 |
 |
Svetovni rekorder na POI v Londonu Darko Đurić |
|
V letu 2012, točneje na njegov 23. rojstni dan, po vrnitvi iz Londona, kjer je nastopil na para olimpijskih igrah, pa zapisom v medijih skoraj ni videti konca, ko pišejo: " Darko Đurić iz Podbrezij se je s para olimpijskih iger v Londonu vrnil s sijajnimi dosežki: štirikrat je plaval v finalu, dosegel četrto, dve peti in šesto mesto ter dvakrat popravil svetovni rekord na 50 metrov delfin. " Vsem medijskim sporočilom pa je skupna nit ta, da ga spoštujejo in občudujejo. A tega niso vredni le njegovi športni dosežki, pač pa on sam s pozitivno naravnanostjo, optimizmom, hvaležnostjo za prav tako življenje, kot mu je dano, zrelostjo, ki tu pa tam presega izpraševalce same. Darko že vse življenje hodi na inštitut za rehabilitacijo. Dobro ga poznajo in vejo, da je ljubitelj športa od malega. Ko mu je bilo pet let, je zvečer ob luči iz kupa snega sam izdeloval iglu. Z vrstniki je na vaškem igrišču rad igral nogomet in košarko. Vedno je želel biti enak drugim. Šolo (v Podbrezjah in Naklem OŠ, v Radovljici SŠ) je obiskoval kot redni učenec in za namizni tenis so pravila prilagajali njemu, da se je lahko vključil. Nekaj časa se je ukvarjal s sedečo odbojko, potem pa je »odkril« plavanje. Pred petimi leti, točneje leta 2007, se je pokazalo, da bo to prava izbira. Že dve leti kasneje, je nastopil na prvih velikih tekmah, na evropskem prvenstvu za invalide v dolgih bazenih in kasneje še na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Riu de Janeiru. Plavati je začel z željo po kolajni, a hkrati hitro ugotovil, da plavanje za invalide ni hec, ampak hudo trdo delo. Hkrati pa se je odločil, da bo svojo drugačnost sprejel kot izziv. Sistematično, za najboljše rezultate, je začel trenirati leta 2010 pod okriljem trenerja in borca za boljši položaj invalidskega športa dr. Boruta Štrumblja s fakultete za šport. Na evropskem prvenstvu v Berlinu je leta 2011 že osvojil srebrno kolajno. Trenira tudi v Plavalnem klubu Gorenjska banka v Radovljici, kjer je začel s trenerko Katjo Ovsenik, trenutno pa je njegov trener Matej Globočnik. Z uvrstitvijo na para olimpijske igre so se mu uresničile sanje, kar pa je tam dosegel, je močno preseglo njegove zastavljene cilje. Tudi v zrcalu medijev je videti, kot bi domov prinesel zlato medaljo, saj se največ govori in piše o Darku, ki pravi, da v plavanju še lahko napreduje in kot dolgoročni cilj napoveduje olimpijado v Riu, kjer se bo trudil poseči po medalji. Za zgled mu je prijatelj in simpatični fant, Mehičan Gustavo Sanchez Martinez, in v razredu S4 sta si enaka. V Londonu je osvojil kar dve zlati olimpijski kolajni in slovenski tabor se je z njim veselil, kot da bi bila medalja slovenska. Tako delajo dobri prijatelji in Gustavov oče je Darku dal uporabne nasvete, kako naj v plavanju še izboljša taktiko in tehniko. Eden izmed mnogih prijateljev doma, tudi za zgled in navdih, pa je Alen Kobilica. V privatnem življenju je Darko zaključil prvi letnik na fakulteti za poslovne vede na katoliškem inštitutu, zdaj pa že pridno študira naprej in seveda veliko trenira. Kot študent živi običajno samostojno življenje, kamor spada druženje s prijatelji, ki jih ima Darko najprej v svoji rejniški družini, na vasi v Podbrezjah, na fakulteti, med domačimi in tujimi športniki. K taki samostojnosti mu je najprej služil voziček, s katerim se je hitreje pripeljal po vasi na zaželeni cilj, zdaj pa sam vozi tudi avto. Tudi to je bila posebna zgodba v njegovem življenju. Tu se je tako, kot prvič za voziček, močno angažiral njegov krušni oče Milan Debeljak in pognal mogočen stroj, ki se mu reče zbiranje finančnih sredstev. Oblike so bile zelo raznolike in so segale od prireditve s Tofom in Leonom Pintarjem na čelu do zbiranja sredstev po šolah med vrstniki Darkove starosti. Sovaščani smo zbrali šestino, tretjino vrednosti je podarilo podjetje Porsche Slovenija, kjer so avto kupili. Vključila se je domača občina in prav tako blejska, pa zavarovalnica Triglav... Tudi ob teh dveh akcijah so mnogi spoznali Darkovo zgodbo in z veseljem prispevali po svojih močeh. Tako je lahko z 80 urami vožnje opravil vozniški izpit v prvo, po vseh običajnih predpisih in kasneje sedel za volan, ki se ga med vožnjo niti ne dotakne. Njegov predelan avtomobil ima namreč vse združeno na komandni ročici, ki jo Darko izvrstno obvlada, in je prav osupnil novinarko, ki se je peljala z njim. V juniju je Darko dobil bronasto plaketo občine Naklo in morda ga je takrat kak občan opazil prvič. Tri mesece po tistem, pa osvaja srca vseh navijačev in opazi ga ves športni svet. A Darka mi v Podbrezjah poznamo že polnih 21 let zato, ker je bil njegov prihod povezan z zgodbami, ki prav nič niso običajne, tako kot ni običajen Darko in ne njegova nova družina. Pa vendar je Darko med nami živel, kot bi bil popolnoma običajen in taka je bila njegova komunikacija z okoljem. In ker je ravnal tako, kot je, smo se vsi mi nanj odzivali pozitivno in še več, navdušeno. Darko ima pravo ime in je najprej dar samemu sebi, potem družini, tistim, ki se ga dotikajo bolj osebno na njegovi življenjski poti in ne nazadnje vsem, ki so ga spoznali v zadnjem času in jih navduši, ko preko medijev o njem nekaj slišijo, vidijo, preberejo. V neki oddaji je Darko svojo invalidnost opisal z besedami, da ima samo nepopolno telo. Mi vsi pa smo vedeli, da se v njem morda prav zato skriva izreden duh. Pri Darku se je v teh njegovih triindvajsetih letih oboje kalilo, oblikovalo, raslo. Mnogi smo videli in spremljali njegov trud na poti k samostojnosti že od malega. Kolikokrat se je z novimi protezami moral znova in znova učiti hoditi in ob tem posvojiti bolečino. Morda je danes z njo lažje na ti, saj jo poznajo praktično vsi vrhunski športniki. Ob njem so ves čas za spodbudo, voljo in izkušnjo skozi življenje hodili: oba brata Marko in Tomaž ter sestri Ana in Mojca, od katerih je dobil že nečake in navijajo zanj z »BLAVO STLIC«. Mami Veronika je povedala, da ob prvem obisku malega Darka na Soči ni mogla več pozabiti njegovih črnih očk. Pa bo kar držalo, saj se prav v njih skriva njegova posebna volja in energija, doseči in biti vse to, kar danes je. Darkova pot je bila v mnogočem nenavadna predvsem po tem, da so se v ključnih trenutkih ob njem znašli pravi ljudje in v križišču zamenjali smer. Tako je star skoraj dve leti iz Maribora s pomočjo prve krušne matere in krstne botre Marjane Kranjc prišel v Ljubljanski Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer mu še danes delajo proteze in vozičke. Tu so prepoznali njegove sposobnosti in predvsem potrebe. Iskali so zanj družino, ki bi ji pripadal in najlepša se je našla v Podbrezjah pri Debeljakovih. Z neizmerno voljo in optimizmom je presenečal vse, ko se je učil hoditi tudi po stopnicah, zapenjati gumbe, se obleči, umiti zobke, pomagati celo v hlevu, z bratoma in sestrama hoditi v sprevodu kot maškara, postavljati jaslice in delati pirhe. Manjkal ni nikjer in na teh poteh sta skrbno dodajala kak manjkajoč korak mami in ati, kot ju Darko vedno kliče in rad doda, da je bilo domače okolje zmeraj polno veselja, da so ga doma vedno vzgajali z ljubeznijo, pogumom, zgledi. In tega se je tudi nalezel ter tako oplemenitil svojo prirojeno optimistično energičnost. Ati Milan mu je napisal dve pesmi. Tu je skrita vsa starševska ljubezen in najlepše, tudi občudovanje sina, ko se sooča z vsakdanjimi in športnimi izzivi.
Darko, naš junak si, je na sprejemu zapel otroški zborček z najmlajšima kulturnikoma Moniko in Andražem. Darko, naš junak si, Darko, kadar čakaš, Skačejo stotinke,
Zase in za vas Kdo izmeri val, ki v mlado Štartni kamen je vzletišče Tiha volja in vzdržljivost, Vsak zamah kot nakovalo Kje so drugi? Spredaj? Zadaj? Nov obrat in se odrinem. Mi smo zrasli gor s kmetijo. Hvala, da z menoj držite, Saj me spremlja v vas goreča Šport je boj pod polnim plinom.
Tule so še stenografski podatki, objavljeni pred in po igrah v Londonu Datum rojstva: 11. 9. 1989 Najboljši dosežki SP: 2009 – Rio de Janeiro 5. mesto na 50, 100 in 200m prosto. Zapisala: Daca Perne
Darko v prirejenem avtu
Šopek za Darka po vrnitvi iz POI
Družinska
Družinska
Skok v vodo
|
V letu 2011 smo v enem od mnogih časopisnih prispevkov lahko prebrali naslednji odlomek: "Darko Đurić je 21-letni mladenič z Gorenjske, študent na fakulteti za šport in uspešen plavalec, ki se lahko pohvali z že izpolnjeno normo za para olimpijske igre v Londonu 2012. Ob tem, ko je že od rojstva invalid brez nog in leve roke, živi normalno in polno življenje in je s svojim optimizmom lahko za zgled drugim."
|
|
Želite kaj objaviti? Pišite nam! |