V petek, 14. septembra 2012 so vsa podbreška društva pripravila prelep sprejem našemu para olimpijcu Darku Đuriču.
Tokratna para olimpijada je bila za nas Podbrežane posebna in navdušujoča prav zaradi Darka. Iz Londona se je vrnil kot zmagovalec, čeprav brez medalje, saj je bila njegova kategorija združena z manj hendikepiranimi tekmovalci. Kljub temu pa se lahko pohvali z vrhunskimi rezultati – osvojil je četrto mesto, dvakrat je bil peti in enkrat šesti. Slovenski plavalni para olimpijski svetovni rekorder na 50 m delfin je z rezultati, ki jih je dosegel v Londonu, zadovoljen, saj je dosegel vse načrtovano in še več. Sam opaža, da so tokratne igre mediji pokrivali najbolje doslej, da so bili posledično para olimpijci opaženi. Še posebej se je to opazilo prav pri njem, saj je po množičnem sprejemu na Brniku s strani Podbreških navijačev in domačih vse naslednje dni preživel na različnih TV in radijskih postajah. A Darka imamo predvsem radi tudi v Podbrezjah in to že od malega, odkar je prišel v svoj novi dom k Debeljakovim. Mami Veronika pravi, da si je ob prvem obisku najbolj zapomnila njegove črne očke. Pa bo kar držalo, saj se prav v njih skriva njegova posebna volja in energija, doseči in biti vse to kar danes je. V juniju je Darko dobil bronasto plaketo občine Naklo in morda ga je takrat kak občan opazil prvič. Tri mesece po tistem, pa osvaja srca vseh navijačev in opazi ga ves športni svet. A Darka mi v Podbrezjah poznamo že polnih 21 let zato, ker je bil njegov prihod povezan z zgodbami, ki prav nič niso običajne, tako kot ni običajen Darko in ne njegova nova družina. Pa vendar je Darko med nami živel, kot bi bil popolnoma običajen in taka je bila njegova komunikacija z okoljem. In ker je ravnal tako kot je, smo se vsi mi nanj odzivali pozitivno in še več, navdušeno. Tako vzdušje je vladalo v petek na Kočarjevem vrtu. Na posebej pripravljenem in okrašenem odru, kamor je prišel Darko v spremstvu prijateljice Neže, ki mu je le malce pomagala z zapravljivčka skozi špalir ploskajočih vaščanov in prijateljev. Brat Tomaž je po predpripravah z Jernejem Jegličem in organizacijsko ekipo program vrhunsko povezal z vsemi nastopajočimi, ki so o Darku govorili le v superlativih. V imenu podbreških društev ga je nagovorila predsednica KUD-a Mojca Brezovec, predstavnik kluba Gorenjska banka Radovljica, ki mu omogoča treniranje, je obljubil pogoje v bodoče, župan Naklega Marko Mravlja se ga spominja še kot malčka, ki ga preseneča vse do danes, župan Radovljice Globočnik je bil prej v njegovih trenerskih vrstah…. Od trenerja Bora smo nekatere stvari slišali prvič in prav vse povedano je pripovedovalo o veselem, odgovornem in na trenutke zabavnem vzdušju, ki je med njima in se je razširilo med prisotne. Pomagala je tudi harmonika. Pelo se je, najprej najmlajša kulturnika Monika in Andraž, s prisrčno očetovo pesmijo, ki mu jo je posvetil že pred mnogo leti in potem še Tomaž, ki mu je pomagala kar vsa množica prisotnih. Vmes se je delilo pecivo, ki so ga praktično prinesle skoraj vse podbreške gospodinje in kuhal se je golaž na posebnem stroju iz Doba. In Darko je rekel, da je luksuz živeti v taki vasi, kjer živi in trener je potrdil, da pred startom reče, da plava za Podbrezje. Zdaj bo lahko imel pri sebi še občinsko in slovensko zastavo, da jo kjerkoli pokaže, kot mu je priporočil naš župan. Videti je, da je Darko postal zvezda, a sam se ne obnaša prav nič zvezdniško. Resno, zadržano in preudarno, predvsem pa pozitivno naravnan odgovarja na vprašanja in tu pa tam v zrelosti presega izpraševalce same, ki ga vabijo na najrazličnejše sprejeme in oddaje.
Nedavni komentarji