Spominska slovesnost se običajno začne s prihodom častne čete PGD Podbrezje in Žeje in zapeto himno našega CMP zbora. Tudi letos je bilo tako, ko se je na časovnem traku poslovil še en dan  in je celo prenehalo deževati, tako da se je slavnostni govornik Stane Mihelič, ki sta mu zelo blizu in pomembni slovenska beseda in zgodovina, lahko z naslednjimi besedami poklonil bistriškim žrtvam iz leta 1942. “Čeprav je danes nebo prekrito z oblaki in je natrosilo dežja, je naše upanje v novem jutru, ki bo prineslo sonce v naša srca. Počivajte v miru!” Velikokrat je Stane Mihelič sprejel vlogo govornika in tudi tokrat so bila njegova sporočila podprta z zgodovinskimi dejstvi, povedana v bogati izraznosti slovenskega jezika in opremljena z opazno barvo in intonacijo glasu, ko je poskušal dojeti dejanje pred 72 leti, ko se je dan nagibal h koncu, tako kot včeraj, danes in se bo jutri. Nihče takrat ni slutil, da se bo topel, julijski večer spremenil  v morišče, ožarjeno z ognjenimi zublji in da bo  vroč julijski dan prinesel smrt, strašno dejanje, ki bo za dolgo časa  zasekalo v spomin in srca prebivalcev te doline in bližnjih vasi. Ko so predstavniki ZB Naklo ob vznožje spomenika, na katerem so bile namesto prelepe bakrene skulpture, zastave (kajti tudi ta spomenik ni ušel tatovom na baker), se je zaslišala Balantičeva pesem v Teovi interpretaciji, nato Tiborjeva in Teova, ko sta recitirala 2 in 12 kitico Borove pesmi Šel je popotnik skozi atomski vek. Sledila je Župančičeva Duma in nato pesem zbora z naslovom Lastovki v slovo s solistko Tadejo. Maj in Lucija sta posredovala vedno in večno lepo Minattijevo- Nekoga moraš imeti rad. Tudi pesem S. Makarovič –Danes, je bila pomenljiva tam in takrat, ko se ji je pridružila Župančičeva Domovina. Pevski zbor je zapel še dve večno lepi in otožni pesmi Nmau čez izaro in Lipa zelenela je. V organizaciji občine Naklo, ki jo je zastopal podžupan Albin Golba, je kulturni del v celoti prevzela Milenka Jekovec in program tudi vodila. Pri tem so ji pomagali mladi recitatorji Maj Tavčar, Lucija Bačič, Teo Kramar, Tibor Brvar. S flavto je slovesnost polepšala mlada Lucija Bačič. Ja, mladim naj bi s takimi slovesnostmi sporočili, da vsaka vojna pušča rane, ki se ne zacelijo zlahka in nobena ni vredna žrtev, ki ob tem trpijo. Posledice so vedno hude in take spominske slovesnosti naj bi bile priložnost, da se nad njimi zamislimo, gremo v globino in si srca napolnimo s sočutjem.

Ko dobrave se mrače,

k meni spo glasovi tihi

kakor tožbe tajni vzdihi

src, ki v žalosti žive.

So bili uvodni stihi Josipa Murna, ki jih je povedala Milenka in s katerimi se je slovesnost začela, a v reportaži so z namenom zapisani na koncu.

Zapisala Dragica Perne

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email