Podbreški lipi sta ostali brez Prešernove poezije.

Prešernove poezije tokrat nismo mogli brati pod zimsko krošnjo naše taborske lipe, čeprav je bil prostor pripravljen. Dež, veter in padajoče veje so nas preusmerile v zavetje Pirčevega doma, le par korakov stran. Tu Pirčeva dvorana postaja že prava galerija v malem. Prijazno nas je sprejela in tudi številnim obiskovalcem ponudila prostor, a le izjemoma. Upamo, da bomo drugo leto, ko bo petič zapored, spet brali na prostem, da bo prireditev ohranila prvotni namen. Letošnje izjemne vremenske razmere, ki so velik del Slovenije pahnile v sneženo leden objem, so na žalost tudi v Dolenji vasi botrovale odpovedi, ko se je podrla Aleševa streha, ki bi lahko sprejela bralce.

Taborskim obiskovalcem je naš Prešeren, Jernej Jeglič, najprej delil suhe fige in jabolčne krhlje, kot že tri leta doslej. Potem si je izbral stol ob pogrnjeni mizi s svojim kipom v glini z rdečimi nageljni in Poezijami v novi preobleki. Tam je pozorno poslušal uvodne besede, ki so letošnje branje uokvirile v dve prozni deli pisateljice Malenškove, saj branje vsakič poudarimo z drugačno temo. Pred tem je vsa dvorana na čelu s Tomažem Debeljakom zapela Zdravljico. Bilo je ganljivo. Tako smo se poklonili našemu poetu, ker smo prišli, da bi poslušali ali pa brali tisto kar nam je zapustil kot veliko dediščino, ki se ji vedno na novo čudimo in se v njej prepoznavamo.

Na letošnji Prešernov dan smo se spominjali 165. obletnice smrti največjega slovenskega pesnika, in hkrati je minilo 95 let od rojstva najplodnejše slovenske pisateljice Mimi Malenšek. Torej se je rodila natančno 70 let po pesnikovi smrti. Napisala je 33 lastnih del in jih še 22 prevedla. Vsa njena knjižna dela so nadpovprečno obsežna in čeprav natisnjena v velikanskih nakladah, še v tistem obdobju razprodana. Enako usodo sta doživeli obe deli, ki ju je napisala zaradi Prešerna in za vse nas. V prvem jo je ustvarjalno vznemiril pesnikov Krst pri Savici v drugem pa njegovo nemirno življenje.

Osrednje poudarke smo torej dali najprej Krstu pri Savici. Prešernov Uvod sta občuteno prebrala Alenka Fister in Milan Debeljak. Ne čudimo se, da je Malenškovo prevzel Črtomir v Prešernovem delu, saj se z njim še vedno ukvarjajo umetniki in znanstveniki, zgodovinarji in družboslovci, filozofi in teologi. Nesporno pa je dejstvo, da je Prešeren z njim zadel v srčiko krščanske vere in združil nezdružljivo. Njegov Črtomir je neustrašen, na smrt pripravljen, svobodoljuben voditelj in bojevnik. Veruje v svobodo, raje gre v smrt kakor pa da bi živel v suženjstvu. Verjame, da bodo lahko Slovenci ostali na tem svetu le z neodvisnostjo in samostojnostjo naroda. A njegovo bojevniško junaškost počasi premaguje globoka, brezmejna in silna ljubezen do Bogomile. Njo, Bogomilo, pa spoznavamo sproti, ko se iz šestnajstletne naivne deklice spreminja v zrelo in pametno dekle ob soočanju z resničnim življenjem. Ob vsem tem začuti potrebo po večni ljubezni, ki jo ponuja prav krščanstvo. Odloči se postati svečenica in se darovati Bogu za svojo ljubezen in jo potem zaužiti šele po smrti, torej v nebesih. Močno si želi, da bi njen Črtomir sprejel krst, on pa to njeno iskreno željo vere, da bo tako deležen posmrtnega življenja, prepozna in začuti. Delimo trditev, da je Prešernov Krst pri Savici skrivnostna slovenska umetnina, je spev srca vseh src, ki je prehiteval čas. Tako vsakič na novo spoznavamo, tako kot strokovna javnost, da je Krst pri Savici tako monumentalna pesnitev, da bo zlahka doživljala nove in nove interpretacije na vseh umetniških področjih, od filmskega, glasbenega, likovnega do gledališkega in seveda pripovedniškega. Ne nazadnje smo droben delček enega od naštetih področij v mozaik vseh prispevali tudi mi. Ob vsa ta razmišljanja smo dodali tudi pesem Matiju Čopu, saj je Prešeren svoj Krst pri Savici posvetil prav njemu, svojemu najboljšemu prijatelju.

V drugem delu našega branja smo prešli na roman Mimi Malenškove, Pesnikov nokturno, ki je izšel leta 1992 in se je pisateljica odločila, da bo to njeno zadnje delo. Takrat je bila stara 73 let. Ker se nekoliko ukvarjamo s številkami, naj povemo še to, da se je pisateljica z našim pesnikom ukvarjala že mnogo prej, natančno 33 let prej, saj je njeno delo Črtomir in Bogomila izšlo že leta 1959. Pesnikov nokturno se začne na predvečer Prešernovega 48. rojstnega dne, ko je bil že na smrt bolan, saj je 2 meseca kasneje umrl. Uglasbeno podoknico z naslovom »Pod oknam« ali kar Luna sije kladvo bije, je napisal tri leta prej in takrat so mu jo kranjski fantje zapeli, nam pa prebral Jernej-naš Prešeren. V nadaljevanju smo razmišljali tudi o tem, kako velik korak v svet je naredil slovenski jezik od Prešernovega časa pa vse do danes. S slovenščino, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije, se Republika Slovenija predstavlja v mednarodnih stikih.

Torej se je postavila ob bok angleškemu, nemškemu, italijanskemu, francoskemu ni španskemu jeziku. Tomaž nam je zato prebral ilustrativni odlomek iz Pesnikovega nokturna, ki ga je napisala pisateljica, ki je bila tokrat navdih za izbor. Morda nam danes le v razmislek dejstvo, da doma premalo cenimo lepoto svojega jezika.

Letošnji kulturni praznik so v Prešernovi Vrbi zaznamovali s 170-letnico Zdravljice, torej jo je Prešeren napisal 5 let pred svojo smrtjo, star 44 let. Ob tej priložnosti je izšla tudi žepna knjižnica s prevodom Zdravljice v 26 tujih jezikih. Zdravljici, katere del je tudi naša slovenska himna, smo se posvetili tudi mi z branjem prevodov. Mladi bralci so nam predstavili naslednje, italijanskega Alenka, španskega in poljskega Asia, angleškega in hrvaškega Luka ter nemškega Jaka. Če smo želeli potem izbirati pesmi iz poetovega življenja, nismo mogli mimo njegove Vrbe. Spet smo jo želeli slišati v glasbeni preobleki, tako kot lani, pa nam tega ni dovolila bolezen avtorjev. Torej se nismo spopadali le z vremenom. A bila je vsaj prebrana, tokrat prvič tudi v poljskem prevodu. Presenetil nas je tudi naslednji prevod, ta je bil hebrejski, za pesem Judovsko dekle v interpretaciji Mihaela I. Focka. Naši dve najmlajši bralki Gaja in Sara sta takoj za tem brali pesem Nuna in kanarček, Milena, Milan in Luka so posegli po sonetih, Milena in Jaka sta se ukvarjala z Dohtarjem. Tudi pesmi Nezakonska mati nismo prezrli. Ko pa smo med bralce povabili še naše poslušalce, so nas bolj kot kdajkoli doslej presenetili s svojim branjem, še več, recitiranjem na pamet. S svojo interpretacijo Povodnega moža je naravnost zablestela Romana Bolka, ki ni samo doživeto pripovedovala, ampak že skoraj igrala. Celotno Zdravljico smo slišali še enkrat, pa ne prebrano. Poslušali smo tudi Prešernov prevod Parizine. Naši najmlajši nista hoteli zaostajati, saj sta spet in spet našli kako pesem zase in spet hoteli brati, čeprav sta Poezije v knjigi velikega formata komaj držali v rokah. Ja, obiskovalci so Poezije prinesli s seboj. Verjamem, da jih imamo v vsaki podbreški hiši, saj so bile ta večer z nami v maksi in mini formatu, pa potem najnovejše izdaje in najvrednejše, tiste iz leta 1913, ko je bilo liste že potrebno lepiti, da se ne izgube. Potrdila se je resnica, da poezija živi v času in čas živi v poeziji.

Daca Perne