Taborski dnevi v okviru DEKD so letos 1. in 2. oktobra 2016 med seboj povezali tri dogodke, ki so povezali podbreško kulturno dediščino skozi dela izjemnih prednikov. Začeli smo s kulturno prireditvijo in predstavitvijo desetih izjemnih prednikov, si na kratko pogledali, kje so pustili svoj pečat, šli potem po poti slikovite Ivanine poti od Kulturnega doma, kjer je spominska soba pisateljice Mimi Malenšek z vmesnimi pomniki do cerkve sv. Jakoba starejšega, spominskega parka s kipi do Pirčevega doma, kjer smo odprli slikarsko razstavo.
POT kulturne dediščine Podbrezje je pot ponosa Podbrežanov na svojo zgodovino, na znamenite Podbrežane in na svojo vas. Vasi in zaselki, ki sestavljajo Podbrezje, so tudi zaradi svoje leg, pestrosti naravnih danosti in prijaznih ljudi privlačevali »znamenite Podbrežane«, da so si tu našli svoj ustvarjalni dom. Pot, ki smo jo oblikovali, nam odkriva delček zgodovine Podbrezij in njenih ljudi, ki vabi k nadaljnjemu raziskovanju. Podbrezje so enkratna vas in upravičeno smo lahko ponosni nanjo. Pot nas vodi od Kulturnega doma mimo farne cerkve sv. Jakoba do Tabora. Vredno si je vzeti čas, razmisliti o Podbrezjah in njenih ljudeh, naužiti se razgleda s Tabora, ki nikogar ne razočara.
Dediščina okoli nas
Dediščina obstaja s človekom, zato je naša dolžnost, da jo prepoznavamo, ohranjamo in negujemo. Letošnja tema, DedIŠČIna OKOli nas, nagovarja z besedama IŠČI in OKO. Z njima smo nagovorjeni, da bomo dediščino iskali z budnim očesom. Oblika kvadrata na letošnjih DEKD je izbrana zato, ker se v nasprotju s krogom, ki simbolizira naravo in neskončnost, v kvadrat vmeša človek s svojim ustvarjanjem, snovanjem, oblikovanjem. Mi smo vanj postavili Ivanin kip in Pot kulturne dediščine Podbrezij poimenovali po njej. In na to pot smo pripeli še vseh ostali devet Podbrežanov, ki so v naši vasi pustili trajno sled, Podbrezjam mnogo dali in upamo, nekaj dobili tudi nazaj. Te dni jim vračamo tako, da se jih hvaležno spominjamo. Vseh deset je nekako hodilo po podbreških poteh, ki so sicer pred 100 in več leti izgledale malo drugače, pa vendar so bile to poti do ljudi do prijatelja, do sočloveka v stiski, do človeka, ki potrebuje nasvet in znanje, do človeka, ki bi rad slišal glasbo in modro besedo, ki bi rad videl upodobljen cvet in otroka. Vse to so poosebljali naši Podbrežani, ki se jih na tej poti spominjamo.
Najbolj v preteklost sežemo s kiparjem Petrom Žiwobskim, ki je ustvarjal pred 260 leti in prav pri nas opremil notranjost farne cerkve in mnoge sosednje. Takoj za njim nekako 50 let kasneje je v samo petih letih trajno sled pustil župnik in sadjar Franc Pirc in je v istem času orglar Peter Rojc začel izdelovati veličastna glasbila. Deset let kasneje je že začel delovati najuglednejši šolnik, pesnik, urednik Andrej Praprotnik, in takoj za njim učiteljstvo, pošto in še kaj prevzel Fran Černilec. V tem času se je rodil Joža Tomše in pod maršal postal šestdesetleten ob začetku 1. svetovne vojne. Slikarka Ivana Kobilca je s svojim Poletjem kot tridesetletna zaslovela 25 let prej. Vsestranski pesnik Branko Jeglič se je v cvetu mladosti poslovil dve leti po koncu 1. svetovne vojne, a se je prav ob njenem koncu rodil pesnik Karel Mauser. Leto za njim in natančno 70 let po Prešernovi smrti pa se je rodila Mimi Malenšek, pisateljica z največjim opusom in postala častna članica našega društva. Osebno smo jo spoznamo vsi, saj se je poslovila šele pred nekaj leti.
Z dediščino prednikov je naše življenje prežeto na vsakem koraku, a tega se v vsakdanjem življenju skoraj ne zavedamo. Toliko bolj so zato pomembni posamezni mejniki, kot so DEKD dnevi, da si vzamemo čas in razberemo duhovno genetiko vsakega posameznika in skupnosti. V ta sklop najodločneje sodi jezik, ki je najžlahtnejši in še vedno živ med nami. Njegovo zapuščino so nam v hrambo in ponos predali: Pirc, Praprotnik, Jeglič, Mauser in Malenškova. Zapisi v kiparstvu so zapuščina Žiwobskega, v glasbi Rojca, v sliki Kobilce. Tomše in Črnilec sta bila ves čas v skrbi za sočloveka. Vsem desetim je nekako posvečena ta pot, vmes pa je na panoju in v brošuri, ki so jo obiskovalci dobili, podrobnejša razlaga o še desetih objektih, kjer je vredno postati, si jih v miru ogledati in s hvaležnostjo oditi naprej po poti, po poteh…
Mimi Malenšek
Ti pomniki in mejniki so najprej spominska soba pisateljice Mimi Malenšek (1) v kulturnem domu poleg knjižnice, ki je mladost preživela na očetovi kmetiji Pr Gradišarjǝ in svojo vas opisovala tudi v romanih. V pisateljičinem kotičku (z njeno mizo, stolom, pisalnim strojem in drugimi osebnimi predmeti) je vse tako, kot da bi ravnokar zapustila svoj delovni prostor. V vitrinah je vseh njenih 36 del in 22 prevodov (lastnoročno podpisanih), priznanja in dokumenti. Prikaz njenega delana in življenja je tudi na časovnicah, v sobi in na hodniku utrinki prijateljev. Gospa pisateljica Mimi je bila osebnost, ki je obogatila kulturno krajino Slovencev in ni pristajala na ustaljene vzorce razmišljanja, saj je pisala z geslom: »Avtor mora biti pošten, iskati mora resnico!«
Podbreška vila
Druga po vrsti je podbreška Vila (3), ki jo je leta 1880 zgradil tržaški industrijalec in diplomat Pfaeffinger. V nekem obdobju je bila središče družabnega življenja. Sem so zahajali: pisatelj Ivan Tavčar, ljubljanski župan Ivan Hribar, Ivana Kobilca, slikar Josip Gorup in drugi. Kasneje je vila zamenjala več lastnikov in doživela nekaj prenov. Julius Kugy jim je sredi sedemdesetih let 19. stoletja priporočil, naj skupaj z njegovo družino na počitnice odidejo v Podbrezje. Ker se jim je kraj priljubil, so leta 1879 kupili zemljišče na griču in leta 1880 vrh griča že zgradili prikupno vilo v mediteranskem slogu s tripartitnim tlorisom.
Vilo je leta 1918 Schmitt prodal Amaliji (Liji) Gorup, plemeniti Slavinjski (1871- 1948), ki se je na željo očeta Josipa Gorupa (1834–1912) leta 1894 poročila z bratrancem Milanom Gorupom (1870- 1914). Imela sta troje otrok: Eleonora (Nora, 1895-1936), Josip Marija (Jozi, 1898-1926) in Ksenija (1905-1944), ki se je poročila z Radom Hribarjem in živela na gradu Strmol. Njen brat, slikar Josip Gorup je v vili živel od leta 1923 do 1926. Joža Pretnar je vilo kupil skupaj s soprogo Ano Pretnar (18911976), ki je bila v katastru zapisana kot lastnica. Ana je veljala za zelo izobraženo, Podbrežani so jo cenili kot odlično babico, ki je na svet pomagala marsikateremu otroku v vasi. Njen oče je bil avstro- ogrski podmaršal Joža Tomše, plemeniti Savskidol (18501937), ki je bil poročen z Jožefo Paulin (1862-1941), Franckovo iz Podbrezij. Ostareli Joža Tomše je poletja rad preživljal v podbreški vili. Vilo je po smrti Ane Pretnar leta 1976 od dedičev kupil Aleš Pavlin (Franckov), leta 1998 je vilo kupil in se vanjo vselil potomec znane kranjske rodbine Mihael I. Fock s soprogo Vilmo.
Cerkev sv. Jakoba
Tretja je Cerkev sv. Jakoba starejšega (8) , ki se v kraju omenja okrog leta 1400. V začetku je spadala v pražupnijo Kranj. Ustanovitev župnije omenjajo v letu 1650. Štiri leta kasneje so cerkev povečali in predelali v baročnem stilu, zunaj pa je ohranila elemente gotskega sloga. Torej je bila posvečena leta 1654. Obdana je s kamnitim zidom, saj je bilo do začetka 20. stoletja okrog cerkve pokopališče. Cerkev ima tri oltarje, ki so delo poznobaročnega kiparja in rezbarja Petra Žiwobskega. Veliki oltar ima v niši sv. Jakoba starejšega, ob katerem so štirje angeli. Na obhodnih lokih sta sv. Boštjan in sv. Rok. Dva stranska oltarja sta grajena v podobnem slogu kot glavni. Severni je posvečen Kraljici Mariji v tronu, ob kateri sta kipa njenih staršev, sv. Ane in sv. Joahima. Južni oltar je posvečen sv. Janezu Nepomuku ob katerem sta rimska vojaka, svetnika sv. Janez in sv. Pavel. Nekdaj je bil ta oltar posvečen sv. Andreju. Na obeh stranskih oltarjih sta v atiki še po dva angela. Vsi kipi so prav tako delo Petra Žiwobskega, ki je imel v Podbrezjah svojo kiparsko delavnico. Podbreški oltarji predstavljajo vrhunec in so referenca poznobaročnega kiparstva na Gorenjskem. Cerkev krasi križev pot, ki ga je naslikal Bradaška iz Kranja, stropna freska sv. Jakoba pa je delo akademskega slikarja Vinka Tuška. V čast sv. Jakobu v zvoniku zvonijo trije zvonovi.
Spominski park
Spominski park (13) s tremi spomeniki, ki je začel nastajati leta 2007 s prvim Karlu Mauserju (kiparja Franceta Goršeta. Nato sta se mu pridružili edini dve ženski med desetimi zaslužnimi Podbrežani: Mimi Malenšek leta 2013 (kipark Alojzije Tomič in Eve Lenassi) in Ivana Kobilca leta 2016 (kiparja Mirsada Begića). Ob župnišču v manjšem parku stoji kip Francu Pircu (kiparja Staneta Kolmana) iz leta 2003.
Blekova domačija
Blekova domačija ( 14),ki je bila nekdaj mogočen grunt, je bil rojstni karja matere Ivane Kobilca-Marije Škofic, por. Kobilca. Tu je družina Kobilca preživljala počitnice, Ivana pa slikala in ustvarjala. Upodobila je tudi svojega starega očeta in mamo. Kraj, kjer je stala domačija zdaj zaznamuje tabla z mnogo zanimivega branja.
Matjažev vrt
Matjažev vrt (15), kjer je nastala slika Poletje, najbolj znano slovensko likovno delo. Nastajalo je dve poletji, kjer je bila slikarka obdana s kopico otrok, ki so jo opazovali pri delu in njeni sestri, ki jo je portretirala, prinašali cvetje. Slika je bila potem leta 1891 sprejeta na svetovno razstavo v Parizu in prinesla Ivani mnoge privilegije ob laskavem priznanju. Slika Poletje je v NG po 125 letih še vedno najbolj obiskano delo, saj se generacija za generacijo ustavlja ob pogledu na njeno sestro Fani s cvetno kito v naročju, ki kar nekako ustavi čas poletne idile. Več o nastanku znane slike je zapisano na tabli, ki stoji na robu Matjaževega vrta.
Evharistični križ
Po poti se z vrta vzpnemo na Tabor, kjer je zbrana vsa sakralna arhitektura. Tu je Križev pot s kapelicami, Kalvarija, kužno znamenje, kapela, evharistični križ (16). Križev pot je spomin na Jezusovo zadnjo pot in smrt na križu. Za verujoče in neverujoče je pot ob kapelicah, ki se nizajo ob taborskem griču in nas tako pripeljejo do cerkve, priložnost za osebno poglabljanje in meditacijo. Vsaka kapelica nosi sliko drugega slikarja, ki so združili moči in nam vsak na svoj način skozi lasten slikarski izraz posredovali Kristusovo trpljenje in smrt. Dvanajsta postaja, Kalvarija je upodobljena s križi in korpusi v naravni velikosti. Več kot dvesto let nas kalvarija na Taboru že vabi k razmišljanju. Kužno znamenje stoji ob Pirčevem domu in je na novo poslikano, evharistični križ je spomin na posebne dogodke, kapela pa stoji ob cerkvi, kot prva zgradba taborskega griča.
Pirčev dom
V Pirčevem domu ob cerkvici je Muzejska razstava o protiturškem taboru (17). V 15. stoletju je slovenske dežele zadela velika nesreča. To so bili vpadi turških roparskih vojska, ki so prizadeli predvsem kmečko prebivalstvo. Turki so plenili, pobijali in odganjali v sužnost. Da bi se kmetje zaščitili, so začeli postavljati protiturške tabore in eden takšnih je nastal na konglomeratni skali okoli male cerkvice v Podbrezjah. Kdaj točno je bil taborski kompleks zgrajen ni znano, najverjetneje pa je bilo to okoli leta 1470. Na severni in zahodni strani je bil obdan s suhim jarkom, vhod pa je bil speljan čez dvižni most. Na mestu današnje kapelice je stal obrambni stolp, ki je dodatno varoval vhod. Obzidje je bilo dvovišinsko z obrambnim hodnikom in streho. V notranjosti obzidja so bile kašče za spravilo dragocenosti in živeža.
Taborska cerkev
Cerkev Marije Sedem Žalosti (18), v kateri so dela Vrbnika, Moleta, Kobilce, Layerja.
Najstarejši ohranjen zapis imena Tabor in cerkve sv. Benedikta je kupoprodajno pismo župnikove zemlje, iz leta 1502, katero vikar Florijan Martinc prodaja podbreški fari. Ko so cerkev prenavljali in jo leta 1682 razširili na sedanjo velikost, je bila posvečena še prvotnemu svetniku sv. Benediktu. Čaščenje Marijino se je na Taboru začelo v kapelici poleg cerkve, ko je bila leta 1694 preurejena iz obrambnega stolpa. Kapelica je kmalu postala premajhna in tako so Marijin kip prenesli v cerkev, ko so leta 1762 spremenili podobo glavnega oltarja. Prvotno je bila cerkvica posvečena svetemu Benediktu, ki goduje 11. julija.
Ko stopimo v notranjost cerkvice na Taboru, nas najprej osupne lepota treh baročnih oltarjev iz druge polovice 18. stoletja, delo Valentina Vrbnika. Glavni oltar je posvečen Mariji Sedem Žalosti, katere kip s svojo mirno lepoto dominira v mali cerkvici. Akademski slikar Izidor Mole je leta 1958 stene prezbiterija poslikal s freskami, ki s spodnjimi, največjimi podobami prikazujejo sedem Marijinih žalosti. Oba stranska oltarja sta pomanjšani verziji glavnega in dopolnjujeta notranjo baročno podobo. Oltar na listni strani ima glavno zavetnico sv. Ano, ki jo obkrožata sv. Barbara in sv. Lucija. Na evangelijski strani je oltar sv. Miklavža, ki kraljuje v sredini, obkrožata ga sv. Jurij in sv. Florjan. V cerkvi visi oltarna slika Leopolda Layerja »Smrt sv. Frančiška Ksaverija« in oltarna slika Ivane Kobilca »Brezmadežna«, ki jo je slikarka podarila podbreški fari.
Legenda o Taborski Urški (20)
Legenda pripoveduje, da je pod Taborom živela revna vdova s svojo hčerko Urško. Razsajala pa je takrat huda bolezen v deželi in med prvimi je položila v posteljo tudi hčerko. Urška je goreče molila in obljubila svoje dolge lepe lase Materi Božji, če ozdravi. Res je ozdravela, pa tudi hitro pozabila na svojo obljubo. Turki so takrat nenadoma zopet udarili na Kranjsko in se tudi hitro bližali Taboru. Kmetje so se zatekli za obzidje, zadnja pa je hitela Urška z veliko culo. Turki so ji bili že tik za petami, ko je tako otovorjena prihitela na dvižni most, ki se je že zapiral. Prvi Turek jo je že na mostu zgrabil za lase. V tistem hipu so jo brambovci potegnili za obzidje, eden pa ji je z mečem odsekal kito. Tako je usoda Urško na strašen način pripravila do izpolnitve zaobljube.
Deset osebnosti
Na poti se od kulturnega doma mimo farne cerkve sv. Jakoba do Tabora seznanimo z desetimi osebnostmi, ki so povezane s Podbrezjami in so se s svojim delom zarisale v krajevni in širši kulturnozgodovinski spomin. Po zloženki si sledijo: najuglednejši slovenski osnovnošolski učitelj svoje dobe, Andrej Praprotnik (1827–1895), duhovnik, sadjar in misijonar Franc Pirc (1785–1880), najplodovitejša slovenska pisateljica Mimi Malenšek (1919–2012), pisatelj in pesnik Karel Mauser (1918–1977), najslavnejša slovenska slikarke Ivane Kobilca (1861–1926), kipar in rezbar Peter Žiwobski (1748–?), podmaršal avstro-ogrske vojske Joža Tomše pl. Savskidol (1850–1937), pesnik in pisatelj Branko Jeglič (1903–1920), učitelj, poštar, organist, cerkovnik in homeopat Fran Černilec (1828–1911) ter orglar Peter Rojc (1811–1848).
Besedilo zloženke nas v deseti krogih (2 do 19) obširneje seznani z delom in življenjem vseh desetih pomembnih ljudi za Podbrezje.
Andrej Praprotnik
Andrej Praprotnik (2) , 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana.
Prvak slovenskih šolnikov je bil najstarejši izmed sedmih otrok cerkovnika Jožefa in Marije Praprotnik. Podbreški župnik ga je navdušil za šolanje in ko je bil star osem let, ga je oče poslal v šolo k svojemu bratu Jakobu v Kranj. Jeseni leta 1841 je odšel v Ljubljano in se vpisal na učiteljsko pripravnico. Po končani šoli je odšel domov v Podbrezje in kot pripravnik dve leti učil na domači šoli. Septembra leta 1847 je v Ljubljani opravil učiteljski izpit in za dve leti odšel poučevat v Kamno Gorico. Tam se je seznanil s politikom Lovrom Tomanom, pisateljem, pesnikom in jezikoslovcem Matijem Valjavcem in kaplanom Janezom Volkom. Ti ljudje so utrjevali Praprotnikovo narodno zavednost in ljubezen do materinščine. Praprotnik je bil nedvomno najuglednejši slovenski osnovnošolski učitelj svoje dobe, pedagoški pisec, narodni buditelj in organizator slovenskega šolstva. Bil je osrednja osebnost med slovenskimi šolniki in spoštovan tudi pri svojih sodobnikih. Andrej Praprotnik se je rodil v Podbrezjah. Posvetili smo mu knjižico z opisom njegove življenjske poti in mu posvetili Pirčeve dneve, table na šoli, kjer je nekoč učil in na Kulturnem domu, kjer se je rodil.
Franc Pirc
Franc Pirc (4) , 20. november 1785, Godič pri Kamniku, † 22. januar 1880, Ljubljana.
Rojen je bil v Kamniku, v Podbrezje pa je prišel za župnika v letu 1830 in tu ostal vsega pet let, nakar je na povabilo Friderika Barage odšel v Severno Ameriko misijonarit med Indijance. V Podbrezjah je v kratkem obdobju pustil neizbrisljiv pečat: prezidal je župnišče, popravil cerkev, prizidal zakristijo na Taboru in ustanovil drevesnico v kateri je vzgajal žlahtne sorte sadnih dreves in jih razpošiljal po vsej Kranjski, Koroški in Goriški. Tu je tudi napisal prvi slovenski priročnik o vrtnarjenju »Kranjski vertnar«. Lahko bi rekli, da so mu Podbrežani zlezli pod kožo, saj je vse ameriško obdobje ostajal v stiku z njimi, oni pa ga tudi niso pozabili. Pošiljali so mu semena in sadike, saj je tudi Indijance, medtem ko jih je spreobračal v katoliško vero, učil umnega kmetovanja in jim pomagal iz bede in revščine. Danes je, morda bolj kot pri nas, slaven in priznan v državi Minnesota, saj se po njem celo imenuje mesto Pierztown. Franc Pirc je v Podbrezjah živel le 5 let, a je obnovil župnišče, na Taboru ob cerkvi dozidal zakristijo, postavil drevesnico pod Farovžem. Ob njem smo mu postavili spomenik kiparja Staneta Kolmana, pripravili simpozij z eminentnimi govorniki, izdali broširano knjižico o njegovi življenjski poti, znamko in razglednico z žigom. Po njem smo poimenovali dom in dvorano na Taboru in vsakoletni dogodek z naslovom Pirčevi dnevi.
Mimi Malenšek
Mimi Malenšek (5), 8. februar 1919, Dobrla vas na Koroškem, † 13. april 2012, Ljubljana
Natančno 70 let po Prešernovi smrti je na svet prišla ena najplodnejših slovenskih pisateljic. Svojo, kot pravi srečno, mladost je preživela na očetovi domačiji v Dolenji vasi. Zelo zgodaj je začela pisati, se sama izobraževala, prebila dneve in dneve v arhivih v raziskovanju zgodovine. V domačo vas se je rada vračala in Podbrezje je obiskovala še v pozni starosti, ko je bila vedno prijetna gostja na raznih prireditvah Kulturnega društva. Sama pravi: »Najraje živim zdaj, ta dan in se veselim življenja ….« DOMAČEGA KRUHA NIKDAR NE POZABIŠ smo Podbrežani zapisali na podstavek njenega kipa, ki stoji v spominskem parku ob farni cerkvi, poleg pokopališča, kjer je tudi njen zadnji dom. Mimi Malenšek je 19 let svojega življenja preživela v Podbrezjah v hiši z imenom Pr Gradišarjₔ, kjer je bil doma njen oče. Pokopana je v Podbrezjah, o Podbrezjah je pisala v svojih delih. Zadnjih 10 let življenja se je rada vračala v Podbrezje na dogodke, ki jih je organiziralo KD Tabor. Bila je naša častna članica z listino. V oporoki nam je zapustila vsa svoja podpisana dela in prevode, zato smo ji postavili Spominsko sobo v Kulturnem domu. Ob odkritju spomenika v Spominskem parku smo ji izdali knjigo, znamko in razglednico. O dveh dogodkih je zapis na dveh DVD-jih.
Karel Mauser
Karel Mauser (5), 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA.
Rodil se je na Bledu, v Podbrezjah je preživel svojo mladost in Mauserju so se tako priljubile, da jih je imel za svoj dom, nekam kamor se je najraje vračal, tudi v svojih pisateljskih delih. Takole se spominja: »Tedaj smo bili gostači v Matijevčevi kajži. Čedna kajža je bila tedaj, vam rečem. Spredaj vrt za solato, za nekaj gredic krompirja, za fižol in za grah. « Po drugi svetovni vojni je Mauserja usoda zanesla v izgnanstvo. Z družino je nekaj časa preživel v koroških begunskih taboriščih, nato se je preselil v Združene država Amerike, kjer je tudi umrl in bil pokopan. Njegovo obsežno pisateljsko delo smo Podbrežani počastili s kipom v spominskem parku ob farni cerkvi. Na podstavku kipa je zapisano ZEMLJA SEM IN VEČNOST. Karel Mauser je del svojega otroštva preživel v Podbrezjah v Matijevčevi Kajži v Podtaboru. V svojih delih je pisal o ljudeh in zaselkih naših Podbrezij. Posvetili smo mu simpozij na Pirčevih dnevih, mu postavili spomenik in izdali znamko. Vse smo zabeležili na DVD-ju.
Ivana Kobilca
Ivana Kobilca (7), * 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926, Ljubljana.
Morda najbolj znano slovensko likovno delo »Poletje« je Ivana Kobilca naslikala prav v Podbrezjah. Slikala je dve poletji, obkrožena z vaškimi otroci, ko je prihajala na počitnice na dom svoje matere k Blek. Slika je bila sprejeta in razstavljena v pariškem Salonu, ob svetovni razstavi leta 1891. Kobilca je bila prva slovenska akademsko izobražena slikarka. Slikala je portrete, žanr, interier, cvetlična tihožitja in motive v naravi. S prodornostjo, visoko postavljenimi umetniškimi ideali in s pomočjo prijateljev, se je seznanila s pomembnimi umetniki in osebami iz kulturnega življenja. Veliko je potovala, slikala je v Monakovu, Parizu, Sarajevu, Berlinu, Dunaju… Vedno pa se je rada vračala v rojstno vas svoje matere, tu preživljala počitnice in ustvarjala. Podbrezjam je podarila svojo (brez edino) nabožno sliko »Brezmadežna«, ki krasi notranjost taborske cerkve. Ivana Kobilca je imela mamo Podbrežanko, v Podbrezje je hodila na počitnice in tu je naslikala svoje znamenito Poletje. Njena slika Brezmadežna visi v taborski cerkvi in mi smo ji posvetili enega od Pirčevih dni ob 80 letnici smrti, postavili spomenik v Spominskem parku znamenitih Podbrežanov, delo kiparja Mirsada Begića. Dodali smo še 3 table, Kulturno pot skozi Podbrezje podnaslovili z imenom »Ivanina pot«, izdali Monografijo z naslovom Videla sem svet in življenje, znamko, žig in razglednico. Na DVD-ju ob odkritju kipa je lep zapis o slovesnosti.
Peter Žiwobski
Peter Žiwobski (9), *1748 Poljska, † ? Slovenija
Pisalo se je leto 1772 in v Ljubljani se je pojavil mlad kipar in rezbar Poljak Peter Žiwobski. Kiparski ceh se je zbal hude konkurence in dosegel, da so ga po dveh mesecih iz Ljubljane izgnali. Poljak je iskal delo in novo priložnost na Gorenjskem. Nekaj časa bil pomočnik v znani Vrbnikovi delavnici v Kranju, nato pa je dobil samostojno naročilo v Podbrezjah. Ker je bil fant očitno praktičen, se je preselil kar v Podbrezje in sicer v Srednjo vas št.7. Pri hiši se še danes reče »Pǝr Žagarjǝ«, saj je verjetno tam že bila neka mizarska ali kolarska delavnica, ki jo je prišlek najel. Lotil se je naročila in v farni cerkvi svetega Jakoba so kmalu nastali trije prekrasni baročni oltarji s svetniki in vsem okrasjem. Še danes so temeljno delo kiparja Žiwobskega in tudi kvalitetni vrh baročnega kiparstva na Gorenjskem. Kako velika je bila njegova delavnica v Srednji vasi in koliko pomočnikov je imel, ne vemo. Glede na obseg del v Podbrezjah in sosednjih krajih pa lahko sklepamo, da je delavnico širil in bil pri naročilih tudi uspešen. Ni pa se zagnal le v delo, ampak si je v Podbrezjah ustvaril tudi družino. Januarja 1782 se je poročil s Frančiško Zaparin in kot izvemo iz podbreškega župnijskega arhiva, so se jima v naslednjih štirih letih rodili trije otroci. Po letu 1786 v podbreških arhivih o Petru Žiwobskem ni več zapisov. Kdaj in zakaj se je odselil iz Podbrezij, lahko le ugibamo. Vsekakor je s podbreško delavnico dal odločilen pečat gorenjskemu poznobaročnemu cerkvenemu kiparstvu. Peter Žiwobski je v Podbrezjah živel ( Pr Žagarjₔ) in deloval kot kipar in rezbar. Z oltarji in kipi je opremil farno cerkev sv. Jakoba. Posvetili smo mu Taborske dneve v okviru DEKD in izdali knjižico o njegovem ustvarjalnem opusu.
Joža Tomše pl. Savskidol
Joža Tomše pl. Savskidol (10), * 20. februarja 1850, Poljšica pri Podnartu, † 5. december 1937, Ljubljana-Podbrezje.
Rodil se je malemu kmetu Janezu Tomšetu in Mariji na Poljšici pri Podnartu. Oče ga je poslal v ljubljanske šole, da bi postal »gospod«. Joža se je na razočaranje očeta po maturi odločil za študij matematike in fizike na Dunaju. Odšel je v topniško enoto, kjer je prebil polnih 40 let. Vzpenjal se je po vojaški lestvici in leta 1900 postal profesor na topniški šoli v Veszprimu na Madžarskem. Cesar Franc Jožef ga je povišal v topniškega polkovnika in mu podelil plemiški naslov. Na začetku II. svetovne vojne je bil povišan v pod maršala, konec vojne je dočakal kot predsednik tehničnega vojnega komiteja na Dunaju. Vse življenje je bil zaveden Slovenec in njegov dom na Dunaju je bil zatočišče revnih slovenskih visokošolcev, ki jim je tudi gmotno pomagal. Po upokojitvi je veliko časa preživljal v Podbrezjah v »Vili«, saj je bila njegova žena Podbrežanka. Joža Tomše je pokopan v družinskem grobu na podbreškem pokopališču. Posvetili smo mu Pirčeve dneve in izdali razglednico, znamko, žig in knjigo, ki govori o njegovem življenju in dosežkih.
Branko Jeglič
Branko Jeglič (11), * 17. februar 1903, Gorica, † 5. september 1920, Ljubljana, Podbrezje
»Komaj je zaslutil svojo pot, komaj je zasanjal o skrivnostnih vrtovih, pa je že moral oditi. Tako je. Smrt žanje neizprosno; mladega človeka iztrže iz vrvečega življenja, iz s toliko vnemo pričetega dela in položi grob pred cilj. Ostane le spomin, lep in strašen.« Tako je zapisal Srečko Kosovel v nekrologu svojemu mladostnemu prijatelju in mentorju Branku Jegliču, Babčovemu iz Srednje vasi. Jeglič, kot da bi slutil svojo prehitro smrt, je intenzivno živel, delal, pisal pesmi in prozo, prevajal. Njegove ideje so bile svobodomiselne, ni prenašal omejitev duha, povsod je bil v središču dogajanja. V nekrologu ga Kosovel primerja s prerano uvelim cvetjem in Roža v viharju je tudi naslov zbranih del Branka Jegliča, ki so izšla 95 let po njegovi smrti. Pokopan je v družinskem grobu na podbreškem pokopališču. Branko Jeglič je v Podbrezjah živel v hiši z imenom Pr Babč. V Podbrezjah je pokopan, posvetili smo mu Pirčeve dneve in ob kulturnem prazniku naslednje leto izdali o njem knjigo z naslovom Roža v viharju, kjer so zbrana (Srečko Kosovel) njegove pesmi, proza in zapis o življenjski poti. V Podbrezjah je spoznal svojo ljubezen, Ksenjo Gorup (Hribar).
Fran Černilec
Fran Černilec(12), *31. avgust 1828, Šentvid pri Stični, † 19.september 1911, Podbrezje
Rodil se je na Dolenjskem. V Podbrezje sta z ženo prišla 1870. leta s tremi hčerkami, Marijo, Pavlo in Cecilijo, tu pa se je rodil še sin Anton. Naši vasi je podaril 42 let svojih moči, znanja in pripadnosti. Černilec je bil v Podbrezjah najprej učitelj, hkrati tudi poštar in organist, pa cerkovnik ter zdravilec – homeopat. Znal je združevati poučevanje v enorazredni šoli z dolžnostmi cerkovnika in poštarja. Ljudem in živini je rad pomagal s svojimi homeopatskimi pripravki. Umrl je 19. septembra 1911 v Podbrezjah, kjer je tudi pokopan. Fran Černilec je živel 40 let svojega zadnjega obdobja življenja v Podbrezjah Pr Koren. V Podbrezjah je bil drugi učitlj, poštar, organist, mežnar in homeopat. Tu je pokopan in posvetili smo mu Pirčeve dneve. Temeljitejši zapis o njem je na naši spletni strani.
Peter Rojc
Peter Rojc– Piskač (19), * 28. 6. 1811, Podbrezje, † 24. 10. 1848, Podbrezje
Peter Rojc je bil orglar samouk iz Podtabora, sin mizarja, ki je živel Pr Piskač, kot se pri hiši reče še danes. Izdelal je okrog 45 inštrumentov v velikosti od 6 do 20 registrov. Rojčeve orgle so označevali kot izdelek z izjemno čisto in svojevrstno intonacijo. »Vesele glasove so nam podelile naše lepe nove orgle, ki jih je postavil naš vrli Gorenjec in Podbrežan Peter Rojc. S svojim delom se je kakor izvrsten in izkušen mojster zopet dobro obnesel. Res je, da te orgle ne hrušé in ne vpijejo, temveč pojo veličastno, ljubeznivo, rahlomilo in mirno, kakor pihlja ponižni vetrič med cvetlicami pomladnega loga.« Tako je zapisala Zgodnja Danica leta 1856. Njegove orgle, obnovljene, donijo tudi v taborski cerkvi. Peter Rojc je bil rojen v Podbrezjah Pr Piskač, v Podbrezjah je živel in je pokopan. V Podbrezjah imamo na Taboru njegove orgle. Posvetili smo mu Pirčeve dneve, postavili spominsko ploščo, izdali knjigo z naslovom Rojčeva orglarska delavnica.
Deset podob
Vseh teh deset Podbrežanov je v pripravah na 11. Taborske dneve s pomočjo slikarske sekcije in sodelovanjem s slikarji iz Cerkelj naslikalo portrete na enaka platna z enotnimi okviri, ki smo jih razstavili v Pirčevi dvorani na Taboru.
Deset podob je ustvarilo devet slikarjev: Metka Mauser (Andrej Praprotnik), Marjan Vreš (Franc Pirc), Marija Štern (Mimi Malenšek), Avgust Starovašnik (Marel Mauser), Darinka Kralj (Ivana Kobilica), Barbara Pogačnik (Peter Žiwobski), Barbara Pogačnik (Joža Tomše pl. Savskidol), Dana Šemrov (Branko Jeglič) in Zdravko Purgar (Franc Černilec, Peter Rojc).
Vodja projekta je v pogovoru s posameznim slikarjem poskušal izvedeti, zakaj so portretiranca izbrali in kako so ga doživljali ob delu. Slišali smo prav zanimive odgovore. Predsednica društva se jim je ob koncu zahvalila z monografijo Ivane Kobilca s posvetilom. Vsi avtorji so dobili tudi katalog z vsemi desetimi portreti, ki je vseboval tudi nekaj podatkov o avtorju in portretirancu. Glasbeni del dogajanja sta tokrat popestrila zakonca Zdravka in Brane Klančnik z melodijami, ki so božale in odlično sodile k dogodku. Kot se za tako lep zaključek spodobi, smo se ob sladkih dobrotah še nekoliko poklepetali in za spomin posneli še nekaj fotografij z gosti slikarji in osrednjo gostjo, ki je nastopila že v prvem delu programa, dr. Marto Frelih.
Pred Pirčevim domom so obiskovalci lahko naredili tudi spominski posnetek Kofetarice s svojo podobo. Prav zanimivo bi bilo prešteti vse nastale fotografije na ta način, saj je bila možnost tokrat v okviru projekta Ivana Kobilca ponujena že četrtič in vedno zelo dobrodošla.
Tako smo torej ob koncu Taborskih dnevov spet bogatejši za novo brošuro, za katero je tekste zbral in pripravil Jožef Perne, za novih šest informacijskih tabel, od katerih dve označujeta kulturna hrama, ena je na začetku poti z vsemi dvajsetimi zgoščenimi podatki, tri pa se spominjajo Ivaninega bivanja in delovanja: (tabla pred Podbreško vilo, ki se lahko pohvali s številnimi pomembnimi prebivalci je prva, na drugi so podatki o Blekovi kmetiji, kjer se je rodila Ivanina mati Marija Škofic Kobilca, na tretji ob Matjaževem vrtu so podatki o nastajanju znamenitega Poletja). Pot je dobila svoj logotip, delo oblikovalke Eve Remškar, ki povezuje vse od monografije Ivane Kobilca, prek brošure in tabel, ki jih bomo po potrebi in možnostih lahko še dodajali in naredili našo vas še prepoznavnejšo in kulturno bogatejšo.
Že pred samim uradnim odprtjem poti smo bili deležni zanimanja medijev, ki so o vsebini načrtovanih dogodkov že pisali. Prav tako so se prijavile že skupine obiskovalcev ali posameznikov, ki so si želeli vodeno ogledati vse, kar ponuja vsebina brošure, ki ima zares lepo naslovnico, na zadnji strani pa celoten zemljevid, kjer se v okroglih fotografijah predstavljajo ljudje, v oglatih pa objekti vredni pozornosti.
Daca Perne
Nedavni komentarji