Po srečanju spomladi smo zdaj skoraj tik pred njenim 87. rojstnim dnem, 22. decembra, gostili cenjeno pesnico Neže Maurer, ki si je ogledala spominsko sobo prijateljice Mimi Malenšek, nato pa v Pirčevi dvorani z nami kramljala, delila svojo igrivost, toplino in ljubezen. Člani IO KD Tabor smo ji vračali v enaki meri in energija naklonjene ljubezni je sklenila svoj krog. Oh kako zelo smo si zaželeli, da bi še dolgo bogatila našo kulturno krajino. Prav taka, vedno pogumna, svoja, pokončna borka, prežeta s čustvi, neposredna in preprosta, ki še vedno piše.  Kako bi se, saj v njej še vedno živi neumorna pesnica, slavistka, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja.

Tako sodila je nekako tudi k nam, ko smo jo gledali pred sliko Kofetarice njej ljube Ivane Kobilca  v rokah držeč knjigo prijateljice Mimi Malenšek, da si nismo mogli kaj, da ne bi primerjali vseh treh umetnic na svojem področju, ki pa jim je bila skupna močna volja, kljubovati času, v katerem so se znašle.

Neža Maurer je za svoje delo prejela številne nagrade, a kot pravi sama, ji prva strašno veliko pomeni, saj jo je dobila za otroške pesmi in to ji je dalo krila. Ko je leta 2008 postala Slovenka leta,  so zapisali: »Okronali so zvezdo stalnico slovenske poezije Nežo Maurer.«

Čisto malo podpore je potrebovala pri vzpenjanju po stopnišču našega Kulturnega doma, ki se prenavlja, pa takoj na vrhu opazila Mimicin portret in se zadržala pri njem. Potem se je še na hodniku začudila časovnici s svojo podobo in z zanimanjem brala utrinke Berte Golob in Nika Grafenauerja. V sobi pa se je z veseljem usedla na Mimicin stol in povedala, da je bilo točno tako pri njej na Prulah. Z veseljem se je nato kar hudomušno, s kar nekaj stavki vpisal v spominsko knjigo. Vzela si je čas in si podrobno ogledala časovnici dela in življenja njene Mimi.

Cenjeno gostjo smo nato po poljski poti odpeljali na Tabor in pričakovano jo je očaral prizor, ki ga s te strani ponudi grič s kapelicami križevega pota in cerkvico. Želeli smo jo čim manj obremenjevati, zato smo se odločili za bolj intimni krog obiskovalcev s čimer smo ji zelo ustregli. Vedeli smo, kaj ima rada, in želeli smo ji to tudi ponuditi. Sem so sodile seveda njene pesmi, ki sta jih brala Milenka Jekovec in Tone Strlič. In ko je povprašala, če je med nami tudi kak pesnik, je bil na voljo Milan Debeljak seveda in ji zrecitiral dve svoji, kot nalašč za to priložnost. Ni potrebno posebej povedati, kako sta si bila tisti trenutek blizu pesnica in pesnik. To iskreno veselje kaže fotografija. Ves večer je pogovor vodila Daca Perne, s slikovnim gradivom pa spremljal Joc Perne.

Ker je k nam prišla zaradi Mimi Malenšek, smo v pogovoru z njo iskali vzporednice  med njima.
1. Obe sta bili nezakonski deklici, a ena je odraščala brez mame druga brez očeta.
2. Obe sta imeli vzor ljubitelja knjige in bralca pri očetu/mami ali starem očetu.
3. Obe sta začeli pisati že pred 20. letom starosti in napisali okoli 40 del, obe sta tudi prevajali.
4. Obe sta pisali še v pozni starosti iz notranje potrebe.
5. Obe sta orali ledino v svetu moških kolegov in se uveljavili z vztrajnostjo in kvaliteto.
6. Obe sta rodili najprej sina in nato hči in obema sta tesno ob strani stali hčerki.
7. Obe sta bili zaposleni na RTV Ljubljana in bili sodelavki pri Kmečkem glasu.
8. Obe sta ljubili Jezersko, živali in rože.
9. Obe imata odprti spominski sobi, a prva jo je dobila po smrti, druga že prej.

Na platnu v Pirčevi dvorani jo je njena  rojstna hiša popeljala med spomine iz otroštva. »Pri njih se je reklo Pri Zelesnikovih, kar je pomenilo, da je hiša blizu gozda.« (Tudi v Podbrezjah je hiša s takim imenom.) “Bili smo zelo revni, imeli smo eno ali dve kozi, pa zajce, mama je bila dninarka, bila sem nezakonska … ampak mene to ni nič motilo. Spomnim se, ko sem dobila odlično oceno in je rekla mama: “Joj, kako so bili dobri, ker so ti dali odlično.” Pa sem rekla: “Saj sem znala!” Neža Maurer nam je pripovedovala o svojem študiju, o svojem dedu, ki jo je naučil vseh tehničnih reči, izvedeli smo, da je bila strastna štoparka in se nasmejali dvema dogodivščinama……Njena pripoved je bila tako slikovita, da smo si zlahka predstavljali dogajanje v živo. Neža Maurer se je rodila v Podvinu pri Polzeli, kjer stoji njena rojstna hiša, spominsko sobo pa so uredili nedaleč stran, v občinski knjižnici Polzela, ki domuje v prostorih Gradu Komenda. Najbolj presenečajo številne dejavnosti, ki jih je opravljala, saj je bila tudi prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana (s končanim mednarodnim tečajem za šolske TV-oddaje v Rimu), tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina ter Rodne grude. Bila je natančna in dosledna pedagoginja, saj je v Ljubljani ob delu leta 1960 diplomirala iz slavistike. Kot terenska reporterka je prevozila dobršen del Slovenije, zraven pa ni imela težav ne z orientacijo in ne popravilom vozil.

Komaj kaj smo se dotaknili pred dvema letoma izdanega Ljubezenskega triptiha, kjer je tudi tale pesem: “Rahlo, nežno, kot se svet dotakne cveta, zrak vode, veter skale – se želja dotakne srca … Rahlo, nežno.”

Neža Maurer obožuje palačinke, knjige in rože. Z vsem smo ji poskušali ustreči. Ves čas smo ugotavljali, kako topla, igriva, odločna, tudi zasanjana je in ves čas polna ljubezni. Ob koncu je vprašala, če bo k nam lahko še prišla in se rada fotografirala za spomine nam in sebi. Prav nič se ji ni mudilo in srečanja kar nismo zaključili v dogovorjenem času, ki nam ga je priporočila skrbna hčerka Eva Škofič Maurer, ki svojo mamo izredno pozorno spremlja in je varuhinja njenih pesmi, saj je po njenem njena mama preveč samokritična. Verjetno bo držalo, ko pa objavi le desetino vsega kar napiše. Prve nagrade za svoje pesmi je dobila že pri 29 letih, potem pa so si sledile na 3 leta. Največ ji pomeni prva, potem pa Prešernova in tisti dve zadnji, ko je postala Slovenka leta 2008 in leta 2010 prejela Zlatnik poezije za življenjsko delo.

Je mati dveh otrok: Eve Maurer Škofič (r. 1968), ki je znana kot prva slovenska klovnesa in sodeluje pri humanitarnem društvu Rdeči noski in Miklavža Maurer Škofič (1962–2015), ki je   bil do upokojitve 2010 zaposlen v Slovenski vojski, znan kot eden najboljših slovenskih pilotov helikopterjev in je umrl v Sierri Leone na mirovni misiji. Oba otroka je vzgajala sama, saj ji je mož umrl, ko je bilo hčerki le leto in pol. A je povedala, da se je v tistem svojem kratkem zakonu nasmejala toliko kot nikoli v življenju in od takrat ostaja dobrovoljna. Njene besede so tudi naslednje: Pesem živi dlje kot človek, pišem, da ne bi umrla, pa s tem ne mislim, da želim s poezijo ostati nesmrtna, pač pa, da mi pesmi narekujejo moja močna čustva, ki bi me brez pisanja uničila. Ljubezen lahko diši, pa ni nujno, da lepo, lahko tudi grobo, pretresljivo, veliko je teh pridevnikov. Vsekakor pa ima to moč, da nas omami. In če tudi veš, da ni prav, da te je omamilo, da boš težko plačal, greš za njo. In če si dovolj močan, tudi preživiš.

“Nisem vedela, da imate v Podbrezjah tako lepo kulturno dogajanje,” je dejala na poti proti Preddvoru, kjer zdaj stanuje v Domu starejših občanov. Kako je prijalo tako priznanje od gostje, ki dobro ve o čem govori in si še želi priti k nam. Dobrodošla spet!

Za KD Tabor zapisala Daca Perne

Fotografije: Jožef Perne

Povej naprej... Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone