Pesnik in pisatelj,
rojen: 11. avgust 1918, Bled, umrl: 21. januar 1977, Cleveland, ZDA
Karel Mauser se je rodil na Bledu, družina se je po njegovem rojstvu kmalu odselila v Gorje in potem v Podbrezje v Matijevčevo kajžo (Podtabor 32), kjer je pisatelj preživel najlepši del svojega otroštva. Tega se je spominjal v svojem literarnem delu Pomlad v Črepinjeku. Takrat je v Podbrezjah živela tudi pol leta mlajša sošolka Mimi Malenšek s katero sta prebrala vse knjige podbreške knjižnice, ki jih je takrat premogla. V letu 1931 se je družina Mauser spet selila in Karel je odnesel podobe Podbrezij s Taborom za vedno s seboj, saj jih je nemalokrat kasneje risal celo kot praznična doživetja. Po vmesni postaji so se potem preselili bliže Kranju, kjer je Mauser obiskoval kranjsko gimnazijo s še dvema bratoma. Takrat mu je gimnazijski profesor dr. France Tomšič z Murnovo poezijo odprl vrata v neposredno pesniško izpoved, ki je tlel tudi v mladem Karlu. V ljubljanski gimnaziji v letniku 1938/39 mu je urednik dr. Lavrenčič v glasilu Mentor objavil štirinajst pesmi.
Karel Mauser je leta 1939 v Ljubljani pričel s študijem teologije, ki pa ga ni dokončal, saj je 1944 izstopil iz semenišča. Želel je postati zdravnik a ni imel finančnih sredstev za študij. Sam in ob obiskovanju najbolj revnih v predelu ljubljanskega barja imenovane Sibirija, je izkusil bedo. Pri dobrodelnosti ni poznal meja in v stiski sam, je razdajal hrano in oblačila najrevnejšim družinam. Kot bolničarski strežnik posadke vaških straž je bil leta 1943 zajet na turjaškem gradu ter odpeljan v kočevske zapore in v ujetništvo v Stično, od koder je pobegnil v Ljubljano in tam delal kot sourednik Slovenčeve knjižnice. Po dvakratnem izgonu iz domovine (konec leta 1945 in v začetku 1946) je preko koroških begunjskih taborišč leta 1950 odšel v ZDA in tam do 1976 delal v tovarni svedrov v Clevelandu. Preživljal je ženo, štiri otroke, mamo in sestro, zato se samo s pisanjem ni zaslužil dovolj. Poprijeti je moral pri najtežjih fizičnih delih, ki so mu prinašala večjo plačo, vendar zraven načenjala zdravje; nazadnje je delal v tovarni kot brusilec svedrov. Kljub močni dioptriji je pregledoval mikroskopska odstopanja. Umrl je za srčno boleznijo 21. januarja 1977, star 59 let.
Napisal je 20 povesti, nekaj gledaliških iger in nad 200 pesmi. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, španščino. Mauser je pričel prvo prozo in pesmi objavljati 1938 v listih Dom in svet, Mentor, Mlada setev in Vrtec, po izgnanstvu pa največ pri Mohorjevi družbi v Celovcu in Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, pa tudi v zdomskem in izseljeniškem tisku v ZDA in Kanadi. Roman Uro s kukavico (1959–60), raje jih je umeščal v Podbrezje in na Tabor, npr. kmečki roman Prekleta kri (1947), povest Jerčevi galjoti (1949), Rotija in trilogijo Ljudje pod bičem. Tradicijo domačijske povesti je nadaljeval z zgodbami iz vaškega življenja z značilno čustveno poudarjenimi zgodbami in moralno opredeljenimi literarnimi osebami. Mauserjevi najboljši deli sta novela Sin mrtvega in roman Ljudje pod bičem. Oba dela sta s tematiko iz 2. svetovne vojne in prvih let po njej. Ob zgodovinski podobi časa prikazujeta predvsem moralne in čustvene pretrese, ki spremljajo usode pripovednih oseb. Na tradicionalno slovensko prozo se Mauser navezuje tudi s temo duhovniškega poklica, ki je podana v drami Kaplan Klemen, ter z nedokončanim življenjepisom o škofu I. F. Baragi Le eno je potrebno.
V KD Tabor Podbrezje smo njegovo delo in življenje prvič obravnavali na Pirčevih dnevih v novembru leta 2004 in mu z razstavo njegovih del ob recitalu in 30 letnici smrti postavili spomenik v spominskem parku ob cerkvi v letu 2007. Ob njegovem imenu je zapisan citat: ZEMLJA SEM IN VEČNOST, vzet po istoimenski zbirki njegove poezije.Po mavčnem portretu kiparja Franceta Goršeta je kip v bronu ulil livar Janez Kavar iz Tržiča. Obsežen govor je pisatelju in številnim prisotnim namenil izseljenski duhovnik Franc Vrbinc s Koroške. Tako kot on, sta ga osebno poznali tudi gospe Anica Moder in Mimi Malenšek, ki sta mu odkrili spomenik in orisali nekaj spominov nanj. Profesor France Pibernik, ki je izdal knjigo o njem, je slikovito orisal njegovo življenje, zato so med pripovedovanjem mladi k spomeniku v posebnih posodah simbolično prinašali v žaro prst iz krajev, kjer je Mauserja vodila življenjska pot. Pisatelj nam je blizu, ker je s svojo preprosto a poetično besedo, ki je bila razpeta med zemljo in večnostjo, imel pred očmi malega človeka, ki je vsak po svoje tudi kdaj pa kdaj izseljenec.
Pripravila: Daca Perne
Nedavni komentarji