V soboto, 24. novembra 2018 smo v Kulturnem domu doživeli poseben preplet sv. Jakoba in Franca Pirca. V gosteh je bil zbor sv. Jakoba iz Kamnika, kjer je rojstni kraj Franca Pirca. Posebno lepo je bilo poslušati krajši predavanji o slovenskem in španskem kaminu, to je poti do cerkva sv. Jakoba in hkrati poti do sebe. Veliko novega smo izvedeli tudi o Francu Pircu, o čemer govori pravkar natisnjena knjiga prof. Boga Brvarja na 620 straneh. Videli smo relikvije prve Pirčeve cerkve v Minnesoti, ki nam jih je te dni poslala senatorka Mary Kiffmeyer. Pred prireditvijo, takoj po sv. maši je bil blagoslov info table naše farne cerkve sv. Jakoba, ki je hkrati 8. in zadnja na Poti kulturne dediščine Podbrezij.
Tokratni že 16. Pirčevi dnevi so bili programski preplet sv. Jakoba in Franca Pirca. Ni ga bilo težko sestaviti, kajti Franc Pirc je bil rojen v Kamniku in od tu je k nam prišel zbor sv. Jakoba, ki ga vodi g. Janez Klobčar, pomaga pa ga. Majda Peterlin. Zapeli so štiri čudovite pesmi, tudi tisto našo o Jakobu. Pri eni jim je pomagal najmlajši član s trobento. Tako lepo so zapete besede polepšale vse tiste govorjene med samo prireditvijo, ki je v pozornosti skoraj dve uri držala vse obiskovalce.
V gosteh je bila gospa Eva Remškar, po izobrazbi arhitektka, po poklicu oblikovalka, po duši ljubiteljica črk, besed in vsega lepega. Iskalka splošnih in svojih resnic. Dizajnerka, ki rada tudi kaj napiše ali ubesedi v verzih, izda knjižico ali dve s svojimi zapisi. Spregovorila je o španskem caminu, ki ga poskuša prehoditi po etapah, dvakrat tudi v družbi najmlajše hčerke najstnice in prijateljic. Spoznava, da je taka pot največkrat pot do sebe, ki odkriva tisto najlepše in najpreprostejše v nas. Dodatno nas je prepričala še s posebej zbranimi slikovnimi utrinki. Z njo in naslednjim sogovornikom se je pogovarjala Katka Korenčan.
Gospod Metodij Rigler je skupaj z ženo Marjeto znan med slovenskimi romarji, pohodniki in popotniki kot človek, ki je s pomočjo prijateljev speljal približno 297 kilometrov Jakobove poti po Sloveniji. Leta 2000 so ustanovili še Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, ki mu je ministrstvo za kulturo sedem let pozneje priznalo status društva v javnem interesu. Zdaj povezuje že približno 180 članov. »Naš namen je oživljanje tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Compostelo,« se društvo predstavlja na ličnih zgibankah, iz katerih bralec zlahka v sliki in besedi razbere vse, kar mora vedeti o Jakobovi poti po Sloveniji. Poti so označene s školjko – Veliko pokrovačo, imenovano tudi Jakobova kapica, ki je tradicionalni simbol Sv. Jakoba.
Ob koncu so obiskovalci kot prvi lahko občutili in občudovali knjigo 620 strani, ki govori o Francu Pircu. Njen avtor g. Bogo Brvar je upokojeni prof. matematike in fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko. Kasneje je bil specialist kriminologije in zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer se je med drugim ukvarjal še s statistiko in računalniško obdelavo podatkov. Z detektivskim čutom kriminologa se je lotil zbiranja in raziskovanja podatkov o Francu Pircu še po tistem, ko je od pokojnega Karla A. Ceglarja dobil že zajeten kup dokumentov. Po treh letih mu je pred nekaj dnevi uspelo izdati gradivo izjemne knjige, ki jo je težko odložiti, ko začneš z branjem Pirčevih pisem. Predstavil je zgradbo knjige, kjer je tudi dobršen del podbreški. Preveval nas je občutek, da je Pircu, človeku, ki bi moral biti z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino, g. Brvar postavil nov spomenik.
Jožef Perne pa je v besedi in sliki, celo relikviji, prinesel vsem nam naproti še čisto sveže vsebine senatorke Mary Kifmeyer iz Minnesote, ki nam jih je poslala pred nekaj tedni. Slovenijo in Podbrezje je obiskala leta 2005 in spet smo vzpostavili stike. Tudi ona ve, da se v Podbrezjah prenavlja župnišče, kulturni spomenik, ki ga je Pirc dogradil že pred 185 leti. Leta 2020 bo minilo že 190 let od Pirčevega prihoda v Podbrezje. Čeprav je bil tu le 5 let, se je za vedno zapisal v srca Podbrežanov. Tam na drugi strani Atlantika, ki ga je Pirc dvakrat prepotoval, pa tega velikega moža cenijo in se ga spominjajo. Nanj hranijo spomine od tistih drobnih do velikih, kot je celopostavni kip, po njem nosijo ime šole, ulice (Kamnik street) in samo mesto z 2.500 prebivalci. Morda se ga bomo od zdaj še bolj tudi mi, ko bomo prebrali to izjemno knjigo. Verjamemo, da so obiskovalci s seboj na nove poti lahko odnesli vtise, ki jih bodo še dolgo bogatili.
Zapisala: Daca Perne
Nedavni komentarji