V petek, 8. februarja 2013 smo že tretjič zapored brali Prešernovo poezijo pod dvema podbreškima lipama.
»Prešeren in Prešernov dan je danes,« je v uvodu na Taboru povedala Nataša. Vsa Slovenija je na najrazličnejše načine izražala spoštovanje svojemu največjemu poetu. Tudi v Podbrezjah je ta dan kultura slavila na dveh koncih.
…Pod lipo v Dolenji vasi je Prešernove poezije na Prešeren dan tokrat povezala Milenka Jekovec, ki je kasneje prebrala še pesem Učenec. V krogu okrog lipe so se ji pridružili bralci in povedali so vsak svojo izbrano ali dve pesmi. Maruša Prostor je začela z nepogrešljivo Zdravljico, Tone Strlič je z znanjem igralca predstavil Uvod in Turjaško Rozamundo, Sara Korenčan je prelepo povedala pesem Nezakonska mati, Tevž Brezovec pa Stoji, stoji tam lipica, Teo Kramar je izbral Prvo in četrto gazelo, Tilen Brezovec pa se je odločil kar za tri Pod oknom, sedmo Gazelo in Povodnega moža. Poslušalcev se ni trlo. Tisti pa, ki so prišli, so prisluhnili z zanimanjem in občutkom, kar je omogočilo, da je Prešernova pesem z interpretacijo bralcev zadrhtela v zimskem popoldnevu in se zopet ponudila našemu človeku, ki mu je namenjena. Na mizi ob Prešernovi sliki v rdečem okvirju je bil šopek rdečih nageljnov, ki so na koncu odšli na domove bralcev. Posebno za Dolenjo vas je tako dogajanje lepo, kajti prav pod to lipo je okolica izrazito kmečka in krave ter traktor so veliko bolj pomembni kot pesem. A na ta dan so tudi krave lepotice počakale v hlevu, čeprav bi se morale sprehajat in pozirat za Gorenjski glas. Za tako prednostno lestvico je sicer zaslužen naš slikar Zdravko Purgar, ki je, mimogrede, naslikal tudi Prešerna v Podbrezjah in bi mu lahko dodali Zbadljivi sonet, ki je nastal prav na ta dan. Na koncu smo ga slišali, z naslovom Al prav se piše Podbrezjani ali Podbrežani? in ga lahko poslušate na Facebook strani KUD-a Tabor.
…Tako, kot v Dolenji vasi, smo se istočasno, že tretje leto zapored zbrali tudi pod lipo na Taboru, kjer se v dalji boči očak Triglav, pod Stolom pa je Prešernova Vrba. Za uvod jo je prebrala Petra Jeglič, nekaj kasneje pa sta jo ob kitari zapela Jure in Marko Kavčič. Seveda sta požela navdušen aplavz in menili smo, da sta presegla originalno izvedbo Vlada Kreslina iz leta 1987, ko so slovenski rokerji, kljub nasprotovanjem, začeli predstavljati Prešernove pesmi na svoj način. Ljudje so prav to vzljubili, otroci so se v šolah raje na pamet učili Prešerna. Njegova Vrba je posvečena domačemu kraju. Lahko jo razumemo kot metaforo, alegorijo domovine, očetnjave.
Spodobilo se je, da je prvo besedo dobila Zdravljica, ki jo je čisto v uvodu zapel podbreški mešani pevski zbor pod vodstvom Janka Kozjeka. Zdravljici, naši himni, smo se s pozornostjo oddolžili po slovensko, poljsko, italijansko, nemško, madžarsko, špansko, francosko in angleško. Torej, kar v osmih jezikih so jo brale Nataša Kne Leben, Asia Owanek, Tina Šparovec in Cvetka Grašič.
Jernej Jeglič si je spet nadel cilinder in prevzel vlogo Prešerna, ki je delil fige in nato prebral še 7. Gazelo, verjetno posvečeno Primičevi Juliji. Še nekaj drugih, ki govorijo o ljubezni do ženske, so nam brali: Bolka Romana in Ivan sta skoraj zaigrala hudomušno Od železne ceste, Meta in Tine Gregorc sta si razdelila Povodnega moža, Nejc Jeglič se je odločil za Magistrale – Prvi sonet, Miha Fock ima najraje Judovsko dekle. Nato smo Prešerna kot moža poslušali v pesmi z naslovom Kam? in Tino Jeglič. Kot kritičnega misleca smo ga odkrivali s pesmijo Al prav se piše kaša ali kasha, ki jo je Joc Perne simultano prebral ob Asii Owanek, ki je po poljsko brala kar iz diktafona. O prijateljstvu pa je govorila pesem V spomin Andreju Smoletu, ki jo je izvrstno in doživeto interpretiral Tomaž Debeljak. Podbreški mešani pevski zbor je vmes zapel Prešernovo Luna sije.
Tiste pesmi, ki niso v Poezijah pa predstavljajo Neznanega Prešerna in niso na vsaki slovenski polici. Iz nemščine jih je prevedel Janko Moder, zbirka pa nosi naslov Prešernove nemške. Nataša jih je našla in lahko smo jih slišali. Tako nam je Peter Grašič povedal Napitnico, Jera Gregorc je brala pesem o prisrčnih zvezah, Daca Perne pa pesem posvečeno Mladi pesnici. Nataša je niz zaključila z verzi: Človek mora umreti, človeštvo ne, in vanj se more preoteti vse, kar je storil zanj. Vse kar je storil zanj, je ostalo v slovenskem narodu. Ti štirje verzi so refleksija velikega moža in zavedanje, da je velik človek nesmrten, ker je zlit s človeštvom, zlit s svojim narodom.
Ob toplih napitkih, pecivu in suhem sadju smo se s prijetnim občutkom v srcih družili še nekaj časa. Zdravko nam je izdelal lesena gašperčka, ki sta grela, eden premrle roke v Dolenji vasi in drugi pod lipo na Taboru ter pripomogla k prijaznejšemu vzdušju. Ta dan je le to imelo drug pomen, nekako prijateljski. Da, bilo je nekako posebno, tako, ki nima meja. Čutili smo, da je umetniška energija vsega prebranega tista kulturna zavest, ki je v slovenskem človeku še kako močno sidrana. Tako lepo rdeče se je obarvalo nebo nad Vrbo in s Tabora se je videlo do tja. Tam se je rodil človek, čigar pesmi imajo tako moč. Zaželeli smo si, da bi v narodu in naših glavah imele še konkretnejšo. Drugo leto spet pridemo brat Prešerna. Do takrat pa večkrat poskušajmo razumet, kaj nam sporoča v Zdravljici.
Zapisala tajnica KUD Tabor Podbrezje
Daca Perne
Nedavni komentarji