V nedeljo, 6. februarja 2011 ob 16h smo pod dvema podbreškima lipama prešerno brali Prešerna.
Zbrali smo se v presenetljivo velikem številu in pod obema lipama je hkrati stekla beseda o Prešernu, njegovem delu in življenju. Na Taboru smo poslušali Natašo Kne Leben, ki je predstavila Prešernovo življenje z malce drugega zornega kota in poudarila, da je naš pesnik predvsem narodov buditelj in prav v tej točki svojega življenja in delovanja ni nikoli zatajil.
Najprej smo poslušali Zdravljico, (Jernej Jeglič), nato Gazelo 2 in 3 v slovenskem in nemškem jeziku (Nataša Kne Leben), Uvod in Krst pri Savici (Miha Fock), Krst pri Savici po špansko (Kristina Rant), pesem Strunam in Povodni mož (Milan Debeljak), Lepo vido (Maruša Rehberger—Jani Peternel), Kam, Soldaško, Slovo od mladosti (Jernej Jeglič), Vrbo-po špansko (Kristina)
V Dolenji vasi je uvodno besedo povedal Stane Mihelič in dodal še Zdravljico, kot se spodobi. Nato so se zvrstili bralci: Krst pri Savici (Teo Kramer), pesem Kam? (Laura Pogačnik), Sonete nesreče—italijansko in slovensko (Tone Strlič), Zabavljive napise (Stane).
V dveh ciklih, so brali uradni bralci, nato pa še bralci iz publike. V Dolenji vasi je bilo lepo slišati gospo Marto, na Taboru pa sta k mikrofonu stopila dva: gospa Ana in nek srednješolec iz Naklega. Za ozvočenje je na obeh lokacijah poskrbel Silvo Šefer.
Dojeli smo, da je bilo Prešernovo pesniško in osebno življenje borba prvega slovenskega genija z družbenim in političnim suženjstvom, ter s kulturno zaostalostjo, ki so oklepali naše ljudstvo. Svoboden duh in srčna milina njegovih pesmi sta izraz našega narodnega jedra. Kot taka, navdušujeta od Prešernovih časov do današnjih dni tiste, ki upajo in verjamejo, da bo prepir pregnan iz sveta povsod tam, koder Sonce hodi. Le hoteti moramo to na pravi način.
Nedavni komentarji