»Vesele glasove so nam podelile naše lepe nove orgle, ki jih je postavil naš vrli Gorenjec in Podbrežan Peter Rojc. S svojim delom se je kakor izvrsten in izkušen mojster zopet dobro obnesel. Res je, da te orgle ne hrušé in ne vpijejo, kakor bi kaka neubrana ušesa rada imela, temveč pojo veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga. In ravno to pa je cerkveno in budi lepa čustva. Kadar se takšni glasovi zlivajo po božjem hramu, se zdi, kakor je nekdaj prerok čutil, da Božji glasovi v rahlih sapicah mimo šumljajo in Božjo prisotnost oznanjajo.«
Tako je »Zgodnja Danica« 1856, št. 51 poročala o podbreškem izdelovalcu orgel, Petru Rojcu. V svoji delavnici pri Piskaču je izdelal lepo število kakovostnih cerkvenih inštrumentov. Ene od orgel so krasile tudi taborsko cerkev, a so bile izropane hkrati z bronastimi zvonovi že med prvo svetovno vojno.
Čisto podobne orgle je Rojc naredil tudi za cerkev na Ovsišah pri Podnartu. Tam so se pred štirimi leti odločili, da orgle nadomestijo z novimi. K sreči je takrat že veljala cerkvena določba, da kvalitetnih inštrumentov z mehanskim načinom delovanja ni dovoljeno zavreči, ampak jih je treba ponuditi drugim župnijam in jih obnoviti, kar pa je seveda na njihovih ramenih.
Da bodo orgle na razpolago, je našemu župniku Janezu Riharju povedal dr. Matjaž Ambrožič, profesor cerkvene zgodovine in referent za zvonove in orgle pri Ljubljanski nadškofiji. Ko je župnik ugotovil, da se po velikosti natanko prilegajo taborskemu koru, se je dogovoril s priznanim cerkljanskim orglarskim mojstrom Močnikom, ki je orgle najprej za tri leta shranil, zdaj pa obnovil. Obnovil je tudi meh, ki je še ostal od prejšnjih taborskih orgel, in dovod zraka v piščali, restavrator Omi Begič pa je polepšal omaro z vsemi okraski. Opravljenih je bilo tudi precej prostovoljnih delovnih ur. Vseh stroškov je bilo 25 tisoč evrov. Od tega je nekaj tisoč že poravnanih.
Prvič je orgle, šele napol prenovljene, preizkusila naša glasbenica Nena Kozjek lani na božični večer za otroško polnočnico. Takrat je bil postavljen šele en register piščali, tako da se je delo nadaljevalo preko vse zime in še ni čisto dokončano.
Čeprav tega našega dela nismo obešali na veliki zvon, kot je zaradi velikih stroškov pri postavitvi orgel običajno, se ljudje v vasi zanimajo za novo bogastvo taborske cerkve, saj bo to veliko delo pri ohranjanju umetnostne in kulturne dediščini in hkrati spomenik mojstru Rojcu, ki je tako skromno in predano živel za svoj poklic prav v Podtabru.
S tem zapisom v »Glasu Občine Naklo« seznanjamo vse Podbrežane in občane, da se napoveduje dogodek blagoslovitve. Tako veliko delo je lahko samo skupno delo. Zato smo se na župnijskem svetu odločili, da bomo vse krajane Podbrezij prosili za finančno pomoč. Nove orgle priporočamo tudi darežljivosti vseh vas, občanov naklanske občine, ki ljubite glasbo in se veselite, ko se staro ohranja novemu rodu. Vedno dobrodošli na našem prelepem Taboru, ki ga naša skupna skrb in ljubezen odevata v vedno novo lepoto.
Milan Debeljak
Blagoslovili smo orgle taborske cerkve v Podbrezjah
Na nedeljo sv. Benedikta, prvotnega zavetnika taborske cerkve, ki je patronat odstopil Mariji Sedem žalosti, so se v sredino pod obok posedli pevci cerkvenega pevskega zbora, da bi s svojim petjem polepšali slovesnost blagoslova novih orgel. V družini Kozjek že od starega očeta organista Janeza v nobenem od naslednjih treh rodov ne manjka vsaj dveh zborovodij, vokalistov in instrumentalistov. Tudi tokrat so svoje glasbene talente posodili trije rodovi hkrati, saj je bil zborovodja Janko Kozjek, za orglami njegov sin, med pevci pa njegov oče, teta, stric, sestra, hčerka… Podbreški pevci so na sredini cerkve pustili ravno toliko prostora, da je gospod župnik Janez Rihar, ki je organizator projekta, s svojim spremstvom stopal skozi špalir, pod orgle, da jih blagoslovi s kadilom in vodo. Takrat so zazvenele »milo, veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga. Ravno to pa je cerkveno in budi lepa čustva. Kadar se takšni glasovi zlivajo po božjem hramu, se zdi, kakor je nekdaj prerok čutil, da Božji glasovi v rahlih sapicah mimo šumljajo in Božjo prisotnost oznanjajo.« Tako so označili orgle Podbrežana Petra Rojca že leta 1856 v »Zgodnji Danici« št. 51, ki jih je povzel Milan Debeljak v s svojem nedavno objavljenem prispevku za Podbreški glas. Orgle na našem Taboru so namreč prenovljene in so prišle iz bližnjih Ovsiš ter na prenovo čakale kar tri leta v cerkljanski orglarski delavnici Močnik, ki jih je prenovila v dobrem letu dni. Od starih orgel, ki so bile skupaj z bronastimi zvonovi izropane med prvo svetovno vojno, je ostal edino meh, ki je bil restavriran prav tako kot omara. V obnovitvena dela na koru je bilo vloženih tudi veliko prostovoljnih ur. Od celotnih stroškov v višini 25.000 evrov je poravnanega dve tretjini dolga. Upamo da bomo do letošnje otroške polnočnice, na lanski je pianistka Nena igrala le na enem registru piščali, že poravnali vse stroške.
Tako lepo je, ko v naši taborski cerkvi spet poslušamo prave orgle in prav tako lepo, da smo tako postavili najlepši spomenik našemu vrlemu mojstru tega instrumenta, Petru Rojcu, ki je v drugi polovici 19. stoletja skromno živel in predano deloval v našem Podtaboru. Po sv. maši smo se še nekaj časa zadržali zunaj na taborskem gričku, saj so pridne podbreške pevke poskrbele še za pogostitev. Hkrati je bila to priložnost, da se zavemo, koliko nam pomeni naš Tabor in kako hvaležni smo, da mu vsake toliko časa, po svojih najboljših močeh, dodamo nekaj lepega, trajnega, kar ohranja in neguje našo kulturno dediščino. Seveda so tokrat orgle, tisto najžlahtnejše, ki bo vedno lahko razveselilo duše in srca vseh, ki bodo prisluhnili, ko bo spet za instrument sedel in s prsti izvabil nebeške zvoke nekdo, ki to najbolje zna. V Podbrezjah take imamo. Tokratni blagoslov kraljice glasbil bo vsekakor pripomogel, da bodo organisti prihajali in čim več igrali v čast Mariji Sedem žalosti v katero zaupamo in jo pogosto prosimo za varstvo in blagoslove. Blagoslovi so Božji darovi človeku, človek pa jih posreduje in poklanja naprej in sklene krog. Verjamemo, da so vsake nove orgle nekaj lepega za skupnost, ki jih uporablja, in bo v bodoče delovala v še lepšem sozvočju, sozvočju orgelskih piščali ob ubrano zaigrani melodiji.
Daca Perne
Fotografije: MAK
Nedavni komentarji