V soboto, 21. julija 2012 od 20h je bila na vrhu Jurčkovega klanca spominska slovesnost ob 70 letnici vojne tragedije in  bistriških žrtev.

Slavnostni govornik je bil gospod Stane Mihelič, ki se je z izjemno tenkočutnim govorom najlepše poklonil žrtvam te vojne tragedije. Petdeset nedolžnih življenj je ugasnilo na tem klancu in neizbrisno zaznamovalo srca svojcev in vseh nas, ki jim vsako leto na tem kraju rečemo, da jih nismo pozabili. Pesmi so zapeli pevci CMPZ Podbrezje pod vodstvom Majde Kozjek, recitirala sta Milenka Jekovec in Stane Mihelič. Prapore, promet in parkirišča so urejali gasilci iz Žej, Podbrezij, Naklega in Bistrice.

Govor gospoda Staneta Miheliča:

Pred sedemdesetimi leti, so na soboto pred svetim Jakobom odjeknili streli partizanske trojke. Zaustavljen je bil nemški oficirski avto, ki je vodil nemško kolono tovornjakov v Poljansko dolino, da bi zaustavili partizansko vstajo. Okoli enajste ure zvečer so obkolili Jurčkovo, Rantovo in Petrovo domačijo na Bistrici, češ da so streli prišli iz teh hiš. Postavili so deset moških v vrsto, matere in otroke so odvedli na vrh tega klanca, na mesto, kjer se sedaj tovori hlodovina. Med desetimi v vrsti je bil tudi Jurčkov Peter, visokorasel fantič pri štirinajstih. K njemu je pristopil nemški vojak koroškega porekla in ga vprašal, koliko je star. Po Petrovem odgovoru ga je premestil med mame in otroke, tako je Jurčkov Peter preživel ravno sedemdeset let, ker smo ga prejšnji petek položili na večno njivo miru.

Mame in otroci so do štirih zjutraj zastražene gledale, Jurčkova, Rantova, Petrova in Simoničeva,kot koklje s piščeti so trepetale, kako jim ognjeni petelin spreminja domačije v pepel, potem so lahko šle, kamor jim je kazala pot, k sorodnikom, k dobrim ljudem, k sosedom se ni dalo in upalo. Devet moških: tri gospodarje, hlapce, žagarje in mlinarje so pobili in jih zakopali kar ob pogorišču hiš na Bistrici.

Ker je pod partizanskimi streli podlegel nemški oficir, je bil odmerjen vojaški davek: petdeset talcev za enega nemškega oficirja. Zato so pripeljali okupatorji petdeset zapornikov iz Begunj. Da bo strah zalegel dovolj, so bili ti zaporniki izključno znani fantje, možje in očetje iz bližnjih vasi: Ljubno, Križe, Duplje, Leše, Palovče, Brdo. Kri postreljenih je pritekla z vrha klanca do Froncove hiše na Bistrici, te hiše danes ni več, stala je tik ob kapelici tu spodaj v dnu klanca. Še tisto noč so seveda nemški tovornjaki nadaljevali v Poljansko dolino.

Po vojni so Jurčkovi, Rantovi in Petrovi zgradili na novo domove, Petrovi so se morali okoli leta 1960 umakniti, ker je stekla nova gorenjska magistrala po njihovem zemljišču.
Vojna je vedno hudo zlo. Prva svetovna je potekala na frontah in ni posegla po življenju civilistov na vasi in po mestih. Druga svetovna vojna je bila totalna, ker je zaradi predvojnih razprtij posegla med civilno prebivalstvo. Okupator je spretno izkoristil naše razprtije, čemur so mnogi iz strahu pred krutostjo, nasedli. Okupacijske sile so hotele preprečiti partizanstvo, uvedle so osebne izkaznice, odmerjale državljanstvo, zahtevale hauslisto-seznam bivajočih v posamezni hiši. Fantje pa so bežali v gozdove. Imeli so pred seboj tri vzroke: ne bi radi šli v nemško vojsko in padali daleč na vzhodni ali zahodni fronti za tuje interese, po domačem prepričanju pa so viseli med levico in desnico, v gozdove ali v vaške straže.

Tako smo brali in poslušali našo zgodovino generacije, ki smo bile rojene po drugi svetovni vojni. Nimamo pravice soditi in ocenjevati podvigov in napak vojska, imamo pa veliko občečloveško dolžnost, da se vsaj enkrat na leto ustavimo pred imeni, katerim so bila ukradena življenja. Kaj je zakrivil Rantov žagar, Jurčkov mlinar ali Petrov gospodar. Kaj so nečloveškega storili talci iz Begunj.

Človek je bitje krvi in mesa ter sorodstva in bližine obložen s pravičnim sodnikom, z vestjo. Če slišimo za masaker v Afriki, dojamemo kot novico o vremenu. Če zvemo, da se je ponesrečil sosed, se le zaustavimo. Če doživimo nasilno smrt moža, sina, brata, takrat pa obsojamo.
Nič ne bomo z obsojanjem spremenili in vrnili. Z našim kratkim molkom, jih bomo človekoljubno počastili. Mirno spite, nismo vas pozabili.

Fotoreportaža

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email