Ko sta se ob obletnicah družila Mimi Malenšek in France Prešeren
Kadar se sprašujemo, in okoli kulturnega praznika je to pogosto, kaj je to kultura, bi se lahko reklo, da ne pozna meja, da je to nekaj lepega in dobrega za vse, kot je to lahko pesem, ples, zgodba, slika, nasmeh, lepa beseda, spomin, spoštovanje, tradicija, druženje. Ja, ravno druženje je bilo tisto lepo v dvorani kulturnega doma v Podbrezjah, ki je bila premajhna za vse, ki so hoteli biti zraven, ko smo na pot pospremili novo monografijo pisateljice Mimi Malenšek ob njenem stotem rojstnem dnevu. In ker se je rodila natanko 70 let po Prešernovi smrti, ki je hkrati dan za kulturni praznik, smo seveda dogodek prepletli z mislijo na oba literarna umetnika in pomembna Slovenca.
Brez avorice monografije književnice Alenka Puhar, ki zna povedati duhovito in iskrivo, je pač mojstrica misli in besede, dogodek ne bi imel toliko vsebine. Namenili smo ji vlogo slavnostne govornice. Kot novinarka pa tudi prijateljica Mimi Malenšek, je pripovedovala o njenem obsežnem opusu pa o tem, kako je začela povojno pisateljsko življenje s poezijo. Te pesmi, ki so razodevale žalost, skrb in obup, zaradi opustošenja, ki ga je videla okoli sebe, je skrila in ni nikdar dala vedeti, da obstajajo, saj bi obveljale za sovražno propagando in bi vodile v zapor. Tudi sicer je Malenškova življenjske preizkušnje znala prenesti neverjetno pokončno in modro, ne da bi krivila kogarkoli. Njena drža bi bila lahko zgled marsikomu in morda gradivo psihologom. Alenka Puhar je povedala, da je imela rada romane in povesti, pisala je tudi pesmi in igre, scenarije in dnevnike, pravzaprav je znala napisati kar koli, a najbolj od vsega so jo pritegovale zgodbe, ki so ji prišle na pot in jo vabile. Knjiga njene pomladi je bila Marija Taborska, kot zadnja pri devetdesetih pa Ko dozori jerebika. Vmes pa je šla skozi vojne vihre v deželo lepšega jutri, v pisateljski klub, med epske širjave in dolge ceste, ki so značilne tudi za slog pisateljice Mimi Malenšek, ki je botroval neverjetno obsežnim številom strani predvsem biografskih in vojnih romanov, za katere je vedno dobivala najboljše recenzije. Vanje je vložila veliko svoje srčne energije, tudi izjemno voljo po izobraževanju, in to so bralci začutili. Od otroških let, ko ji je oče bral najpreprostejše Prešernove pesmi in nenazadnje njenega pomenljivega datuma rojstva povezanega z datumom njegovega slovesa, se je navzela velikega občudovanja Prešernove poezije. Z njim, ki je postala dodatna vez, jo je vezal tudi Kranj, ki se je tako močno dotaknil pesnika. Svojo prevzetost je izrazila s Črtomirom in Bogomilo, čez nekaj let pa še s Pesnikovim nokturnom.
Na zadnji strani monografije je zapis: Mimi Malenšek se kot slovenska pisateljica uvršča med pisatelje z največjim opusom ustvarjenih in prevedenih del. Njen analitičen, raziskovalen in discipliniran pristop se odraža v vseh njenih biografskih romanih. Pisala je kulturno zgodovino vseh plasti in odstirala dogajanja velikih Slovencev, med katere sodi tudi sama. Blizu štirideset je njenih knjižnih naslovov in okoli trideset del je tudi prevedla. Kot se je pred leti označila sama, je bila neke vrste deloholik, ko je pozno ponoči ure dolgo brskala, odkrivala, premetavala in zbirala gradiva, kar jo je osrečevalo. Vnaprej določeni vzorci in pogled na lik le z ene strani so se ji upirali. Človek sam na sebi, v svojih mejnih situacijah, v odločitvah, ciljih, namenih, v veselju in žalosti, jo je zanimal. Po letu 1950 je začutila potrebo, da svojim sodobnikom sporoči nekaj globljega. Rada je rekla, da ni iskala snovi, ampak je snov poiskala njo. Morda se je to zgodilo že pri štirinajstih, ko je začela pisati povest Pesem polja in si za praznovanje 90. rojstnega dne omislila svoje zadnje delo. Prvo povest je pisala v svoji »čumnati« v Podbrezjah, iz katere je imela prelep razgled na niz gora in širna gorenjska polja, zadnje delo pa je nastajalo v stanovanju na Prulah, ko ji je nočno družbo delala cerkvena ura in je bilo njeno poznavanje življenja že polno globin in širjav.
Lahko bi rekli, da je njena plodna pisateljska kariera poleg talenta zahtevala tudi precej nenavadno biografijo. Njeno notranje zadovoljstvo je bilo, da je za svoj slovenski narod nekaj naredila, saj mu je hotela dati več samozavesti in notranje moči. Uresničilo se ji je, saj so številne naklade obsežnih del vedno takoj pošle. Njena najzvestejša prijatelja sta bila Francka Golob in Anton Vodnik, učitelja slovnice prof. Niko Kuret in Finžgarjeva šola pa sta bila dovolj, da njenih del skoraj ni bilo potrebno lektorirati.
Mimi Malenšek je vsa obsežnejša dela napisala na pisalni stroj, na prvega, ki je bil moževo darilo in drugega, ki je zdaj v spominski sobi. Noben od njiju ni imel računalniške tipke briši, in samo predstavljamo si lahko, kako je pisateljica ustvarjala tako obširna dela, čemur se je že močno čudila njena prijateljica in pesnica Neža Maurer. Oboje je vodila roka, njo pa misel skrbne, vztrajne, studiozne in poštene pisateljice, ki je močno obogatila slovensko kulturno krajino. Lani je bila le ta posvečena Cankarju, letos bo Vodniku, a naša podbreška bo posvečena njej, njej, ki je pisala tudi iz notranje potrebe, kot opisujeta zadnji dve kitici najnovejše pesmi našega pesnika Milana Debeljaka.
Nič lepšega ni, kot kar v srcu igra, Kdor nosi človeštvu nebeško zlato,
ob tem je vse zemeljsko bledo, v resnico, v lepoto oblečen,
ni večje slasti, kakor misel Duha pa če mu je bridko- in kruto-hudo,
objeti, preliti v besedo. je vendar izpolnjen, je srečen.
V monografiji je na notranjem sprednjem ovitku zapisanih njenih 6 citatov, med katerimi se najde tisti, ki je zapisan na stebru spomenika in se glasi « Domačega kruha nikdar ne pozabiš«. Manjka le še eden njenih lepših, ki govori o ljubezni do domovine: » Kot medaljon je naša domovina. Medaljon pa se nosi na srcu.« Njene najljubše besede pa so komaj vidno izpisane pod naslov in podpis na ovitku in so : svetloba, vodovje, veter, drevesa, daljave, bližina, minevanje, vprašljivost, iskanje, ranljivost, slepilo, resničnost. To je deset besed, ki jih je pisateljica sama izbrala kot najbolj nepogrešljive, najljubše, najbolj zanjo značilne.
Književnica Alenka Puhar je avtorica okoli 70 strani v monografiji, ostalih nekaj več kot 30 strani pa so zapolnili prispevki prijateljev (Berte Golob, Neža Maurer, Niko Grafenauer, Janez Janša, Meta Kušar, Mira Šparovec Uršič) in Podbrežanov ( Milan Debeljak, Stane Mihelič, Tone Strlič, Marta Frantar, Nataša Kne, Daca Perne, Jožef Perne), ki jih je urednik povabil k sodelovanju. Tako je monografija o pisateljici tudi nekoliko podbreška, ker je bila tudi ona tako naša. Profesorica Berta Golob je celo naslovila svoj prispevek z besedami Njena Vračanja. In res se je vračala v njej ljube Podbrezje, tokrat že šestič, je poudaril urednik Jožef Perne. Prvič, ko dojenčica, drugič na stara leta med podbreške kulturnike, tretjič v očetov grob, četrtič na spomenik, petič v svojo spominsko sobo in zdaj šestič v monografijo, ki je bogata tudi s slikovnim gradivom, ko so fotografije pisateljice zamrznile čas, ki ga je z besedami tako lepo znala naslikati.
Program po scenariju Jožefa Perneta so oblikovali: Otroški pevski zbor PŠ Podbrezje, ki je po Himni zapel še tri pesmi: O Vrba z vokalistom Blažem Tepušem, Deželo branja in Srečo na vrvici. Vse pod taktirko Jane Lamberšek Starbek in ob spremljavi pianistke Maje Ovsenik.
Odlična mlada voditelja Sara Kidan in Peter Grašič sta predstavila ustvarjalce in povezala točke med seboj ter brala odlomka iz monografije. Z uvodnim nagovorom je predsednica KD Tabor Daca Perne pozdravila posebne goste v nabito polni dvorani in se spominjala druženja s pisateljico Mimi Malenšek.
Veseli smo bili obetavnega nagovora g. župana Ivana Megliča, ki je spregovoril prazniku na pot in med drugim pohvalil delo podbreških kulturnikov. Svoja dva prispevka v monografiji sta predstavila tudi pesnik Milan Debeljak in knjižničar Tone Strlič.
Za konec pa sta za največji aplavz poskrbela sama Mimi Malenšek, ki ji je glas in stas posodila izjemna Tina Primožič in France Prešeren, ki ga je zaigral Marko Kavčič. Zapletla sta se v pogovor, pravzaprav v stičišče njunih dveh del: pesnikovega Krsta pri Savici in vizavi pisateljičinega Črtomira in Bogomile. Lepoti prireditvi je veliko dodalo dobro ozvočenje in osvetlitev, za kar je poskrbel Damir Rapič.
Verjamemo, da je monografija, v kateri so pisateljičine fotografije zamrznile čas najlepša zahvala Mimi Malenšek, ki je tako odlično znala ubesediti čas v svojih neponovljivih delih.
Kot že 8 let doslej, smo letos tudi devetič na nedeljo 10.februarja pod obema podbreškima lipama napovedali branje Prešernove poezije. V Dolenji vasi so vztrajali pod dežniki, na Taboru smo se zatekli v zavetje Pirčevega doma. Povsod smo brali več kot debelo uro in pesmi ter besede posvetili seveda našemu največjemu pesniku, delno pisateljici in seveda Vodniku. Tudi nekaj novo nastalih pesmi naših bralcev smo slišali na koncu. Lepo je poslušati, še bolj se dotakne srca branje v harmonijo prelitih besed pesniških umetnikov. Vabljeni spet drugo leto ob desetletnici branja pod našima lipama. Morda bo v Dolenji vasi rasla že nova, saj se sedanja poslavlja.
Tekst :Daca Perne
Foto : Mirko Kunšič
Nedavni komentarji