEGA DNE 2020 pod podbreškima lipama.
Tokrat sta nas prijazen dan in na novo polepšan taborski teren prijazno vabila realizirati namero, da beremo recital pod milim nebom in pod lipo. Prav tako je v Dolenji vasi na novo posajena lipa prvič pod svojo bodočo krošnjo doživela branje poezije največjega poeta.
Lepo število se nas je zbralo, saj so nekateri na Tabor prišli tudi zaradi razstave sveč. Drugi spet so bili naši prijatelji, recitatorji in poslušalci. Vsi pa zato, da bi spet prisluhnili največjemu slovenskemu pesniku. V začetku, kot se spodobi, smo poslušali Zdravljico- celotno. Na Taboru jo je bral Jernej Jeglič v vlogi Prešerna, pod lipo v Dolenji vasi pa v enaki vlogi Tone Strlič. Z njim so brali še Milena Vovko, Ana Novak, Sara Kidan, Nejc Purgar, Lara Drinovec, Nika Klančar, Sara Bohinc.
Kakor smo pred nekaj leti ob Prešernovih pesmih prebrali tudi nekaj ljubezenskih pesmi drugih slovenskih pesnikov, smo se tokrat posvetili DOMU in DOMOVINI. Pa ne zato, ker bi pri Prešernu našli premalo bogastva in lepote, pač pa zato, da odkrijemo še kak biser Slovenske besede. Po scenariju Milana Debeljaka so to bili: Janez Menart, Ivan Tavčar, Simon Gregorčič , Valentin Vodnik, Josip Murn, Dragotin Kette, Oton Župančič, Tone Pavček. Njihove pesmi in odlomke so na Taboru brali, Katarina Pirih, Ivan Bolka, Erna Mokorel, Romana Bolka, Metka Pretnar, Jožef Perne, Barbara Pogačnik, Daca Perne. Prešernove misli o domovini je bral Jernej Jeglič, vezne tekste pred posameznimi pesmimi pa Milan Debeljak. Potem pa so prišli na vrsto tudi prav vsi ostali, ki so prinesli s seboj knjigo Prešernovih Poezij. Taki so bili Marjanca Potočnik, Dana Perič, Jelka Blaznik roj. Jerala, Prešernovo O Vrba nam je zapel Franci Eržen, potem je kar dve pesmi skoraj igralsko recitirala Romana, nato eno pesem še Milan , brali pa še Joc, Ivan in Jernej. V eni uri se je tako v najlepši dvorani na Taboru zvrstilo veliko lepih pesmi, ki so bile prijetne za uho ter bogate za dušo in srce vseh nas, ki smo bili tam. S stojala, ki smo ga postavili pod lipo in ga okrasili s cvetjem v barvah slovenske zastave, nas je pozorno opazoval kip Franceta Prešerna, ki nam ga je že pred sedmimi leti poklonila Alojzija Tomič. Nekoliko vstran je plamen lesenega gašperčka pripomogel k domačnosti, na ograji pa je plapolala slovenska zastava, ki se je počutila ponosno ob domovinskih pesmih.
Nedavni komentarji