150 let osnovne šole v Podbrezjah
1860 - 2010
KRATKA ZGODOVINA

Boljšega mesta, kot je kulturni dom v Podbrezjah, si za praznovanje 150-letnice OŠ Podbrezje ne bi mogli izbrati. Ne zato, ker gre za hram kulture, temveč zato, ker je na tem mestu pred njim stal prvi podbreški hram znanja v takratni mežnariji, v kateri se je rodil eden največjih slovenskih šolnikov Andrej Praprotnik.

Leta 1860 je Franc Praprotnik (brat Andreja Praprotnika) začel pisati šolsko kroniko, kar predstavlja uradni začetek obstoja Osnovne šole v Podbrezjah. Na mestu današnjega kulturnega doma je podbreška fara na lastne stroške postavila šolo. Tisti čas zvonec ni zazvonil 1. septembra, ampak, našim šolarjem se bo zagotovo zdelo krivično, šele sredi oktobra. Korenine poučevanja otrok v Podbrezjah sicer segajo dlje od leta 1860. 15 let prej je v Podbrezjah 2 leti poučeval Andrej Praprotnik. Podbreškim šolarjem so se ob koncu stoletja leta 1893 pridružili otroci iz Zvirč, ki ležijo v tržiški občini.

Leta 1897 je bilo v Podbrezjah slovesno. Slovensko učiteljsko društvo je pripravilo slovesnost ob 70-letnici rojstva prvaka kranjskih učiteljev Andreja Praprotnika, ki se je v Podbrezjah rodil 9. novembra 1827. Takrat se je v vasi zbralo mnogo odličnežev, med njimi tudi slavni ljubljanski župan Ivan Hribar. Samo dve leti zatem leta 1899 je Ivana Kobilca v Podbrezjah naslikala slavno v pariškem salonu nagrajeno slikarijo Poletje. Leto 1897 je bilo sploh posebno. Z novim učiteljem Ivanom Kiferletom je prišla tudi soproga, ki je smela kot prva ženska v Podbrezjah poučevati ročna dela.

Šolski nadzorniki so pomembno, kar odločilno vplivali na življenje šole. Leta 1898 je šolski nadzornik postal podbreški veleposestnik Alojzij Pavlin – Franckov. Z njim je osnovna šola dobila novo perspektivo v dobrem in slabem. Vse glasnejše postajajo želje po novem šolskem poslopju. Gradnji šole je nasprotoval nekdanji naklanski župan in dva svetnika, pa tudi Pavlin s svojimi interesi se je zavzemal, da bi šolo zgradili šele čez 20 let, ko bi bil poplačan dolg za gradnjo šole v Naklem. Nič ni pomagalo. Sprejet je bil sklep, da se bo šola gradila kar čez cesto na 1.200 kvadratnih metrih velikem zemljišču na posestvu gruntarja Ivana Počivalnika Kočarjevega, ki je bil zemljišče pripravljen prodati za 2.000 kron. V igri se je pojavilo še Breznovo zemljišče v Srednji vasi, lokaciji pa so zaradi prevelike oddaljenosti od Podtabora in cerkve nasprotovali Podtaborčani. Tako kot danes, so se tudi tedaj izplačale kupčije z zemljišči. Daljši konec je z neprimerno lokacijo, na kateri še danes zamaka, in ji je nasprotoval tudi inšpektor Bloudek, potegnil šolski nadzornik Alojzij Pavlin, ki je dosegel, da se je nova šola leta 1913 zgradila na njegovem zemljišču, na mestu, kjer stoji še danes. Za izgradnjo so na koncu porabili več kot 55.000 kron. Šolska zgradba v Podbrezjah, ki so jo začeli graditi leta 1912 in je bila zgrajena v enem letu, je torej letos stara 97 let.

Anton Lovše je 25. februarja 1925 v šolsko kroniko zapisal, da je šola dobila električno napeljavo. Vestno je zapisoval prisotnost in zdravstveno stanje učencev. Takrat ni bilo samoumevno, da so otroci obiskovali pouk, mnogokrat se je pripetilo, da je tudi do 10 učencev sredi leta vstopilo v šolo in jih včasih prav toliko sredi leta tudi izstopilo, odvisno od tega, če so bili potrebni pri kmečkih opravilih. Vsaj pozimi so otroci bolj vestno hodili v šolo, še posebej zato, ker je bilo na urniku tudi koristno kmetijstvo. Vse do prevlade komunizma so otroci v okviru pouka trikrat letno hodili k spovedi. Vse do 2. svetovne vojne lahko prebiramo zapise o proslavah v čast kraljevske družine Karadžordževićev. Po atentatu na Aleksandra Karadžordževića v Marseillu leta 1934 je Lapajnar z učenci ob cerkvenem znamenju ob šoli zasadil prvo lipo, ki skupaj s svojo družico, raste še danes.

25. julija 1942 je Viktor Lapajnar v šolski kroniki natančno opisal poboj bistriških žrtev na Jurčkovem klancu. Že med 2. svetovno vojno, bolj odločno pa po njen, je bilo slovensko šolstvo vse do leta 1990 komunistično indoktrinirano. Od leta 1974 do leta 1990 se je celo pisala posebna Pionirska kronika poleg običajne šolske kronike. V prelomnem letu 1990 je Andreja Saje zapisala: »Kurirčkova pošta ni odšla na pot. Podelili nismo ne kape, ne izkaznice, le značko in rutico.« Po dolgoletni cerkveni indoktrinaciji se je končala še ena in naredila prostor novi, evropski indoktrinaciji. V beli knjigi slovenskega šolstva iz leta 1995 že na platnicah piše, da se mora v slovensko šolstvo vključevati evropsko dimenzijo.

Podbreško šolo je v najbolj rodnih časih obiskovalo tudi 130 učencev, zdaj pa se že več desetletij število učencev giblje okrog številke 50. Na začetku je bil učitelj en sam, potem sta bila učitelja dva, danes je na OŠ Podbrezje kar 6 učiteljic, šolo pa letos obiskuje 43 otrok. Od leta 1860 pa do danes je v podbreško šolo hodilo vsaj 10 tisoč otrok, prag šole iz leta 1913 je prestopilo več kot 5 tisoč otrok. Za podbreško šolo upam, da bodo otroci, ki jo zdaj obiskujejo, vanjo pošiljali svoje otroke, ti pa svoje. Samo tako, iz roda v rod, se piše večnost. In samo s to starodavno stavbo podbreška šola je, kakršna je, prežeta s tradicijo žlahtnega duha, s solzami žalosti in sreče.

Eden najbolj občutenih zapisov v šolsko kroniko se je zgodil 28. julija 1929, ko so se na Jakobov dan v nedeljo v novi dvorani Gasilskega doma poslovili od učitelja Antona Lovšeta, saj je zaradi študija svojih treh sinov Podbrezje zapuščal: »Pri tej priliki so se poslovili Podbrežani od svojega vzgojitelja in on od njih. Podbreška mladina, ki jo je podpisani tako ljubil in ji žrtvoval ves prosti čas, mu je izročila krasen venec in bronasto soho z napisom: Svojemu nenadomestljivemu vzgojitelju. Podbreška mladina. Vsem mojim naslednikom pa rečem: Ljubite moje Podbrežane in vzgajajte jih v značajne ljudi.«

Zapisala predsednica KUD-a Tabor Podbrezje

Nataša Kne Leben