Cerkev Marije Sedem žalosti je dobila šest novih klekljanih prtov, v katere je vtkanih okoli 2500 ur dela s kleklji. Prte smo blagoslovili ob zvokih praznične pesmi in besede.

Anica Hvasti je dala zaobljubo, ki jo je v pol leta, mnogo pred predvidenim rokom, uresničila s prijateljicami klekljaricami, ki znajo z izkušeno in potrpežljivo roko med bucikami vrteti kleklje z belo in zlato nitko, po točno začrtani poti. Skupaj so izdelale šest prtov, v katere je všitih kar 96 čipk. Prti so z umestitvijo postali del taborske cerkve.

Ema Grašič je po scenariju Nataše Kne Leben v vlogi Taborske Urške nastopila v čisto novi obleki, ki jo je izdelala poznavalka Andreja Stržinar. Po prisrčni dobrodošlici številnim obiskovalcem je  v uvodu opozorila na prt izjemne umetniške vrednosti, ki je star čez osemdeset let in ga v cerkvi uporabljamo le za posebne slovesne priložnosti. Izdelala ga je Marička Beguš v tehniki rišelje z obrobo iz klekljanih čipk. Begušova, doma v Blekovi bajti v Britofu, se je tedaj zaobljubila Taborski Mariji, da bo izdelala oltarni prt v upanju na svojo ozdravitev, kajti hudo je zbolela za jetiko. Taborska legenda se na podoben način nadaljuje z Anico Hvasti, ki je ob rojstvu hčerke dala zaobljubo, da bo izdelala gobelin, sliko … svojo obljubo pa zdaj uresničila pri Mariji Sedem žalosti na Taboru. Še več, za klekljanje prtov so se tako zelo navdušile njene prijateljice iz skupine klekljaric, da je vseh štiriindvajset želelo prispevati svoj del. Namesto en prt izpod klekljev Anice Hvasti jih je bilo v komaj pol leta končanih kar šest: oltarni, daritveni, za ambon in mizico ter prta za stranska oltarja. Vanje je všitih 96 čipk, za vsako pa klekljarica potrebuje povprečno 25 ur. Poleg tega so posebne čipke drugačnih oblik, kot so monštranca, križi in vrtnice, zahtevale veliko več časa. Šivanje prtov je prevzela Anica Jankovec iz Žirov, ki se s klekljanjem ukvarja že od svojega sedmega leta in potrjuje, da se te veščine učiš vse življenje, kajti klekljanje ni le ustvarjanje bele čipke, klekljanje je umetnost, ki se vedno bolj širi iz Idrijskega in Žirovskega konca po vsej Sloveniji. Cerkev je tako obogatena s prti iz klekljanih idrijskih čipk, ki gredo ob bok slikam, freskam in kipom znanih in manj znanih ustvarjalcev sakralne umetnosti na Taboru. Blagoslov mojstricam teh umetnin in prtom je podelil domači župnik Janez Rihar. Klekljale so Silva Ambrož, Nada Begovič, Alenka Bogataj, Sabina Gros, Milena Hafner Jerič, Anica Hvasti, Anica Jankovec, Duša Jeršin, Zalka Jovanovič, Cvetka Kapitan, Marija Kern, Olga Kopač, Elvira Kralj, Milena Naglič, Mara Nizić, Anka Orehar, Urška Perne, Majda Sever, Marija Stare, Zvonka Trdina, Alenka Uranič, Slavi Valenčič, Lojzka Zdešar, Lana Zupanič in Francka Šubic. Vsem smo se zahvalili s pozornostjo v cvetu, novi zloženki in knjigi z imenskim posvetilom, ki govori o dani obljubi.

Tako se je legenda o taborski Urški, ki se je nekako začela pred štiridesetimi leti,  na nek način zopet ponovila.  Anica Hvasti, ki je dobila iskreno zahvalo za akcijo, ki je rodila tako izjemno dogajanje in zaključek, pa je bila ta dan na poseben način srečna v svojem srcu. Za občutke ve le ona, mi pa za novo obljubo, da bo v jeseni prevzela skupino za klekljanje, ki bo delovala pod okriljem našeg KD Tabor, česar se mnogi že zelo veselijo. Tako se ta izjemno lepa in prefinjena umetnost seli tudi  k nam.

Koncert “Zvoki božiča” je povezoval Bojan Pogačnik z izborom misli o glasu in zvoku. Pevce MePZ Lipnica z barvitimi glasovi vodi Metka Soklič in iz njih zna izvabiti čisto pevsko intonacijo, ki smo jo uživali v devetih pemih.Pritrkovalci so nas razveselili z ritmičnimi in melodičnimi glasovi zvonov, ki jih je obogatil Simon Eržen, ko je obudil nekaj starih kamnogoriških kolednic (Cesarja rimskega in Zbudi se Jeruzalem). Organist Jaro Ješe je iz orgel našega Petra Rojca izvabil množico orgelskih glasov in mogočnost zvoka. Zahvalili smo se mu s šopkom, tako kot vsem ustvarjalcem koncerta. Še pred tem pa se je Jernej Jeglič, ki je koncert tudi organiziral, z nekaj besedami iskreno zahvalil voditelju in glasbenikom, ki izjemno upravljajo s svojimi glasovi, orglami in zvonovi. Za lep zaključek so iz vseh prisotnih v obliki ljudskega petja v zastrti svetlobi izvabili najlepšo božično pesem.

Izšla je zloženka Oltarni prti, ki se po formatu in obliki zgleduje po tisti izpret petih let, ki je govorila o taborskem križevem potu in novo poslikanih kapelicah. Za to, novo zgibanko, je fotografije prispeval Joc Perne, besedilo napisala Daca Perne, oblikoval pa Matic Šefer.

Oltarni prti so umetnine drugačne vrste kot slike in kipi. Slednjim le kdaj pa kdaj obrišemo prah, prte pa je potrebno prati, likati, škrobiti, jih natančno menjavati. Vse to znajo, so delale in zmogle naše tri gospe, ki smo se jim zahvalili s priznanjem in šopkom. Francki Strlič za 25 letno skrb za taborsko cerkev, Marici Guštin za 14 letno delo s prti v farni cerkvi, Mileni Vovko pa za sedanjo skrb za prte na Taboru, v farni cerkvi pa za šivanje bander in oltarnih zaves ter prenove notranjosti tabernaklja.

Druženje v Pirčevi dvorani ob vonju kuhanega vina in polnih mizah slanih in sladkih dobrot, ki smo jih pripravili s pomočjo  podbreških gospodinj in nekaterih klekljaric, je trajalo v pozne ure. Ker so bili z nami pevci, se je tudi pelo in seveda času primerno izrekalo dobre želje. Med mnogimi se je ujela tudi tale; ker vetra ne moremo spreminjati, je potrebno prav nastaviti jadra, da ulovimo zadovoljstvo in mir v srcu, ki se začuti po dobro opravljenem delu. In ta večer se je to čutilo. Nekaj je k temu dodala tudi primerna zunanja osvetlitev na taborskem gričku, saj je predbožični čas najbolj tisti, ko morajo drobne lučke nadomeščati sonce. Ta pa takrat še posebej žari v srcih, v stiskih rok, objemih, v podarjanju. Mar ni bilo tisti večer veliko podarjenega? Ja, bilo je in bo ostalo v srcih, ko bomo ugasnili praznične luči.

Zapisala: Daca Perne