»Načrtovanje spominske sobe naše pisateljice se je začelo tistega dne, ko smo v kulturnem društvu izvedeli, da nam je zapustila svojo celotno pisateljsko in prevajalsko bero. Hitro smo ugotovili, da v obstoječi knjižnici ne bo prostora zanjo. Še manj pa, da bi knjige primerno razstavili kot dragoceno zapuščino. Obstajal pa je prostor poleg knjižnice. Neurejen in premajhen ni ponujal prav veliko. Morda je bil zato izziv za primerno ureditev toliko večji. Kako ustrezno predstaviti celoten knjižni opus, njeno življenje, dodati kako se jo spominjajo prijatelji, pisateljski kolegi, pa tudi kako je rada prihajala in se vračala v Podbrezje in kaj nam je pomenila. Sorodniki so nam ponudili nekaj njenih originalnih predmetov. Tako je začela nastajati spominska soba. Rad bi vam jo predstavil, kako smo si jo zamislili in izvedli ob vseh prostorskih in finančnih omejitvah.« S temi besedami je ob koncu kulturnega programa napovedal odprtje spominske sobe vodja projekta Jožef Perne.
Da je bil dogodek pomemben, so potrdili tudi gosti, saj so bili zaradi nje, zaradi Mimi Malenšek, nekateri že tretjič v naših Podbrezjah. Tu so bili predstavniki direktorata za kulturno dediščino, umetniških in pisateljskih krogov, posebej iz Društva slovenskih pisateljev, pesnik Niko Grafenauer, direktor SAZU dr. Milček Komelj, predstavnik NG dr. Ferdinand Škerbelj, člani Slovenske matice in še bi lahko naštevala, saj je pogled po dvorani odkrival polno obrazov, ki niso bili Podbrežani. Odprtja so se veselili tudi sorodniki, še posebej hčerka Mili Malenšek Šlibar in sin Danijel Malenšek z družinama, sestra Vida Golba Jeglič, nečaka z družinami in mnogi prijatelji pokojne pisateljice. Veseli smo bili posebnega gosta, Prešernovega nagrajenca in predsednika DSP v času, ko je tam vsebinsko sodelovala tudi naša cenjena Mimi Malenšek. To je bil nihče drug, kot gospod Tone Partljič. Z njim se je v nadaljevanju pogovarjala Nataša Kne in odstrl nam je nekaj lepih spominov na pisateljico.
Pred tedni sem na spletu zapisala, da se letos v KD Tabor posvečamo dvema umetnicama, ki sta imeli radi Podbrezje in bili tudi med seboj povezani. Gospa Mili Malenšek Šlibar nam je po dogodku povedala, da se je mala Mimi dobro spominjala, kako so Ivano otroci občudovali, ko je slikala v Podbrezjah. Prav beseda pisateljice je botrovala odločitvi, da se je slikarka znašla na bankovcu slovenskega tolarja. Zagotovo je pisateljica čutila enako usodo kot slikarka, saj sta se obe morali šele uveljavljati v poklicih, ki so bili dotlej rezervirani za moške. Vsako oranje ledine pa je do neke mere težko opravilo, ki pa sta ga obe umetnici opravili z odliko. Mimi Malenšek si je upala pogledati tudi na drugo stran. Bila je začetnica novega poglavja, ko je svojemu literarnemu junaku v usta položila besede sprave. Natančno 70 let po Prešernovi smrti se je rodila in tako smo po velikem poetu dobili veliko pisateljico.
Do odprtja in prvega ogleda spominske sobe smo se prepustili kulturnemu programu, ki je bil pester v glasbi, v sliki in besedi in ki ga je krmarila naša voditeljica Nataša Kne. V uvodu je povedala:
»Domačega kruha nikdar ne pozabiš, smo rekli pred skoraj tremi leti, ko smo odkrili spomenik Mimi Malenšek, ki stoji poleg njenega sošolca Karla Mauser pred farno cerkvijo v Podbrezjah. Stane Mihelič je takrat dejal, da je Mimi Malenšek trikrat prišla v Podbrezje, prvič kot trimesečna dojenčica, drugič, ko je leta 2012 legla k večnemu počitku v očetov grob, in tretjič, ko smo leta 2013 odkrili njen kip. Danes k nam prihaja četrtič. Tokrat nas vabi v svojo sobo, prijazno in odprtih rok, kakor je sprejemala svoje goste. Gradišarjeva Mimi, kakor da ji je bilo pisateljevanje položeno že v zibel, je pri rosnih šestnajstih letih kot Mimica Zagorska napisala prvo povest Pesem polja in nadaljevala z zgodovinskim romanom Marija Taborska. Izšel je posthumno ob odkritju kipa in je tako njeno zadnje delo, ki je izšlo. Z njim se je tudi vrnila v Podbrezje.« Odlomek iz tega dela nam je z izrednim občutkom za besedo prebral Milan Debeljak. Izvedeli smo tudi, da je svoj zadnji roman posvetila največjemu slovenskemu pesniku z biografskim romanom Pesnikov nokturno, ki je bil njen zadnji roman napisan leta 1992. Takrat je bila stara 74 let. O Prešernu je povedala, da sta si bila podobna v tem, da jima vere ni bilo treba iskati, ker je nikoli izgubila nista. Najplodnejša slovenska pisateljica je napisala 40 romanov, med njimi dva otroška, poleg tega je poslovenila 22 romanov, večinoma je prevajala iz nemščine. Rekla je, da je pisala z namenom, da jo je gnala potreba po tem, da bi slovenskemu narodu nekaj zapustila in bi se ta zavedal svojih korenin. Otroštvo, njegov čas in prostor, ostaneta v tebi do zadnjega diha, na starost samo še bolj stopata v ospredje. Ne pravijo zaman, da človek sklene svoj življenjski krog. Malenškova se je v Podbrezje vračala tudi v svojih delih, če drugega ne, vsaj po navdih: Pesem polja, Matjaž, Marija Taborska, Sonce je obstalo, Kovinarji, Prelom, Poslušaj zemlja, Purgarji, Ko dozori Jerebika in verjetno bi še lahko naštevali.
Dotaknili smo se tudi dogodkov, ki smo jih s pisateljico preživljali v KD Tabor od leta 2005 do leta 2012 in 2013.
V sliki in besedi se je skozi vsa leta sprehodila Daca Perne:
»V naše kulturo društvo smo jo prvič povabili v novembru 2005 ko smo na četrtih Pirčevih dnevih govorili o pisatelju Janezu Jalnu, ki je prijateljeval z njenim očetom. Umrl je skoraj natanko na isti datum kot ona, 12. aprila 1966, torej je včeraj minilo 50 let od njegove smrti. Njegova življenjska nit je bila od njene krajša za kar 20 let. Jalnovo delo je dobro poznala in baje kdaj pa kdaj odšla k njemu po napotke za pisanje.
V februarju 2007 je na kulturni praznik z nami praznovala svoj 88. rojstni dan. V taborski cerkvi ji je zapel operni solist Marko Bajuk, tiskar z Bleda ji je izdelal listino o častnem članstvu, razveselili smo jo s polno drobnih pozornosti in naš pesnik Milan Debeljak ji je prebral pesem, napisano njej za voščilo in poklon. Pomenljivo jo zaključi z vrstico : »Beseda moja je doma doma«. Na koncu nam je iz svoje knjige brala odlomke, z žarom in energijo, ki jo premorejo le redki. Takrat smo vsi v polni Pirčevi dvorani čutili, kako njeni smo in ona naša. Čutila se je ena sam čista energija in občudovanje jasnih misli prelitih v besede tisti večer. Samo potrdilo se je nekoč prebrano, kako vpeta v transcendentne koordinate tega sveta je naša slavljenka.
V juniju 2007 je bila z nami, ko smo postavili spomenik Karlu Mauserju. Lepi slovesnosti je dodala posebno noto, ko je govorila o pesniku in pisatelju, ki je bil tudi njen vrstnik in sošolec. Skupaj sta prebrala vse, kar je takratna podbreška knjižnica premogla besed. Razumela ga je in njegovo usodo bolj kot si lahko mislimo. Njemu so onemogočili vrnitev v domovino, njo so želeli utišati drugače. A ko je dobila Župančičevo nagrado ji je prevajalec Janko Moder skupaj s čestitko dejal: »Spet niso vedeli, ali naj te zaprejo ali dajo nagrado«. Tudi mi takrat nismo vedeli, da bo pisateljica že čez 6 let stala ob svojem sošolcu pisatelju.
V istem letu 2007 je v juniju na naš predlog postala častna občanka občine Naklo. Tam je povedala, da je bila orehova skrinja na domu staršev njenega očeta polna knjig, ki so bile zanjo svete. Njihova vsebina je bila vir navdiha, odhod v neslutene širjave duha, ki so kasneje skozi življenjske viharje ustvarile ikono slovenske umetnice in žene, ki je zajemala iz dragocene dediščine narodove kulture in vanjo tudi bogato dajala nazaj. S sedmimi biografskimi romani slovenskih velikanov je želela povedati, da nismo narod hlapcev.
V septembru 2008 smo z našim kulturnim društvom že tretjič sodelovali na DEKD. Osrednja tema je bil Primož Trubar, ob 500 letnici rojstva. V zagati smo bili zaradi teme, potem pa z njeno pomočjo izvrstno izpeljali dogodek. Tudi ona se je veselila koncerta srednjeveške glasbe v taborski cerkvici in mu prisluhnila skupaj Trubarjem (Tone Strlič) in njegovo ženo Barbaro(Nataša Kne). Ko smo se za tem preselili v Pirčevo dvorano, nam prebrala odlomek iz svoje Plamenice in govorila o njegovem nastajanju. Bila je ponosna, da zgodovinarji po 50 letih niso našli nič, kar bi terjalo kakršenkoli popravek. Bila je temeljita in zaradi znanja nemškega jezika in gotice se je dobesedno zaprla v nemške arhive in natančno pridobljeni podatki so bili porok za kvalitetno in analitično poglobljeno delo. To je premogla le dosledna osebnost, kakršna je Mimi Malenšek bila. Razložila nam je tudi, da so bile v tistem času, ko je ustvarjala Plamenico, kljub nasprotovanjem njena največja spodbuda za delo prav visoke naklade njenih preteklih del, ki so bile kaj hitro razprodane in jih ni bilo potrebno razrezovati v Vevčah.
V letu 2009 smo ji poslali voščilo za 90. rojstni dan in jo v novembru spet povabili medse na Pirčeve dneve. Pripovedovali so o 100 letnici našega kulturnega društva. Zelo rada se je po koncu prireditve fotografirala z nami kulturnimi prostovoljci in tista fotografija nam danes pomeni veliko.
V letu 2012, za 93. rojstni dan sva se z Natašo odločili, da jo obiščeva. Razveseliti sva jo želeli z napisanim voščilom in izdelano brošuro, ki je ob fotografijah vsebovala kratke komentarje naših druženj v zadnjih letih, ki so bili vedno lepši in bolj bogati prav zaradi njene prisotnosti. Vedno smo čutili da je rada prišla med nas. Zdelo se je, da ob prebiranju tistih zapisov ponovno podoživlja naša druženja. Z Natašo takrat še nisva slutili, da bo že čez mesec dni v hčerkinem naročju za njo Sonce obstalo. Še manj smo slutili, da se želi za vedno vrniti k nam v Podbrezje. Težko je bilo slovo ob odprtem grobu in lahka odločitev, da ji že čez leto dni postavimo spomenik, izdamo razglednico in znamko, ter v knjižni obliki natisnemo povest Marija Taborska. Z njo je pisateljevati začela in v visoki starosti zaključila. Želela jo je prenesti v računalnik, da bo šla v nebesa računalniško pismena, kot je rekla svojemu vnuku. Ko ji nocoj na 4. obletnico smrti odpiramo spominsko sobo, se draga pisateljica ponovno na nek drugačen način vrača med nas. Verjamem, da se bo zaradi bogatega gradiva, ki so ga polne računalniške mape in papirji čez leta pokazala možnost, da ji morda ob 100 letnici rojstva izdamo tudi knjigo. Tam bo verjetno njen citat,
»Zorim za smrt –nič ni večno.«,
kar pa nikakor ne velja za njena dela, saj smo ob njeni smrti zapisali tudi tole misel:
»Zemlja vedno vzame, kar je njeno,
ne bo pa vaših del in to je dragoceno.««
Za glasbene vložke je poskrbel Kvartet flavt Glasbene šole Trži, ki ga sestavljajo Neža Kočevar, Eva Majcen, Elizabeta Mokorel, Andreja Pernuš. Njihova prva skladba je nosila naslov Michael Praetorius (1612), Branle de la Torche in slišala se je odlično. Nastopile so še z drugo skladbo, črnsko duhovno Give Me That Old Time Religion in ob zaključku prireditve še s skladbo Pink panter, ki je požela najbučnejši aplavz.
Mimi Malenšek pisateljica biografskih romanov
Po glasbenem premoru smo se spet posvetili Mimi Malenšek, saj je kot pisateljica opravila za Slovence zelo pomembno delo. Pisala je zgodovinske in biografske romane, s čimer je izkazala svojo izvirnost, posebnost in pogum. Svoj pisateljski genij je med drugim usmerjala v razkrivanje polpretekle zgodovine in z vsakim romanom postavila obeležje možem, ki so budili oz. sooblikovali slovensko narodno zavest. Kritika se je je zelo dotaknila, zato je poskušala z vsakim romanom izboljševati svoj pisateljski, pripovedni slog. Temna stran meseca je prvi slovenski roman, ki je prikazal obe plati druge svetovne vojne pri nas. Zelo pogumno dejanje. Sama je rekla, da ni hotela provocirati, mislila si je bolj, da če je Šolohov lahko v Rusiji napisal Tihi Don, potem bo tudi slovenska politična elita prenesla, da se ji postavi ogledalo. Po izidu so jo odrezali, k sreči je ušla zaporu. Za nekaj let ji je ostalo le še prevajanje. Niko Grafenauer je ob ponatisu Plamenice (roman o Primožu Trubarju) leta 2008 na platnice o Temni strani meseca upravičeno zapisal: »Knjiga je ob svojem izidu seveda razburkala pravoverne duhove, v svojem sporočilu pa je pomembna predvsem po tem, kako na prizorišču razkolniškega časa in razmer v živo prikaže eksistencialno razrvanost in grozo človeka, ki se je znašel v pogubnem vrtincu življenja.« Grafenauer je še zapisal, da je Malenškova najpomembnejša slovenska pisateljica biografskih romanov. Ob tem doda, da še posebej izstopa prav Plamenica. Glede na težko dostopnost virov v tistem času (govorimo o 50-ih letih preteklega stoletja) je svoje delo opravila z vso potrebno skrbnostjo in doslednostjo. Spomnim se, ko mi je rekla, da ji lahko kritiki očitajo marsikaj, le tega ne, da bi bila površna. Vsakega romana se je lotevala skrajno študiozno, arhive je prečesala po dolgem in počez ter natančno preučila gradivo, preden se je sploh lotila pisanja.
Nataša Kne je opisala pisateljico: »Bila je lepotica in dama prodornega duha. Tudi v visoki starosti je ohranila svojo telesno lepoto in prožnost uma. Vedno iskriva, čuječa in topla sogovornica z bistrimi in globokimi očmi v visoki modrini. Zasmejala se je s posebno melodijo, malo grleno in krhko. Berta Golob je takole opisala svojo prijateljico, ki jo je spoznala že, ko je bila sama še otrok: »Malo kasneje se mi je zdelo čudno, da se pisatelji lahko rodijo tudi v bližnjem kraju. Vsi oni, ki so bili omenjeni v šoli, so bili od nekje daleč. Pesniki pa skoraj še od dalj. Medtem sem odrasla in postalo mi je marsikaj bolj jasno. Tudi Mimi je pred menoj zažarela v posebni luči. Prišel je čas zanimivih pogovorov z njo, mojo birmansko botro, in veliko dogodkov se je zvrstilo. Vedno me je imela rada.« Mimi Malenšek ni bila samo gospa pisateljica, ampak tudi človek s svojim vsakdanom. Vnuk Luka Malenšek se spominja anekdote s Tonetom Pavčkom, ki ga je Mimi srečala na ljubljanski tržnici. Takole sta se pomenkovala, ko jo je Pavček smejoč pozdravil: »Glej jo, glej jo, no, glej, a zdaj se pa na platin farbaš? Frajla!« Čeprav pesnikova dobrovoljnost nasmeji Mimi, mu strogo odgovori: »Dobro veš, da obema pritečejo enake barve,« kar je le še iskrilo nadaljnji starostni pomenek.«
Luka Malenšek se je spominja tudi kot strastne kadilke, ki je imela tudi o cigaretah in kajenju izoblikovano stališče. Takole pravi vnuk Luka: »Mimi je bila strastna kadilka, začela je že v najstniških letih, nenadoma pa prenehala v 82. letu. To je utemeljila s trditvijo, da v prodaji sploh ni več “pravih” cigaret, kar je naprodaj, da je prazna slama, za katero ni vredno zapravljati.« Rada je tudi povedala, kako jo je oče podučil: »Marsikdo je zapil posestvo, zakadil ga ni pa še nihče.«
Mimi Malenšek je bila zelo navezana na svojega očeta. Med njima je bila tesna bližina, pripovedoval ji je zgodbe, ki so jo navdihovale. S pretanjenim občutkom je nekaj odlomkov in zbirke novel Ko dozori jerebika prebrala Alenka Fister.
Nataša Kne je na oder povabila osrednjega gosta z besedami : »V njene Podbrezje je danes prišel še en velikan slovenske besede. Prav tako kot Mimi Malenšek, ki je bila svojemu pisalnemu stroju zvesta 60 let, se najbolj domače počuti, prav ko bele strani spreminja v zgodbe. Gospod Tone Partljič.« Cenjeni gost nam je med drugim povedal o opravičilu Mimi Malenšek, ki mu ga je izrekla zaradi odsotnosti na zboru članov. Ob tem dogodku je začutil njeno veličino, poštenost in doslednost. Opisal je občutke ob branju njenih biografij, saj po njegovem ne čutimo, da je delo napisala ženska roka, pač pa bolj pomembno, začutimo pogled na tematiko, ki je vedno spoštljivo kritičen, prizanesljiv, vsebinski in dobronameren. Že kot otrok je bral njena dela in takrat so bila zanj celo učbenik za bolj tabu področja. Ker je gospod Partljič tudi zabaven in hudomušen sogovornik in izjemen pripovedovalec, nas je mimogrede ponesel tudi v te vode. Skratka, z njim se je program prevesil v pozitivno zabavnejši del in močan aplavz polne dvorane je povedal vse.
Tako kot Mimi Malenšek svojega bralca počasi vodi do cilja, tako kot je obsežen njen pisateljski opus, tudi večer posvečen Mimi Malenšek ni bil med krajšimi. Pa smo se kljub temu hitro znašli pred zaključnim in hkrati uvodnim delom, ki je naznanjal ogled in slovesno odprtje spominske sobe. Vodja projekta je v nekaj stavkih predstavil posameznega od štirih sklopov spominske sobe od zamisli do izvedbe. Osnovna zamisel je prikaz »pisateljičinega kotička«: njena pisalna miza, stol in vinska omara – kot ji je sama rekla. Na mizi in omari so postavljeni drobni osebni predmeti, pri čemer smo kar najbolj sledili originalni postavitvi v njenem stanovanju. Tudi slike in priznanja, ki visijo v tem delu so njena. Trudili smo se kar najbolj verodostojno ponazoriti nekaj kvadratnih metrov njenega stanovanja, v katerem je pisala in ustvarjala. Jopica vržena preko stola in copati pod mizo dajejo vtis, kot da je pravkar odšla, da si morda v kuhinji skuha čaj. Tudi list papirja v pisalnem stroju daje tak vtis. In tudi ta je še njen.
Ta del prostora na obeh straneh zamejujeta časovnici. Na eni so nanizana najpomembnejša dela. Sledimo jih lahko po letnicah. Na drugi časovnici je prikazano njeno življenje s pomembnejšimi datumi od rojstva v Dobrli vasi do postavitve spominskega obeležja v Podbrezjah.
Čisto spredaj v sobi so postavljene vitrine. V stenske smo na eno stran nanizali prevode, v drugo vitrino pa njene romane in povesti. V stoječih vitrinah smo poskusili s fotografijami, ter originalnimi predmeti in dokumenti pokazati še nekaj pomembnih dogodkov iz njenega življenja in krajev, ki jih je imela tako rada. Nizajo se: rojstni list, spričevalo, dijaška knjižica, priznanja in odlikovanja, ter fotografije s sorodniki, pa ona na Jezerskem, v Portorožu in v Piranu.
Ravno tako je zgovorna časovnica, kjer se nizajo kulturni dogodki našega društva, na katere smo vabili pisateljico in jim je vedno dajala odličen pečat. In pa še nekaj utrinkov iz del smo nanizali na hodniku. Spominja se svojega očeta, pa Podbrezij in tudi svojega zvestega prijatelja, pisalnega stroja. Vodja projekta se je v nadaljevanju zahvalil vsem, sodelavcem, ki so sobo pomagali oblikovati in izdelati. Vztrajali so, čeprav se je delo zavleklo dalj kot za dve leti, pri čemer je bil seveda odločilen dejavnik pomanjkanje denarja za gradbeno fazo obnove. Takole je povzel izvajalce: »Sobo je iz prvotnega razsula potegnil mojster Andrej Gubanc, ki je izvedel gradbena dela, električno napeljavo pa hišnik Silvo Šefer. Oblikovanje slikovnih panojev in s tem tudi podobo sobe smo zaupali studiu U3NEK, Monika Lampič in Eva Saje sta oblikovali estetski ambient, ki sta ga vmes dopolnjevali z našimi željami in zahtevami. Vitrine nam je izdelal Darko Štular, zasteklil pa Jaka Burgar. Vsi so se s svojo ceno maksimalno prilagodili skromnemu proračunu društva. Poleg donacij je bil edini vir sredstev občinski razpis za ljubiteljsko kulturno dejavnost, kjer je bil v letu 2014 odobren projekt v vrednosti 1.500 eur. Strokovno pomoč nam je pri izboru in postavitvi predmetov s svojimi izkušnjami nudila Nataša Robežnik, umetnostna zgodovinarka, ki dela v Muzeju novejše zgodovine Slovenije kot kustosinja pedagoginja. Stopnišče so z dvema slikama polepšali naši slikarji Zdravko Purgar, Barbara Pogačnik in Ronka Kozjek. Tvegam, da ne bom naštel vseh, ki so pomagali, vseeno pa moram omeniti še: Metoda Grašiča in njegovo Brezo, Janka Jegliča ter njegov kombi, Milana Debeljaka in darovane deske, Romano Gubanc in številne kopije, pa seveda mojo soprogo in njena nešteta drobna dela pri urejanju, ki jih je nemogoče našteti. Pokazala bi se šele, če ne bi bila narejena. Seveda pa je razumljivo, da spominske sobe take, kot jo danes vidimo ne bi bilo brez gospe Mili Šlibar Malenšek, ki je ponudila in odstopila vse originalne predmete, slikovni material, ter dokumente. Njej posebej hvala za sodelovanje.«
Mili Šlibar Malenšek in Danijel Malenška sta se potem pridružila Jožefu Pernetu in skupaj so odšli v zgornje nadstropje, da bi opravili prijetno nalogo. Hči in sin sta prerezali trak in še uradno odprla spominsko sobo svoje matere. Slovesnost je z jagodami in šampanjcem (ideja in darilo družine) v svoji knjižnici gostil Tone Strlič. Nismo se še takoj razšli, saj sta se med dogajanjem v prvem nadstropju spodaj v dvorani z dobrotami napolnili mizi in vabili k prijetno sladkemu klepetu. Prijateljsko druženje po uradnem delu je sestavni del dogodka. Sploh pa smo imeli v naši sredi Toneta Partljiča in pokramljati z njim tisti večer je bila redka in izjemna priložnost.
Ko smo goste povabili na ogled sobe, smo jih skupaj in v imenu Rotary kluba Tržič Naklo vabili tudi na razstavo slikarskih miniatur na temo Poletja in Kofetarice – dveh najbolj znanih slik Ivane Kobilca. Otroci osnovnih šol Naklo, Podbrezje, Križe, Bistrica in Tržič so jih naslikali kot drobno darilo ob donaciji za naš letošnji drugi velik projekt, postavitev kipa Ivane Kobilca. Največja slovenska slikarka v domovini še nima spomenika, ulice, niti spominske plošče. V Podbrezjah bo od 21. junija naprej stal njen spomenik. Ob darovanem prispevku za ta projekt so obiskovalci lahko izbrali miniaturo v lični škatli za spomin in v zahvalo.
Za KD Tabor Daca Perne
Več na strani: Mimi Malenšek
Fotografije
Nedavni komentarji