Na enajsti prireditvi z naslovom Narodne v sliki pesmi plesu in besedi 2024 smo se poklonili Gregorčiču in Kosovelu v dvanajstih  likovnih izrazih, dvanajstih doživetih interpretacijah pesmi obeh pesnikov, zanimivih glasbenih vložkih in spretnem prepletu vsega z odlično voditeljico.

Likovna dela so za razstavo ustvarili: Angelca Križaj, Mija Kramarič, Ronka Kozjek, Metka Vovk Mauser, Matjaž Mauser, Franci Markovec, Zdravko Purgar in Daca Perne. Gregorčiča sta predstavljala dva portreta, dve bistri reki Soči, cvetna kita in Dragojila Milek, njegova nesojena ljubezen. Kosovela prav tako dva portreta, dve sliki otroških pesmi, kraška vas in prijateljstvo z Brankom Jegličem.

»Ob slikovnih predstavitvah naših sedmih likovnikov nas je  čakala bogata bera pesmi, ki sta nam jih predstavila recitatorja Marko Kavčič in Milan Debeljak. Za glasbeni del s pesmimi področja, kjer sta živela in ustvarjala Gregorčič in Kosovel pa so se prijazno odzvale pevke z imenom Bodeče neže, ki so del Akademske folklorne skupine (AFS) Ozara Kranj Primskovo, ki jih vodi Podbrežanka Mateja Urbiha in orgličarji, ki so del FS DU Naklo in jih vodi Jože Mrgole«, je v pozdravnem nagovoru med drugim povedala Daca Perne, ki je za prireditev napisala tudi scenarij in jo organizirala. Dobili smo priložnost, da pozabimo na svojo bolečino in skrb ter se vživimo v lepoto vseh umetniških zvrsti med katerimi so se ravno mnoge pesmi rodile v bolečini. Za preplet vsega naštetega je skrbela voditeljica, šele kratek čas Podbrežanka, Aniya Dežman.

Posebej smo se pomudili še ob knjigi Roža v viharju, ki je posvečena Branku Jegliču (enemu izmed desetih znamenitih Podbrežanov) , zanjo pa je ustvarjalno zapuščino 17 letnega prijatelja zbral Srečko Kosovel. S tehniko foto asemblaž je bilo predstavljeno prijateljstvo med mladima literatoma v dijaških letih.

Tokratna prireditev, 11. po vrsti, se je že dodobra udomačila in pod njenim naslovom smo poleg narodnih pesmi začeli še bolj spoznavati velikane našega naroda v kulturni krajini. V podbreški dvorani in naših spominih so se tako doslej znašli že: Ivan Cankar, Valentin Vodnik, Josip Jurčič, Josip Ipavec, Jože Plečnik, Ivan Tavčar in Maksim Gaspari. Tokrat smo se pomudili pri dveh pesnikih Goriškem slavčku Simonu Gregorčiču in pesniku Krasa Srečku Kosovelu, rojenim pred svojim časom, ki pa je z nami povezan na še poseben način.

Nikoli se nista srečala, saj je Simon v 62. letu umrl, ko je bilo srečku le 2 leti, a z gotovostjo vemo, da je bila Kosovelova mati izredna ljubiteljica Gregorčičevih pesmi. Bil je duhovnik, prevajalec, pisatelj in pesnik domoljubne in ljubezenske poezije.

Za Srečka Kosovela pa je videti, da ga spet na novo odkrivajo, saj temu pritrjujejo letošnji naslovi prireditev in mnenja, da je bil literat revolucije in prerane smrti, pesnik in humanist, ki je kljub mladosti slovenski umetnosti zapustil izjemen in prelomen literarni opus.

Srečku datume rojstva in smrti pripisujemo pomladnim mesecem ( Kosovel 18.3.1904-27.5.1926 —120 let rojstva), med tem ko Simonu jesenskim ( Gregorčič 15.10.1844 -24.11.1906 —- 180 let rojstva). Skupno pa jima je to, da so ljudje že za časa njunega življenja prepoznali njuno veličino in to pokazali z množično udeležbo na pogrebu obeh.

Prvi del naše prireditve je bil posvečen Gregorčiču in za glasbeni del so poskrbeli orgličarji pod vodstvom Jožeta Mrgolata, ki sta se mu pridružila še Brane Fister in Tone Zupin. Niso igrali le na orglice, tudi na kitaro, harmoniko in trombon znajo, in pesmi s tem vsestranskim triom so ogrela dlani poslušalcev. Slišali smo najprej tri (Delke na vrtu zelenem sedi, Vince Beneško ter Rudeči cvet, med obema sklopoma pa še venček narodnih. Z glasbo so drugi del polepšale ljudske pevke Bodeče neže z voditeljico Matejo Urbiha in tremi pesmimi (Kej m’boš taku zamjeru, Oj mamca, mamca in Dove tu vai Luigi). Tako lepo ubrani glasovi so nas kar preselili v raško regijo.

V prijetnem vzdušju smo se zadržali ob jabolčnem soku, Podbreški potici in krhkih flancatih, ki jih je spekla Angelca Križaj. Vsem likovnikom smo poklonili ZAHVALE in šopek, ostalim nastopajočim pa dodali še knjižna darila.

Pesmi, ki sta jih tako občuteno brala Milan in Marko so šle z nami domov. Odmevala je Soči, Kropiti te ne smem, Daritev, (Marko) in Kako srčno sva se ljubila, Človeka nikar (Milan). Prav tako so posebej odzvanjale: Kons5,  Pesem krasa…

 
Tekst: Podbrezje Daca Perne

Foto: Joc Perne