V letu 2017 smo se v KD Tabor odločili, da bomo legendo o Taborski Urški predstavili še v obliki kamišibaj obliki. To  je poseben pripovedni medij ko se zgodbe pripovedujejo ob malem namiznem odru in ob ilustracijah oz. slikah, ki se izmenjujejo v okencu. Še posebno je bil kamišibaj popularen na Japonskem pred drugo svetovno vojno in med njo. Kamišibajkarji so kar na ulicah ob lastnih ilustracijah in pripovedovanju zgodb služili kruh in razveseljevali otroke. V Slovenijo je ta umetnost prišla šele pred 4 leti, a postala izredno priljubljena.

V KD Tabor smo Legendi o Taborski Urški  doslej posvetili že kar tri knjige. Prva je bila slikanica, ki jo je leta 2003 zasnoval Jožef Perne, ilustrirala pa Katja Rakovec in Zdravko Purgar, v drugi je leta 2006 Milan Debeljak legendo predstavil kar v pesnitvi, v tretjo knjigo pa smo leta 2009 postavili besedilo za igro dramaturginje Eve Kraševec in ilustracijo po slikah Barbare Pogačnik. Za našo Urško smo leta 2014 dali izdelati tudi obleko in v njeni vlogi že 3 leta nastopa Ema Grašič. Zdaj pa želimo, da naša legenda zaživi še v obliki »papirnate drame« ali kamišibaja na papirnatem odru. Le tako je lahko večkrat predstavljena, saj spektakla enourne igre na prostem, ki je bil odigran leta 2006 in 2007 (delno še 2012) ne moremo zlahka ponoviti.

Zato se je v januarju rojena ideja začela kaj hitro uresničevati, ko je Daca poklicala Gašperja Dobravca, če bi nam izdelal mali leseni oder. Brez njegovega DA, ko je bil v nekaj tednih odrček izdelan, in kasneje še visoke mize Staneta Aljančiča, bi težko nadaljevali. Takoj smo se lotili tudi izbire slik in besedil, kar je pripravil že Jožef Perne. Kar je manjkalo od slik Zdravka Purgarja smo dodali na slikarski delavnici z Barbaro Pogačnik, ki je  poslikala tudi oder –kamišibaj. Še prej smo upoštevali nasvete priznane Alje Kump, ki nas je obiskala v februarju na Taboru in nam pripovedovala, kako tako umetnost goji ona sama. Na našo avdicijo je prišlo več otrok, zato je Daca razdelila vloge med sedem nastopajočih in vključila tudi zaigrani del. Tako je naša predstava postala nekaj posebnega in bolj slikovitega od same pripovedi. Kasneje se je k skupini priključil še Tone Strlič in postali smo kar kamišibajkarji. Verjeli smo, da bo tudi tako predstavljena prelepa legenda ponovno zaživela in zgodilo se je tako, saj smo v letu 2017 odigrali 8  ponovitev, kar veliko presega katerokoli našo predstavo doslej.

Prvič smo se predstavili že 6. marca na ZČ našega društva, kjer sta nas videla tudi župan in župnik. No, naslednje predstave so bile le nekoliko boljše od te prve, saj smo se za vsako malo bolj potrudili in izučili. Drugič smo legendo na kamišibaj odru predstavili v Kulturnem domu našim malim gledalcem, ki so 7. aprila prišli tudi na velikonočne dalvnice in razstavo VLAK slikarjev KUD Dobrava Naklo. Potem so nas povabili v Kranj na Teden ljubiteljske kulture (TLK 2017), kjer smo ozvočeni igrali  tretjo predstavo 17. maja na odru pred Prešernovim gledališčem. Četrti nastop je bil v Naklem v okviru dogodka Na vasi se dogaja (NVSD 2017), kjer smo se z glasom v vetrovnem vremenu 17. junija trudili na odru pred cerkvijo po vseh drugih nastopih naših mladih.  Po počitnicah smo obljubili delovni obisk v Domu sv. Martina v Bohinju, kjer domuje naš bivši župnik msgr. Janez Rihar. Predstava je odlično uspela in razveselila tolike obraze 19. novembra skupaj s tremi filmi o naših cerkavah in kapelicah. K sodelovanju so nas povabili tudi rotarijci RK Tržič Naklo, da bi z njimi pripravili Miklavževanje v dveh domova starejših, kjer smo spet uporabili  še novo ozvočenje z  naglavnimi mikrofoni, da bi nas starejši bolje slišali. V istem dnevu (3. decembra) smo odigrali našo šesto in sedmo predstavo. Prvo v Domu starejših občanov v Naklem, nato pa še v Domu Petra Uzarja v Tržiču. Na vse zadnje tri predstave smo odšli z gasilskim kombijem našega PGD Podbrezje, saj smo prevažali kar 5 škatel za ozvočenje z mešalno mizo, naša stojala za mizo, kamišibaj oder in vse rekvizite z oblekami za igralce in harmoniko.  Osmo predstavo v Waldorfski šoli smo najprej odklonili zaradi dopoldanskega termina. Ko pa so otroci z navdušenjem povedali, da bodo lahko za nekaj ur izostali od pouka (smo napisali opravičila, ki so bila izjemno lepo sprejeta), smo osmo predstavo odigrali še na Miklavžev dan, 6. decembra.

Verjamemo, da smo tako lepo legendo, ki govori o dani obljubi in hvaležnosti, predstavili dovolj široki publiki, ki  nas je vedno nagradila z iskrenim aplavzom. Naše mlade igralce pa so nastopi povezali v prijateljstvu in vzajemnosti, kar  ni zanemarljivo. Kamišibaj oder bomo v prihodnosti zanesljivo še uporabili, saj ponuja lepe izrazne možnosti, še za kako drugačno sporočilo.

Besedilo: Daca Perne

Galerija

 

Povej naprej... Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone