Izšla je peta knjiga pesnika Milana Debeljaka z naslovom Recept za pesem, v kateri ga pojasnjuje v nič manj kot 2368 verzih. Delo je doslej najobsežnejše, saj so pesmi napolnile kar 260 strani. Vsebina je sestavljena nekako iz treh sklopov. V prvem najdemo misel: »Pesem je odkršek sanje razigrane Večnosti, ki se čudežno v spoznanje in lepoto spremeni«. In zvrstijo se pesmi, ki govorijo o moči besede, o verzih, o kiticah…. O lastnosti pesmi, ki je nesnovna hči duha. V vseh zbrani pesmih pa Milan služi idealu, brez katerega ni poezije. Ideal ga rešuje pred površnostjo vsakdana in mu kaže svetlobo neba nad največkrat res banalnimi problemi, ki si jih ustvarjamo ljudje sami. Poleg izvirnih besedil pesmi, ki govorijo o nastajanju te umetniške lepote besed, najdemo nadaljevanji tretje in četrte knjige, umetelno postavljeno v to peto. Na koncu so se znašli še epigrami in skeč.

Tako drugi sklop sestavlja naslednjih 26 sonetov  knjige Spevi molitev. V letu 2011 je namreč Milan napisal še 74 sonetov, jih dodal tistim izpred štirih let (izšli so v knjigi Molitve) in vseh 150 objavil v lepo ilustrirani izdaji na 130 straneh z naslovom Spevi molitve. Da bi lahko torej prebrali vseh 176 sonetov morate imeti še Milanovo 4. knjigo. Molitve so pesnikov pogovor z Bogom o vsem, kar ga obdaja. V njih Boga doživlja osebno in zelo blizu, ga časti, se mu zahvaljuje in ga vabi v vse trenutke svojega življenja. Predgovor h knjigi je napisal pater Marko Ivan Rupnik, najbolj znan po svojih mozaikih in človek, ki se izjemno spozna na simboliko.

V tretjem sklopu najnovejše knjige so se na 110 straneh naselile pesmi z naslovom Pesmi za prijatelje, ki jih je posvetil družini, prijateljem, sorodnikom in Darku. V letu 2008 je izšla namreč knjiga z naslovom Pesmi za prijatelje na 140 straneh. V njej so predstavljene pesmi, ki spregovorijo o vrednosti življenja, o naših odnosih, o iskanju medsebojne bližine, o prijateljstvu, ki si ga podarjamo. V njej so predstavljene tudi druge pesmi, ki so nastajale vse od pesnikove mladosti.

Če predstavimo še prvo knjigo iz leta 2004 z naslovom  Taborska Urška, bi bil opus Milana Debeljaka čisto na kratko nekako predstavljen.  Torej ta prva pesnitev z dvanajstimi poglavji govori o deklici, ki je v bolezni obljubila Taborski Mariji svoje lepe lase, a je kasneje pozabila na svojo obljubo. Opremljena je s fotografskimi motivi iz Podbrezij. Narejena pa je tudi predstavitev za recital, ki ga spremljajo fotografije in prepevanje pevskega zbora. Izveden je bil leta 2006.

In prav vseh pet pesnikovih knjig je bilo moč dobiti na enem popolnejših literarnem večeru, v soboto, 9. aprila v prenapolnjeni dvorani Kulturnega doma v Podbrezjah. Milanova vnučka Zala ga je pogumno začela ob spremljavi kitare in ogrela srca s pesmico Na okno tok, tok. V nadaljevanju je bil večer zasnovan s prepletanjem pogovora med pesnikom in  voditeljico Natašo ter prebiranjem pesmi ob projekciji iz vseh treh sklopov zadnje knjige. To nalogo je Milan zaupal svoji lektorici Jožici Virnik, prijateljici Ivki Sodnik in sošolcu Romanu Gašperinu, ki so jo s svojo tenkočutnostjo in bralno nadarjenostjo odlično izpeljali. Joc je ves večer skrbel za slikovno podporo vsem povedanim besedam, ki so jih na platnu podpirale ustrezne fotografije tekstov pesmi, fotografij starejših predstavitev, fotografij iz klekljarskih delavnic, fotografij obeh garnitur prtov iz obeh cerkva in  fotografij klekljarskih umetnin.

Milan je govoril o odločitvi, da bi rad razdelil svoje izkušnje in spoznanja ob svojem pesniškem poklicu. V pesnitvi bi rad pokazal ljudem vrednost in lepoto pesmi in  jih navdušil za pesnjenje. Iz obširnega poglavja o besedi, verzu in kitici smo slišali  odlomek —Izvor in moč besed:

Tako zelo je krhka in prosojna,
da skoznjo vidiš Večnost in Duha,
a kljub temu bolj trdna in obstojna
kot kamen in beton tegà sveta.

Kot sile in atomi za kemijo
predstavljajo osnovo vseh osnov,
beseda je za našo poezijo
kar dvoje v enem, hkrati vez in snov.

Kot je vsa snov le z eno silo gnana
prav do robu brezkrajnega neba,
tako nam je beseda darovana
iz ene sanje Božjega Duha.

Med sklopi pa so za zapeto pesem poskrbeli Milanova hči  Mojca s spremljavo na kitari, svak Miro Pečnik in sin Tomaž z odličnima glasovoma. Tako smo po dolgih letih v drugačni priredbi spet slišali Cerkev taborska, Milanova izvirno pesem. V ozadju so se na platnu nizale slike izpred desetih let, ko so to pesem izvajali Milanovi otroci: Ana, Mojca in Tomaž.

Dve poglavji knjige govorita o vsebini in sestavljanju pesmi. Na vprašanje, zakaj se s pesnjenjem ukvarja več moških kakor žensk, odgovarja takole:

Ko včasih v mislih nizam si peresa,
največje stebre pevskega sveta,
domače in svetovnega slovesa,
je žal le malokdo od njih gospa.

Podvomil bi, da nežna Božja sanja,
navdih izdihov pevskega srca,
se k vam kaj manj, kot k nam, gospodom, sklanja,
saj Bog ne štedi svojega Duha.

Razmišljajmo, kako je le mogoče,
da smo pri tem tako na boljšem mi,
ko vemo, da se ženska prej razjoče,
mileje ljubi, lepše hrepeni.

Prevzet nad tem, kako Bog ni skoparil
pri vas s prikupnostjo in z mičnostjo,
kar dvomim, da bi vas pa zanemaril,
ko je razdajal dar za pesništvo.

Pesnitev je odgovor na vprašanje, ki je zapisano na zadnji strani ovitka v obliki ljudske pesmi: Kdo te ptiček mali peti je učil. Zato je na  naslovnici rumeni strnad, ki poje na vse grlo, na zadnji strani ovitka pa je fotografija našega pesnika, ki si je sredi dela ustavil traktor, da bi si zapisal svoj navdih. Ja, tako nastajajo Milanove pesmi, pesmi njegovim najdražjim, prijateljem in vsem nam. Ana je prebrala pesem, ki jo je oče Milan napisal njenemu sinku Lovru. Tudi Mojca je imela svojo za hčerkico Piko. In z velikim zanimanjem smo poslušali pesem v narečju, ki je požela velik aplavz. In brala je svojo pesem tudi Milanova sestra Olga, ki ji jo je brat napisal za 50 rojstni dan. Zvrstili so se še mnogi…

Nato nam je pesnik v pogovoru našteval lastnosti pesmi. Da pesem povezuje ljudi, da je nesnovna hči duha, je pesnikova podoba, da spreobrača in spodbuja k rasti, pripravlja na razočaranje in trpljenje, povezuje stvarstvo z večnostjo, varuje resnico, drami domišljijo.

Čeprav bi še lahko govorili o pesmi, saj je vodnjak brezdanj, pesnik zaključi s svojo pesnitvijo takole:

Kdorkoli rad bi znal žebèlj zabiti
– vse mojstrstvo je vztrajnosti odsev –
ga ni mogoče tega naučiti
drugače kot z zabijanjem žebljèv

Milanova soproga Veronika je razen na tečaju klekljala tudi doma in takrat šele je naš pesnik spoznal, koliko truda in časa je potrebnega za napredek v 1 cm čipke. Kaj imajo čipke s pesmijo, boste rekli. Imajo, precej, trdimo mi. Oboje sodi na področje umetnosti, v vsem je veliko lepote, znanja in vztrajnega dela. In naš literarni večer je poskušal združiti prav to. Kot smo obljubili v uvodu, smo se na hitro z besedo in sliko sprehodili od začetkov klekljarskega tečaja do končnih izdelkov. Za pokušino smo nanizali še nekaj lepot, ki nastanejo po neskončnem številu prenašanja nitke med bucikami po lepih in najlepših vzorčkih, ki jih premore domišljija načrtovalcev klekljarskih umetnin. Spomnili smo se tudi na obe poklonjeni garnituri klekljanih prtov, ki jih od lani premoreta obe naši cerkvi. Torej dovolj razlogov za iskreno zahvalo predanim učiteljicam Anici Hvasti, Francki Prostor in Mileni Jerič Hafner. Ob koncu smo goste povabili na ogled razstavljenih izdelkov in na bogato pogostitev, ki so jo pripravili Milanovi domači in prijatelji. Za podpis v knjigo Recept za pesem si je avtor moral vzeti veliko, veliko časa, saj se je vrsta čakajočih vila kar po sredi dvorane. A ni bilo težko čakati. Če nismo s kom kramljali in se sladkali smo vmes lahko brali pesmi, saj smo jih slišali le za pokušino, pa čeprav je bilo prebranih mnogo. In v mislih smo podoživeli pesnikovo razlago, da morajo za izbrano sporočilo rime prej nastati in dozoreti že v glavi. Saj se Milan sprašuje o navdihu in delu. Od kod prihaja misel? Kakšno vlogo ima pri tem vera? Kakšno vlogo ima pesnik, ki razmejuje v svojem srcu dobro od zlega? Nekje so zapisali tele misli, ki še kako veljajo za našega pesnika Milana Debeljaka: “Pesnik je lahko samo tisti človek, ki ima za pesnjenje talent – naravni dar, da dojame za človeške pojme presegajočega, neskončnega Boga ali pojem ideje, simbol neznanih skrivnosti, pojem domovine, pojem naroda ali idealne žene. Pesnik služi idealu, brez njega ni poezije. Ideal rešuje pesnika pred »povsakdanjenjem«, kaže mu zvezde nad blatnimi cestami vsakdanjega življenja, napaja ga s tolažilom lepote in misli. Pesnik ga išče s čustvi, izraža ga z besedami, ki se dotikajo naših src kakor čudovita glasba. Govori nam misli, ki žive z nami in v nas, zato so veliki pesniki v vseh časih, bili in so glasniki novih nazorov, novih verovanj, oznanjevalci velikih duševnih revolucij. Pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa izbrance po duhu.”

Zapisala: Daca Perne

 

Fotografije

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email