Barbara Pogačnik

Slikarka Barbara Pogačnik je bila rojena 13. oktobra 1948 na Srednji Dobravi pri Kropi kot hči Alfonza in Alojzije Pogačnik v družini s petimi otroci. Barbara je osnovno šolo obiskovala najprej tri leta na Srednji Dobravi, nato pa jo je nadaljevala v takrat novi šoli Staneta Žagarja v Lipnici. Po končani osnovni šoli se je zaposlila v tovarni PLAMEN v Kropi in se zaradi šibkega zdravja po dveh letih zaposlila v ISKRI mehanizmi v Lipnici, kjer je ostala do upokojitve. V delovnem obdobju ni prav veliko slikala saj je pomagala staršema in skrbela za svojo družino. Po upokojitvi pa ji je bilo dano uresničiti davno željo in razvijati talent, ki je doslej le tlel in čakal da se razžari.

Svoj likovni talent je Barbara kazala že v otroških letih, ko je porisala vse možne površine – stene, vrata, vsak košček praznega papirja. Svoje slikarije je ustvarjala tudi v naravi – na njivah, v pesku skratka povsod, kjer je bilo možno izražati fantazijo. Celo znani slikar Božidar Jakac je nagovarjal Barbarine starše, naj jo dajo v šole, da bi popolnoma razvila svoj talent. Znani slikar je bil večkrat gost v Barbarinem domu in navadno ni nikomur dovolil, da bi ga opazoval pri delu. Barbara pa je to srečo imela, saj ji je Božidar Jakac dovoli, da ga je opazovala in sledila njegovim umetniškim rokam, ki so držale čopič in mešale barve. Ko se pri nas še niso dobila oljne barve, jih ji je prinesel tetin mož iz Nemčije. A kaj, ko jih še ni znala dobro uporabljati. Dve urni tečaj pri Zdravku Purgerju, ki ji je prijazno posredoval svoja znanja, je bil dovolj za začetek, ki ga barbara ob nenehnem ustvarjanju pili, izpopolnjuje, nadgrajuje. Saj ji je Zdravko dal takle nasvet: » Več boš delala, več se boš sproti naučila«. Od leta 2003 je Barbara čisti samouk, ki pa ima oči povsod tam, kjer se lahko nekaj na novo nauči ali za tisto malo, kar zmanjka, najde svoj kamenček za svoj mozaik znanja. Ronka Kozjek ji tudi sicer in še znotraj slikarske sekcije, ki jo uspešno vodi, rada pomaga. Največ znanja pa je prinesla z dveh slikarskih delavnic v Izoli.

Barbara je tudi igralka, saj je nastopila že v dveh igrah znotraj KD Tabor Podbrezje. Prvič kot zeliščarica, zdravilka bolni Urški, drugič razumevajoča babica številnim vnukom v igri z naslovom Danes je tako, včasih pa je bilo čisto drugače.
Največja Barbarina ljubezen je vsekakor slikanje z oljnatimi barvami, ko motive jemlje iz narave za upodabljanje cvetja, tihožitja in živali. Zelo uspešno se loteva portretov. Njen najbolj ustvarjalen čas je seveda zimski, saj v poletnem kliče delo tudi zunaj hiše, na vrtu njivi in v gozdu. Tudi čebele jo dobro poznajo.

Podbrežanka je že od leta 1980 in aktivno se je vključila v delo RK pri DU Naklo, likovno sekcijo pri KD Dobrava Naklo in KD Tabor Podbrezje .

Legenda o Taborski Urški jo spremlja že od leta 2006, 2007 in 2012, ko je igrala v igri Urška Zlatolaska in leta 2011 je za istoimensko knjigo naslikala 13 slik olja na platno, ki dopolnjujejo tekst iz scenarija. Torej je na nek način ilustratorka knjige. Skupaj z Ronko in petimi učenci se je lotila poslikave stene v biološki učilnici OŠ Naklo, sodelovala pri poslikavi ekološkega otoka v Dolenji vasi, sodelovala pri izdelavi maket taborske cerkvice za delavnice o maketi taborskega griča z našimi osnovnošolci. V Pirčevi dvorani visi njeno delo, portret pisateljice Mimi Malenšek. Že tretjič bo s svojimi slikami sodelovala na prireditvi Narodne v sliki, pesmi in plesu. Ob različnih priložnostih je njena miza za oblikovanje medenega testa pravi magnet za otroke, ki radi ustvarjajo. Njeno veselje so poslikave skrinj in skrinjic najrazličnejših velikosti. Za občinski praznik v letu 2013 se je skupaj z Ronko lotila ustvarjanja malih unikatnih ploščic, ki prikazujejo pomembne posebnosti v celi nakelski občini in pomagala ustvariti razglednici.

Barbara je že dvakrat svoja dela tudi razstavljala. Samostojno v letu 2014 v Vogvarjevi hiši, kjer je prostor odstopila Kriva jelka, ter skupaj z Dano Šemrov v Šenčurju. Njeno zadnje večje delo pa je poslikava kužnega znamenja pred Pirčevim domom na Taboru.

Zapisala Daca Perne