Tone Strlič

Že 40 let varuh knjig, zgodb in tišine

Tone, po izobrazbi oblikovalec obutve, je že štiri desetletja srce vaške knjižnice in dolgoletni aktivni član Kulturnega društva Tabor Podbrezje. Knjige, branje in odnosi z ljudmi zanj niso le naloga, temveč način življenja. V najinem pogovoru razmišlja o sebi, pisanju, kritiki, času in odgovornosti, predvsem pa o knjižnici – prostoru, kjer se prepletajo spomini preteklosti in možnosti prihodnosti.

Pozdravljen, Tone. Hvala, da si si vzel čas za najin intervju. Najprej me zanima, kako bi se opisal v treh stavkih. (smeh, op. a.) Vedno je problem, ko moramo govoriti o sebi, kajne?

Ja, o sebi je res težko govoriti. Mislim pa, da je dobro, da se človek poskuša gledati čim bolj objektivno. Z leti sem postal bolj kritičen do sebe, bolj se zavedam svojih napak in jih poskušam, če se le da, popraviti ali vsaj omiliti. To so zagotovo moje značajske poteze.

Opazna je tudi moja umirjenost. Nisem več tak »šturmer«, kot sem bil včasih, čeprav mi še kdaj »ven useka«. Zdaj se večkrat ustavim in rečem: »Tone, daj še skozi svoje špegle poglej v svet, pa boš videl, da je mogoče kaj drugače«.

Tudi nekaj otroške duše imam še vedno v sebi. Zato sem še zmeraj Božiček, še zmeraj Miklavž, še zmeraj dobri mož. In da, še vedno verjamem v Božička.

V zadnjem času imam občutek, da sem nekoliko preveč razpet. Zadajam si preveč nalog in ne zmorem vsega, ker me kljub vsemu prehiteva čas. Imam še nekaj nedokončanih stvari, predvsem v čevljarstvu, a to niso projekti v pravem pomenu besede. Projekt je nekaj večjega, celostnega. Veliko stvari danes delam predvsem za svojo dušo, za veselje. Tako sem celo leto »mečkal« svojo pesniško zbirko – mečkal in nič zmečkal.

Danes se mi vedno bolj zdi, da sem začel pisati pesmi z razlogom, čeprav tega na začetku nisem vedel. Zdaj vidim, da sem se skozi pisanje začel postavljati v neko drugo luč, v drug svet. Pesmi so me naredile malo drugačnega. Pisati sem jih začel, ko sem delal za Vorwerk kot terenski delavec. Pozno popoldne, ko prideš s terena, sit vsega, ko hodiš od hiše do hiše in dobivaš same zavrnitve – to je res breme. Zato sem se pogosto ustavil v naši oštariji, preden sem šel domov, tudi zato, da svojih težav nisem nosil domov ženi.  Usedel sem se, in takrat je prišla iz mene misel: »To je pa lepa pesem, kaj če bi jo zapisal?« Zapisal sem jo na majhne listke, take, kot so jih imele natakarice za račune. To so bile prve pesmi – kratke refleksije o naravi in o sebi. Sploh nisem mislil, da bom kdaj prišel do tega, da bi imel pesniško zbirko. Danes imam napisanih že dobrih dvesto pesmi.

Nekako smo ugotovili, da naša vaška knjižnica deluje že več kot 126 let, kajne? Ti pa si njen del več kot tretjino tega časa. Kako so je po tvojem mnenju skozi desetletja spreminjala vloga naše knjižnice? Je morda kaj v njej ostalo enako?

Moj oče je prišel v Podbrezje za poštarja, knjižnico pa je prevzel leta 1955. Pred njim jo je, kolikor vem, vodila Francka Debeljak, učiteljica in vodja šole v Podbrezjah. Knjižnica takrat ni bila tukaj, kjer je danes, ampak v Kaplaniji pri cerkvi. Prostor je bil majhen in knjig ni bilo veliko, zato, sodeč po virih, mislim, da je pobuda prišla predvsem s strani duhovščine.

Oče je vpeljal sistem UDK in vse domače knjige popisal ročno. Vse je popisal! Vsaka knjiga ima še danes njegov listek zadaj. Jaz sem vse to spravil – dve škatli sta. To je bila ena bistvenih sprememb, saj je knjižnico sistematiziral in uredil – z listki za izposojo in žigom. Poskrbel je tudi, da se je fond postopoma razširil na približno tri tisoč enot. Kasneje se je knjižnica preselila v Kulturni dom, kjer sva danes.

Knjižnica je bila vedno odprta enkrat tedensko. Ko jo je vodil oče, ob nedeljah po maši, danes pa ob četrtkih. To se pravi, že 70 let je knjižnica pod Strlič Tonetom. On 30, jaz pa 40. Vmes je sem pa tja vskočil tudi moj brat Viktor. Ko sem bil jaz leta 1987 v Italiji na izobraževanju (čevljarstvo, op. a.), takrat je pa moja žena enkrat na teden hodila. Vedno je bila knjižnica na voljo bralcem.

Danes ima knjižnica malo čez tri tisoč knjig lastnega fonda. Veliko knjig je donacij, nekaj jih kupim tudi sam, predvsem mladinsko literaturo. Opazil pa sem, da ljudje danes pogosto ukinjajo domače knjižnice in knjige prinašajo k nam, kar pomeni tudi vedno večjo prostorsko stisko. A knjige mi je zelo težko metati stran, še posebej klasike. Slovenski in svetovni klasiki morajo biti vedno na voljo.

Povedal si, da je pred teboj knjižnico vodil tvoj oče. Seveda me sedaj zanima, kaj si od njega najbolj podedoval – pa ne toliko v smislu dela, ampak predvsem odnosa do knjig, ljudi, morda tudi tišine, ki jo imamo v knjižnicah najraje?

Od očeta sem podedoval predvsem ljubezen do knjige in do tiskane besede.

Zelo pomemben je bil tudi njegov odnos do ljudi. Vedno mi je govoril, naj imam do ljudi spoštljiv odnos, ne preveč domač in ne preveč strog, še posebej do mladih. Opozarjal me je tudi, naj pazim, kaj mladina bere, ker lahko pretežke ali neprimerne knjige povzročijo marsikaj – tudi odpor do branja.

Podedoval sem tudi smisel za red in sistem, čeprav imam sam morda malo poseben odnos do reda, če pogledamo knjižnico (nasmešek, op. a.). V knjižnici je veliko starih knjig, ki jih, kot sem že omenil, nočem zavreči. Škoda se mi zdi, da bi zavrgel kakšnega velikega avtorja samo zato, ker nimam prostora. Tudi literatura o NOB ima svoje mesto, ker je del zgodovine in nekaj ljudi jo še vedno bere. Slej ko prej se vse vrne in prav je, da ostane, da morda najdemo kak drug vidik.

Biti knjižničar v vaški, prostovoljni knjižnici ni le izposoja knjig. Kako bi opisal svojo vlogo? Si bolj skrbnik knjig ali bolj varuh zgodb in spominov skupnosti? Kakšne so tvoje aktivnosti v knjižnici?

Svojo vlogo vidim predvsem kot posredovanje. Ne želim vsiljevati tem ali vsebin, ampak pustim ljudem, da izrazijo svoje želje, nato pa jih usmerim k pravi polici. Poskušam uskladiti njihove interese s tem, kar imam na voljo.

Pomemben del mojega dela je sodelovanje s Potujočo knjižnico Kranj. Vse knjige imajo že črtno kodo, v kateri je shranjen ves zapis o posamezni knjigi. Naredijo jih v knjižnici Kranj. Tja grem večkrat letno in sam izberem knjige glede na želje mojih bralcev. V eni izmenjavi pride približno 150 do 200 knjig. Pred leti je bil sovaščan navdušen nad kriminalkami in sem moral tudi po trikrat letno hoditi v Kranj, da je imel materiala za branje. S Potujočo knjižnico sodelujem že vseh 40 let, tudi oče je že prej sodeloval. Čisto na začetku je bila stvar taka, da je imel en velik kovček – ko si ga odprl, si v njem našel razvrščene knjige. In vsake toliko časa je šel v Kranj, ga napolnil z novimi knjigami in jih pripeljal v vaško knjižnico. Tako da je že več kot 50 let Potujoča knjižnica v Kranju. Tržič ima Potujočo knjižnico v Bibliobusu, s čimer so tudi v preteklosti reševali situacijo v vaseh, kjer so bile vaške knjižnice manj razvite. Včasih je širil bralno kulturo kler, duhovščina, pri kateri si lahko našel knjige.

Nič več ne katalogiziram. Morda bi moral stare knjige prevesti v računalniški jezik. Drugače pa imaš sedaj vse kataloške zadeve že avtomatično v vsaki knjigi, v kolofonu. Ne verjamem pa, da bo kdaj naša knjižnica vključena v COBISS. Jaz sem računalniško precej nepismen, ker računalnika nikoli nisem veliko uporabljal. Sem bolj “stare šole”. Tako, da katalogizacijo in sodobne sisteme prepuščam tistim, ki se na to bolje spoznajo. Kljub temu se zavedam, da sodobni sistemi pri sodelovanju s Potujočo knjižnico zelo pomagajo.

V knjižnici je shranjeno kar nekaj starih knjig. Najstarejša je iz leta 1899. Je med njimi kakšna, ki te je še posebej nagovorila – zaradi svoje vsebine, njene poti do knjižnice ali ljudi, ki so jo brali oz. napisali? Kaj sicer rad bereš? Ima katera poseben pomen zate?

Posebno mesto ima zame trilogija Janeza Jalna – Vozarji, ki me je zagotovo zaznamovala. To so bile prve knjige Mohorjeve družbe iz leta 1953, ki sem jih res večkrat vzel v roke. Potem je tu še ena mladinska povest Beli dvor Gustava Šiliha. To je res lepa, precej romantična zgodba, ki obravnava nemškutarstvo na Štajerskem pred in med 1. svetovno vojno. Sam sem imel originalno izdajo.

Tu je tudi Mimi Malenšek in njeni Purgarji. Še vedno ji nisem izpolnil vsega, kar sem ji obljubil na njenem grobu. Precej njenih del sem že prebral, nekaj pa je še ostalo.

Zelo pri srcu mi je bil Bojan Štih. Več ali manj sem prebral vse, kar je napisal. Bil je predvsem gledališki esejist in režiser, za slovensko gledališče je naredil res ogromno. Velik človek.

Drugače pa klasiki, ki sem jih kar precej prebral. Posebno zadnja leta mi je zelo ljub Cankar. Zelo ljub. Recimo njegove začetne črtice, ki jih je pisal, kratka proza. Šele danes vem, ko sem še kaj drugega prebral, da se je takrat nekako umestil v evropsko elito. Brez težav bi ga lahko primerjal s Kafko ali pa še s kakšnim drugim. Izreden.

Zadnja leta mi je vse bližje tudi poezija, recimo Tone Pavček, Neža Maurer, Frane Milčinski –Ježek.

Seveda pa tudi alpinistična literatura, ker sem bil res veliko v gorah, tudi med alpinisti. Še danes jih rad berem, saj imam doma kar precej lastnih knjig, npr. Humarjeve in starejše knjige, kot so Osvajalci nekoristnega sveta.

Zanimiv se mi zdi Drago Jančar, eden izmed avtorjev slovenske beletristike. Zelo subtilno podaja življenjske resnice skozi zgodbo, recimo v knjigi To noč sem jo videl. Zanimivo branje, ki ti pusti odprt širok nabor tem za razmišljanje.

Osebno mi ne ležijo kriminalke. Sploh v zadnjem času, ko so tako v porastu severnjaške, švedsko-norveške kriminalke. Do Stevena Kinga sem imel dolgo časa odpor, vseeno pa še vedno rad vzamem v roke njegovo knjigo Zelena milja.

Tudi do literature za osebno rast, duševnost sem precej zadržan.

Drugače pa – veliko, veliko literature. Sama veš, da če sem v knjižnici že 40 let, da se mi da brati.

Kakšne literarne zvrsti so torej na voljo v naši knjižnici?

V knjižnici je zelo malo knjig za osebno rast in priročnikov, ker si jih bralci redko izposojajo. Ta literatura tudi ni posebno draga, zato jim rečem, naj si jo izposodijo drugje ali kupijo zase.

Prevladujejo potopisi, knjige za domače branje in bralno značko, dramska besedila, komplet del Mimi Malenšek, zgodovinske in vojne teme ter slovenski in svetovni klasiki.

Posebno mesto imajo tudi najstarejše knjige iz prejšnje knjižnice ter knjige Potujoče knjižnice, slovenskih in svetovnih avtorjev. Svetovna literatura je razporejena po abcednem redu priimkov avtorjev.

Opazil sem, da si nekaterih knjig že dolgo nihče ni izposodil, bodisi zaradi starosti bodisi zato, ker so danes informacije v njih dostopne na spletu. A verjamem, da ima vsaka knjiga svoj čas in svojega bralca.

V teh 40 letih si srečal kar lepo število bralcev in bralk ter morda tudi kakšno znano osebnost. Se ti je kakšen trenutek ali srečanje še posebej vtisnilo v spomin in ti potrdilo, zakaj je knjižnica pomembna za našo vas?

Vsi moji bralci so mi dragi. Aktivnih je okoli trideset do štirideset. Mladih je danes manj, kar pripisujem tudi temu, da ima vaška šola zelo dobro opremljeno knjižnico in s tem sem pravzaprav pomirjen. Zame je najpomembnejše, da se bere, ni pa tako pomembno, kje.

V knjižnici so nas obiskali tudi številni znani avtorji: Mimi Malenšek, Neža Maurer, Tone Partljič, Niko Grafenauer, Berta Golob in Andrej Rozman Roza.

Vedno sem bil vesel teh obiskov, saj poudarijo pomen knjige.

Naša vaška knjižnica živi predvsem zaradi prostovoljstva in predanosti ljudi, ki v njej delujejo. Kaj te osebno že vsa ta leta drži v knjižnici, še posebej takrat, ko bi jo bilo lažje kar zapreti?

Velik del tega je odgovornost do očeta. Čutim, da mu dolgujem, da knjižnica ostane živa.

Poleg tega so tu bralci, ki redno prihajajo in veliko berejo. Zaradi njih ne želim zapreti vrat. Čeprav vem, da imajo večje knjižnice več izbire, sem še toliko bolj vesel vsakega, ki pride k nam.

Če bi knjižnica lahko nagovorila prihodnje generacije, kaj bi jim po tvojem mnenju želela sporočiti?

Vedno pravim, da je petindvajset do osemindvajset črk dovolj, da se napiše knjiga – le pravilen vrstni red moraš izbrati.

Če ljudje znajo brati in v sebi začutijo tisto majhno željo, da kakšno knjigo vzamejo v roke, potem ima knjižnica smisel. Knjige ti dajo drugačen pogled na življenje in te bogatijo.

Sva na koncu pozabila še kaj omeniti?

Morda to, da želim povabiti vse Podbrežane, naj me poiščejo v naši knjižnici v Kulturnem domu, in sicer vsak četrtek med 19. in 20. uro v poletnem času, ter med 18. in 19. uro v zimskem času.

Drugače pa sem dosegljiv tudi na telefonski številki: 041 347 519 – vsak ponedeljek in četrtek med 19. in 20. uro v poletnem času, ter med 18. in 19. uro v zimskem času, ter vsak torek in petek med 10. in 11. uro. Odzovem se na vsak klic in po potrebi tudi odprem knjižnico. Torej, prav prijazno povabljeni.

Tone, najlepša hvala za tvoj čas, tvoj trud in še mnogo lepih trenutkov v naši knjižnici.

Pogovor zasnovala in zapisala Aniya Dežman.