V soboto zvečer, 25. julija 2015 ob 20h smo se tako, kot vsako leto , spet zbrali pri obeležjih na bistriškem klancu, da bi se ponovno spomnili bistriških žrtev in se jim poklonili. Spominsko slovesnost je pripravila s pomočjo podžupana Albina Golba Milenka Jekovec in jo stkala v vsebinsko celoto. Začela je s pretresljivimi verzi letos umrlega Slavka Avsenika: Ti dolina zelena, s krvjo prepojena , oj Draga, te vedno bom ljubil, nikoli pozabil ne bom. Milenka je nadaljevala z besedami, da je bil veliki glasbeni umetnik doma v Begunjah, kjer so bili med drugo svetovno vojno zloglasni zapori: Siva, grozljiva hiša zamreženih oken. Kriki so se slišali iz nje. Ali je zunaj sijalo sonce ali rosil dež ali je padal sneg ali je na drevju poganjalo popje ali so ptice v poletnih jutrih hitele žgoleti svoje edinstvene koncerte, v hiši z zamreženimi okni je prebivalo trpljenje, strah, mučenje in le malo, malo upanja. Velika vrata so se odpirala in zapirala. Odpirala, ko so jih pripeljali in zapirala, ko so jih odpeljali. Tudi takrat, ko so jih odbrali izmed jetnikov petdeset, mož, fantov, doma iz Sebenj, Kovorja, Dupelj, iz vasi, tukaj okoli. Okupatorju ni bilo zadosti treh požganih domačij, devet mož in fantov postreljenih ob pogorišču, ni mu bilo zadosti. Še je moral moriti, še je morala teči kri. In je tekla, v obcestni jarek tu doli. Tovornjak, ki je po moriji odpeljal mrtve, je puščal sled, po Bistrici, Srednji vasi, po Gobovcah in naprej. S krvjo prepojena Draga, okrvavljena Bistrica, Slovenija. Pozdravila je vse prisotne in še posebej predstavnike Občine Naklo, predstavnike Združenja borcev za vrednote NOB občine Naklo, zastavonoše, predstavnike KD Tabor Podbrezje, predstavnike ostalih društev občine Naklo, predstavnike prostovoljnih gasilskih društev Podbrezje, Žeje-Bistrica, Duplje in Naklo. Povabila je predstavnike ZB občine Naklo, da položijo venec in da se z minuto molka poklonimo spominu.
Vlogo slavnostnega govornika je letos sprejel poslanec SDS v državnem zboru Republike Slovenije Branko Grims, ki je v svojem govoru poudaril, da so žrtve vredne spomina, vse časti in vsega priznanja, ne glede na to, čigave žrtve so in kdo so ti ljudje bili. Vsak človek je namreč dragocen, življenje pa je najvišja vrednota – tudi vsak izmed žrtev je bil namreč človek, ki je imel družino in bil kruto iztrgan iz svojega okolja. Grims je v zaključku poudaril dve sporočili, in sicer da naj nikdar več nihče več ne doživlja zla, ki je bilo povzročeno v vojnem času, in naj vojne ne bo nikoli več, saj je vsaka vojna sama po sebi zlo. Milenki so pri izvedbi kulturnega programa, ki so ga sestavljale pesmi Neže Maurer, Toneta Pavčka, Slavka Ivančića in Slavka Avsenika pomagali mladi Podbrežani: sošolci Nina Drinovec, Sara Kidan in Maj Tavčar, ki se poslavljajo od podbreške šole, saj gredo v šesti razreda OŠ Naklo, Gal Mihelič, najmlajši med njimi pa v četrtega. Z cerkveni mešani pevski zbor Podbrezje, ki ga požrtvovalno že mnogo let, skupaj s svojo sestro Majdo vodi zborovodja Janko Kozjek. Cerkveni mešani pevski zbor Podbrezje, ki ga požrtvovalno že mnogo let, skupaj s svojo sestro Majdo vodi zborovodja Janko Kozjek, je zapel štiri pesmi, med katerimi je solze v oči privabila pesem z naslovom Mati piše pismo belo. Ob koncu, ko je povabila: »Ob letu osorej, pa na snidenje!« je Milenka prebrala še prelepo besedilo pesmi z naslovom Ko mene več ne bo in se zahvalila vsem nastopajočim ter poudarila prijazno gesto Aljančič Toneta, vnuku ustreljenega gospodarja Rantove domačije, ker je prostovoljno obnovil klopce na tem prostoru.
Milenka Jekovec
Foto Joc in Daca Perne
Nedavni komentarji