Lahko bi rekli, da postajamo že tradicionalni, saj smo se pod lipama zbrali že petič zapored, da bi brali ali poslušali, kar nam je zapustil naš veliki poet. Veliko sporočil pošilja v naš čas, če le prisluhnemo. Naj nikoli ne prekinemo tega lepega branja nam letos sporočata prof. Pibernik in predsednica iz zavoda za kulturo iz Žirovnice, kjer smo kupili vseh 26 prevodov z naslovom Zdravljica in njena pot v svet.  Bogato je ilustrirana v vinorel tehniki, ki jih je avtorica Andrejka Čufer ustvarila ob vsakem zbranem prevodu Zdravljice in jih razstavila v Vrbi v pesnikovi rojstni hiši.  V novembru pa je bila v Gorenjskem muzeju v Kranju odprta razstava ob 170 letnici nastanka Zdravljice (1844-2014). Lep dogodek je bil to, pospremljen s predavanjem cenjenega prešernoslovca ddr. Igorja Grdine. Verjetno težko, če sploh,  lahko dojamemo, kaj je Prešeren storil za slovenski narod. Ves svoj pesniški genij je usmeril v prebujanje svojega naroda. Lahko bi rekli, da je bil aktivist, ki je nesebično in  z zanosom sooblikoval slovensko narodno zavest in identiteto, se zavzemal za razvoj slovenskega jezika tako, da je spoštoval njegovo živost in pristnost in tako vanj umestil najvišjo in najzahtevnejšo poezijo. Prav v Zdravljici je bil Prešeren preroški in velik svetovljan, ki je misel o svobodi razširil čez vso zemeljsko oblo. Torej ni čudno, da je Zdravljica prerasla v simbol slovenskega naroda, ki se je z njo posebej poistovetil v prelomnih časih. Pojme bratstva, svobode in enakosti je Prešeren prenesel na slovenski narod in njegove zgodovinske pravice. Zato smo ob ustanovitvi države Slovenije leta 1991 najprej spontano, potem pa še uradno sprejeli njeno 7. kitico za uradno himno po melodiji Stanka Premrla.

Skoraj 150 let po nastanku Zdravljice smo jo ob osamosvojitvi leta 1991 prepoznali kot državno himno. S Prešernovim vizionarstvom je nastala leta 1844 pred pomladjo narodov in programom Zedinjene Slovenije leta 1848.  Torej se je Prešernu Zdravljica zapisala ob novi vinski letini jeseni leta 1844. Tako kot mora zoreti vino, mora zoreti pesem. Ob nastanku je nosila naslov Zdravljica ob novini leta 1844. Dve leti kasneje je bila razširjena pripravljena za objavo v Poezijah. Prešeren je Zdravico, kakor je potem naslov skrajšal, veliko popravljal, premeščal in črtal kitice, največ zaradi cenzure. Ko je Prešeren 22. julija 1846, tik pred tiskom,  videl cenzorske popravke,  je prečrtal celotno Zdravljico in v Poezije so se tiskale brez nje. A isti dan, ko je dobil dovoljenje za tisk Poezij, je bil po peti prošnji za samostojno advokaturo, na Dunaju potrjen za deželnega odvetnika v Kranju.

Ideja o združeni Sloveniji ne glede na deželne meje je zaživela med ljudmi leta 1848 in napovedala več svobode v javnem življenju. Nastopil je čas za Zdravljico. Tako  je bila 4 leta po nastanku jeseni, kot napitnica, objavljena v petem zvezku Kranjske čbelice. Po obliki kitic je bila kot čaša, s katero nazdravljajo prijatelji, ljudje, ki v srcu dobro mislijo.

In kako je potekala uglasbitev Zdravljice? Že leta 1862 je to storil Davorin Jenko, nato 2 leti kasneje Benjamin Ipavec. Leta 1901 jo je za himno predlagal Anton Aškerc a jo prav uglasbil šele 4 leta kasneje Stanko Premrl ob odkritju Prešernovega spomenika pri Tromostovju v Ljubljani.

Vse to so bili zadostni razlogi, da smo želeli tokratno branje uokviriti z Zdravljico. Ji priznati, da pristne in doživete pesmi najdejo pot do ljudi same od sebe. Zlezejo nam pod kožo in v srce. Zdravljica nas danes dobrohotna, spravljiva in domoljubna spremlja kot samolasten narod. Naši bralci so jo tokrat brali v 11 prevodih in prijetno je bilo slišati vse te melodije glasov. Res smo se počutili kot prešerni in Prešernovi prijatelji, saj smo njegova sporočila v njegovih pesmih brali, podoživljali, skušali razumeti in poduhoviti več kot uro in pol.

Zapisali Nataša Kne Leben in Daca Perne

 

Utrinki izpod lipe na Prešeren dan  v Dolenji vasi 8. februarja 2015 ob 16h.

Preden smo se odpravili v našo zračno dvorano pod lipo v Dolenji vasi, je izredno močno zapihalo. Veter je iz streh na hišah pometel ves sneg in občasno ustvarjal snežene zavese. Nastopajoča pevka mi je poslala sporočilo, da je ne bo, ker se boji za svoje glasilke. Razumela sem njen strah. Obenem pa je tudi mene postalo strah, kdo vse bo še odpovedal. Strah je bil popolnoma zaman. Prišli so vsi nastopajoči in odlična publika, ki nam je zaploskala in kljub mrazu, z nami vztrajala do konca. Seveda »kuhanček« ni manjkal, pa tudi medica ne, zadišalo  je tudi po čaju in » ta domačem«.  Na mizi ob pijači pa so se ponujale sladke in slane dobrote. Prisrčni so bili naši šolarji, saj je Prešernova pesem v njihovi interpretaciji zadonela samozavestno in »na pamet«. Po poezijah smo segli tudi malo manj mladi in starejši. Pod lipo je zadonela himna, pesnikovo razmišljanje v sedmi Gazeli, vedno nam ljuba Vrba, pesem Pevcu, Dekletam, zajokala je Zapuščena, poslovil se je Mornar,  Apel je na ogled postavil podobo, pesnikov spomin na pokojnega prijatelja Andreja Smoleta, hrepenenje in brezpogojna ljubezen Nezakonske matere, dva ljubezenska soneta in pa seveda Zdravljica, povedana in dovoljena  v celoti, tudi s tretjo in četrto kitico. Prešernov recital pod milim nebom je izzvenel v zvokih flavte in klavirja. Ptice, ki že žgolijo zgodnji pomladi so nam prisluhnile. Prisrčna hvala vsem udeleženim.

Zapisala Milenka Jekovec

 

Utrinki izpod lipe na Prešeren dan  na Taboru 8. februarja 2015 ob 16h.

Vsa prejšnja prebiranja Prešernove poezije so se na Tabru vršila zunaj pod lipo. Lani pa je bil žled. In letos:

»Zasliši na nebu se strašno vršenje.«

Letos so njene veje nevarno ječale v vetru, tudi levi razbojnik na križu, ki v temeljih že popušča, se je majal sem ter tja. Leseni gašperček se je kakor vsako leto razdajal plamenom, ki so mu použivali življenje. Nikogar ni bilo ob njem, ki bi se grel.

V takšnem vremenu si pesem poišče toplo zavetje. Razživela se je v polni dvorani Pirčevega doma, ki je sprejel recitatorje in poslušalce.

Program je bil izbran. Enajst recitatorjev Zdravljice v enajstih evropskih jezikih.  Najlepša domovinska in ljubezenska lirika našega Poeta. Soneti nesreče. Pevcu. Glosa.

Vsako leto Prešeren. Nikdar ga ne bomo zaobjeli in nikoli se ga ne bomo naveličali. S svojo zvestobo bi mu radi dopovedali, da je tudi naš rod še otrok njegovega upanja:

»Vendár te bodo morebit’ ostale

med njimi, ker njih poezije mile

iz srca svoje so kali pognale.«

In vmes, med pesmimi, pripoved o nastanku Zdravljice in o njeni poti, ki jo je prehodila med Slovenci in drugimi narodi do našega časa, ko jo lahko ponosno pojemo kot Slovensko himno.

Prešeren dan!

Ponosno-slovesno je ta dan v naših srcih. Beseda je mila in prosojna, da skoznjo slišimo Duha, pa hkrati močnejša in vzdržljivejša kot vse drugo, kar si je izmislil človek. Kakor je Pesnika nagovorila po svoje, tudi v vsakem od nas budi drugačen odmev. Resnica in lepota sta v njej in obe je mogoče začutiti in ujeti v dlan.

Takšen dan pa še najmočneje začutimo, da je pesem vez med ljudmi. Kako držimo drug z drugim, da se med recitacijo ne bi komu zataknilo! Kako smo veseli fig doktorja Franceta! Vsi smo pesniki! Beseda poje prav nam.

Zato smo še dolgo ostali skupaj. Programa je že zdavnaj zmanjkalo, mi pa smo še kar prebirali Prešerna in se veselili njegovega duha. Zavrteli smo krog celotnega Sonetnega venca, si zdeklamirali pesmi, ki se jih spominjamo iz šolskih dni. Najedli smo se drobnih slaščic in izpili kuhano vino.

Potem pa spet ven v mraz in burjo, ki je gradila zamete.

Tudi Pesnik je živel tako. Topli trenutki s pesmijo, njegovo ljubljenko, so minevali v žalost in nesrečo. A bolečina ga je spet gnala k njeni lepoti.

Takšen je bil Prešeren. Iskal pa je dobro.

Zapisal Milan Debeljak

 

 

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email