V petek, 30. marca 2012 ob 19h je bil v Kulturnem domu literarni večer ob izdaji nove knjige pesnika Milana Debeljaka.

S tole naslovno pesmijo Milanovih poezij smo vabili obiskovalce:

Ko daješ čustvo, ki s Teboj utriplje
in misel, ki z besedo Te časti,
si hkrati varuška, ki zibko ziblje
in ljubo detece, ki v zibki spi.

Knjiga Milana Debeljaka Spevi molitve je četrta po vrsti, in je izšla že jeseni 2011. Tisti, ki smo jo v roke dobili že takrat, smo lahko uživali v prelepi notranjosti, kjer se umetniško spajajo fotografije Marjana Koplana s posameznimi verzi poduhovljenih sonetov našega pesnika. Tokratni literarni večer je zadnjo knjigo poskušal predstaviti skupaj z nekaterimi pesmimi iz ostalih treh knjig. Pri tem so mu pomagali Stane Mihelič, ki je vodil razgovor z avtorjem, Jožica Virnik in Roman Gašperin, ki sta z Milanom pesmi brala, Jože Perne, ki je skrbel za predstavitev slik in besedil ki so spremljale govorjeno besedo. V uvodu smo na posnetku končno spet videli in slišali trio Milanovi otrok, Ane, Mojce in Tomaža,  ki so zaigrali in zapeli pesem Cerkev taborska, za katero je besedilo in glasbo napisal prav on. V nadaljevanju smo izvedeli, kako Milanove pesmi nastajajo, zakaj  se rojevajo, komu sporočajo. Vemo, da on  namesto zapletanja v napake drugih raje ustvarja  in  po svojih močeh prispeva v skupnost dobro misel, zahvalo, spodbudo. Če se kaka pesem začne rojevati med delom na polju ali v gozdu, ima Milan vedno v žepu kak listič in svinčnik, da se ne izgubi v spominu. Zvečer jo prenese v računalnik, včasih raje o njej premišljuje, da dozori. Milan je tehnično izobražen človek, v duši pa čuteč poet, tenkočuten teolog, ki se v pesmih pogovarja z Bogom, s svojimi najdražjimi, s prijatelji in tudi z neznanci. Svoje življenje sicer posveča kmetiji, družini in skupnosti, njegove pesmi pa so tisto presežno, kar je globoko v njem in mora na svetlo. Takrat postanejo darilo ženi Veroniki, mami, očetu, otrokom, svoji vzgojiteljici, slovenski skupnosti krščanskega življenja, prijateljem. Nekatere od teh smo poleg sonetov zadnje knjige na čudovitem literarnem večeru sicer slišali, a imel je eno samo napako. Bil je prekratek. Lepe pesmi, da so ponesle misel v višave, hudomušne, da so pričarale nasmeh na obraz, resne, da so povrtale globoko, bi še poslušali prav vsi. A Milan se je držal pravila, da se mora dogodek končati, ko nam je še lepo in si ga bomo spet prav kmalu želeli. Poslušalcev iz Podbrezij je bilo nekoliko manj od pričakovanj, vendar so dvorano napolnili predvsem obiskovalci, iz krajev Milanovega otroštva, ki so bili še osebno povabljeni. Bogato obloženi mizi s sirovimi in sladkimi dobrotami vseh vrst, se nista spraznili kljub temu, da smo se še dolgo zadržali ob prijetnem klepetu in prodaji knjig, kjer so zapisani tudi tile verzi:

V hvaležnosti za vse, da bil si z nami,
da dan razpustil se je v takšen mir,
da rad z menoj si in sem s Tabo rad,
v tihoti vse povem Ti še enkrat.

Fotoreportaža

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email