Lani v decembru smo se poslovili kot prijatelji in letos nov dogodek začeli v znamenju prijateljstva in izdajo nove knjige v ciklu Znameniti Podbrežani.
Ker se naša želja po odprtju spominske sobe pisateljici Mimi Malenšek do želenega datuma ob letošnjem kulturnem prazniku ni mogla uresničiti, smo se še v zadnjem trenutku odločili za izdajo poezije Branka Jegliča, kar je bilo planirano že v lanskem letu, a zaradi bolezni odloženo. Čas, ki je bil na razpolago, je terjal hitre odločitve in še hitrejše timsko delo. Prvotno idejo o 50 straneh zbrane Brankove poezije s strani Srečka Kosovela v rokopisu njegove matere Marije smo prekoračili kar trikratno. Gospa Beatrce Jeglič je hranila obširno gradivo in še nekaj dodala na novo, Nataša Kne Leben je iskala podatke v mnogih slovenskih delih, ki so se dotikala Kosovela in Jegliča, njeni dijaki 3. letnika mednarodne mature Gimnazije Kranj pa so neutrudno prepisovali. Knjigo je sproti lektoriral dr. Jože Gasperič, oblikoval Matic Šefer in počasi je dobivala končno podobo, še posebej, ko je bila že znana naslovnica, ki jo je potrebno videti tudi v simbolnem pomenu.
Ob že znanih podatkih o Branko Jegliču, da se je rodil 17. februarja 1903 v Gorici in umrl 5. septembra 1920, da je pokopan je v Podbrezjah in je bil njegov oče Andraž Jeglič pravnik iz Podbrezij, da se je družina v Podbrezje pogosto zatekala pred viharjem prve svetovne vojne ali pa je Branko v Podbrezjah preživljal počitnice, da se je pod sonete podpisoval s psevdonimom »Podbreški«, se je ob pripravi knjige odstiralo ne odstrto. Jeglič je bil svobodomiseln, nenavadno zrel mlad mož, vizionar, ki je nagovarjal slovenski narod k enotnosti in složnosti, da bi se lahko dvignil iz svojega tisočletnega suženjstva, kot se je izrazil. Vzporednice s Prešernom so se kazale kar same od sebe in prav tako vzporednice o njegovem prijateljstvu z Matijo Čopom, tako kot Jegličeve s Kosovelom. »Ti dve prijateljstvi bosta rdeča nit prireditve ob kulturnem prazniku«, smo rekli, in gradili naprej. Povezovali in pripravljali smo nastopajoče iz treh koncev. Naše osnovnošolce iz PŠ Podbrezje, gimnazijce tretjega letnika mednarodne mature iz Kranja in literarno pevsko skupino KD Tabor. Mladi so se prvič srečali na generalki in vedeli smo, da bosta energija in srčnost zmogli naredit prireditev, ki bo imela dušo, kot se je naslednji dan izrazila neka gostja. Odlično sta svojo vlogo opravila tudi tonski mojster in mojster luči, saj je bilo potrebno izmenično osvetljevati tri prizorišča skozi pet prizorov.
V nabito polni dvorani so mladi skozi branje del Franceta Prešerna, Matije Čopa, Srečka Kosovela ter seveda Branka Jegliča predstavili njihov odnos do poezije, umetnosti, slovenstva, aktivizma in ljubezni pokazali, da so bili kljub različnim obdobjem somišljeniki.
Branko Jeglič je bil Kosovelov mladostni in literarni mentor. Spoznala sta se, ko je leto dni mlajši Brankov brat Sergej domov pripeljal sošolca Srečka in nemudoma sta se dva duhova, dve duši prepoznali. Navduševala sta se nad enakimi stvarmi, nad umetnostjo v vseh oblikah, Jeglič je bil odličen pianist, ki je celo skladal melodije in se z vso strastjo predajal glasbi, najraje je imel Beethovna in Chopina. Kosovel je igral violino, Jeglič se je preizkušal tudi v slikarstvu, oba je družila želja po obilnem branju. Ujela sta se pri delovni etiki. Srečko Kosovel je pisal in objavljal že prej, a pod vplivom Branka Jegliča se je bolj začel zavedati političnih in družbenih razmer. Kar težko si danes zamišljamo, kako mlada sta bila, saj jima je bilo petnajst in šestnajst let, pa sta se že izkazala z močno družbeno angažiranostjo in ustvarila tako bogati literarno zapuščino. V dijaškem krožku Kres, ki ga je ustanovil Jeglič leta 1918 in združeval dijake s takratne ljubljanske realke, so objavljali prozo in poezijo in se zavzemali za združeno Slovenijo. Potem smo v kratkem intervjuju z Natašo Kne Leben spoznavali Branka Jegliča še podrobneje, ko je pripovedovala, kako močno je vplival mladi Branko Jeglič na leto dni mlajšega Srečka Kosovela in kako neverjetno močno je postalo nuno kratko, devetmesečno prijateljstvo, ki se je Kosovelu zdelo kot devet sekund. A žal je bilo prijateljstva, ki bi lahko postalo eno tistih plodnih prijateljstev, ki jih pozna slovenska literarna zgodovina, nenadoma konec, ko je 17-letni Jeglič leta 1920 nepričakovano umrl. Zdelo se je, da ga je življenje dalo le za pokušino. Za njim so žalovali domači in prijatelji, posebej Kosovel. Njegovo zbirko poezije in proze Roža v viharju je dve leti po njegovi smrti uredil in napisal uvod. Vse to je čakalo skoraj sto let, da je bilo naše društvo tisto, ki je pripravilo spominsko – dokumentarno izdajo, ki vsebuje prvič objavljeno Jegličevo literarno zapuščino, kakor tudi prvič objavljeno uvodno besedo Srečka Kosovela. Z rokopisom matere Marije Jeglič, ki je sinove pesmi skrbno prepisala, so se pod vodstvom prof. Nataše Kne Leben spopadli dijaki 3. letnika mednarodne mature Gimnazije Kranj, ki so stari prav toliko kot sta bila takrat Jeglič in Kosovel.
Za konec prireditve smo prihranili predstavitev knjige Roža v viharju. Ko sta pred nami stali na odru Nataša Kne Leben, ki jo je držala v roki in ob njej gospa Beatrice Udovič Jeglič, brez katere knjige ne bi bilo, in ki ni mogla skriti veselja, so enaka čustva prevevala tudi nas ostale. Vedeli smo, da je natis knjige dragocen, ker z njim Jeglič končno prihaja v register slovenskih književnikov in bo zdaj njegovo delo dostopno javnosti. Enakega mnenja je bil prof. Pibernik v pismu Nataši. Tudi slovenski literati so vedeli za delo, saj je novico o knjigi na spletni strani SlovLit objavil prof. Miran Hladnik. Pred prireditvijo samo bili poleg pozdravnih pisem iz ministrstev in literarnih društev posebej veseli pisma državljana Evrope in primorskega Slovenca Borisa Pahorja. Pesnik Tone Kuntner pa nam je poslal obsežno sporočilo, ki pravi, da iz vsebinskega vabila veje iskrena mladostna predanost literaturi, prijateljstvu in slovenstvu, saj sodelujejo mladi in mladost je upanje. Predsednica komisije za Kulturo v občini Naklo, Sandra Smodič se je v pozdravnem nagovoru dotaknila Prešernovega lika, nekaterih znanih Podbrežanov in pohvalila delo društva. Slavnostni govornik je bil župan Marko Mravlja, ki je spregovoril nekaj besed o prazniku in ob koncu zagotovil, da bo še naprej po svojih najboljših močeh podpiral kulturne programe. Ja, ta program je ta večer občino Naklo postavil na slovenski literarni zemljevid. Roža v viharju je prišla od tu in Srečko Kosovel ji je dal ime. Prijatelju Branku je nosil rdeče rože na grob in ga v zadnjem nekrologu primerjal s prerano uvelim cvetom. Zdaj pa je čutiti, kot da je cvetne liste dvignil vihar. Naj bo to knjiga in literarni vihar naj jo nese med ljudi.
Vredno jo je vzeti v roke, da v Branku Jegliču odkrivamo mladega človeka, pesnika, zagledanega v vse lepo in pozitivno, poosebljeno hrepenenje, dušo, ki si išče drug svet, svet bitij, ki se še niso zavila v laž. Umrl je prekmalu, da bi nam zapustil obširen pesniški ali pisateljski opus, ni pa umrl prekmalu, da nam nebi tudi v naš čas poslal sporočilo in nas nekaj naučil. Najprej Kosovel in na predvečer kulturnega praznika še Nataša, sta nam odkrivala to občutljivo dušo, ki sporoča, kaj bi v življenju morali postavljati na mesto pred materialnim. Ja, pred kulturnim praznikom smo slavili te vrednote. Da bi jih vedno! Tisti večer nam je bilo v pomoč bogastvo sporočenega iz naročja mladih. Vzeli smo, kar nam je bilo ponujeno v duhovno hrano in odnesli s seboj.
Podbrežani smo prepoznali poklon Branka Jegliča vasi njegovega očeta in se mu poklonili nazaj.
Zapisala Daca Perne
Fotografije: Joc Perne
Nedavni komentarji